Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

 

Pot: Liboje, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik, Liboje

Razmere: pot je deloma suha, večina poti je označena. Pot med Gozdnikom in Kotečnikom je vidna a ni označena. Pot na vrh Kotečnika je označena, spust iz Kotečnika nazaj v Liboje pa poteka po strmem gozdnem terenu med kamnolomom in plezalnimi stenami, poti tu ni.

Ob zaključku nama je gps pokazal, da se je nabralo nekaj čez 1400 višinskih metrov ter 12 km poti. Sama krožna pot je prav prijetna vredna ponovitve in še z možnostjo podaljšanja na Malič.

Iz Liboj sva pričela hoditi mimo stare domačije v strm breg do travnikov okoli Šmohorja. 

Koča na Šmohorju je odprta. Nato dalje mimo starih lip, katerih rast spremljava že kakih 40 let. 

Še vedno nobena ne manjka. 

Od Šmohorja do Gozdnika sva hodila večinoma po lepi makadamski cesti ali stranskih potkah nad cesto. Pričel je pihati močan jugozahodnik. 

Pri vzponu na Gozdnik pa je veter postal tako silovit, da je naju že hotel pomesti s poti. 

Kasneje sva izvedela, da je povzročil, da je padlo nekaj dreves in odkrilo nekaj streh v okolici Žalca. 

Na Gozdniku (1090 m) na srečo še vedno stoji majhen bivak kamor sva se skrila pred vetrom.

Sestop z Gozdnika najprej poteka po zelo strmi označeni poti, 

ko pa zaviješ proti Kotečniku, se ta izgubi in mestoma najdeš nekaj starih markacij.

Kotečnik je naju presenetil. Je precej skalnat hrib in pot je lepo speljana čez njegov grebenast vrh.

Pogled s Kotečnika na Gozdnik v ozadju.

Vrh malega Kotečnika, kjer se je veter ponovno zelo okrepil.

Nadaljevala sva po edini možni poti na najvišji vrh Kotečnika (772 m). 

Levo in desno so prepadne stene.

Od tu naprej je pot čedajle slabše vidna. Označena ni več. 

Spust s Kotečnika je verjetno lažji levo ob  kamnolomu, vendar nama ni ustrezalo, 

saj izstopiš povsem na drugo stran Liboj, daleč od najinega avta.

 Zato sva se midva napotila desno in sva izstopila iz gozdne strmine pri zadnjih vzhodnih plezalnih stenah Kotečnika. Ker je bilo precej vetra, tudi plezalcev nisva srečala.

Veter je bil tako močan, da sva si ga malo shranila za spomin.

_____________________

Kamnik

 

Pot: cesta iz Matk, označena zahodna pot na Kamnik, pod Kamnikom na lovsko pot do vzhodne strani, nato nazaj na zahodno pot ter po njej na vrh Kamnika. Sestop po vzhodni grebenski poti ter po potkah in brezpotjih do izhodišča.

Začela sva z namenom, da se povzpneva na vrh Kamnika po zahodni strani. 

Vmes se od te poti oddalji lovska pot pod severne stene Kamnika. 

Seveda sva šla po njej, da ugotoviva kam vodi. 

Lovska pot kasneje ni bila več sledljiva, kot se to rado zgodi, pa sva vsak po svoje krenila proti vrhu. 

On je  krenil na vrh Kamnika kar direktno navzgor in kmalu izplezal na vrh, 

jaz pa pod stenami do severnega pristopa mimo bršljanovega srca ... 

... ter nato nazaj do zahodnega pristopa in po njem na vrh Kamnika (857 m),

 kjer sva končno spet skupaj nadaljevala pot.

Od bivaka sva hodila po lepem travnatem grebenu, občudovala teloh, (nič ni čudnega ob taki zimi) ...

...nato pa pričela sestopati po vzhodnem grebenu, ki pa je za spremembo zelo strm in zračen.

Pot je sicer lepo speljana, ampak za moj okus je tukaj bistveno lepše plezati navzgor.

Vmes sva srečala tudi tole lepo srce...

...se še kar spuščala...

...in še zadnji razkorak...

...pa sva bila ponovno pri velikem bršljanovem srcu.

Nadaljevala sva po lepem kolovozu v dolino, dokler je vodil v pravo smer,

 potem pa po svoje rezala nepotrebne ovinke in grape.

Sledilo je še zadnje previdno dejanje( ali bi ali ne bi...)- uspešno prečenje po trhlem ostanku prastarega mostu čez potok in za ovinkom naju je že nestrpno pričakoval najin avto.

Naštrikala sva 930 višinskih metrov in 8 km poti.

_______________________

 

Mrzlica

 

Pot: Prebold, Burkeljčev hrib, Golava, čez Homič, Mrzlica ter nazaj na Reško cesto

Tokrat sva izbrala daljšo pot do Mrzlice. 

Iz Prebolda mimo Burkeljčevega hriba in lovske koče sva se usmerila na vrh Goljave. 

Pot od lovske koče na vrh Goljave je označena z novoletnimi okraski, 

kar doprinaša prazničnemu vzdušju, čeprav ni zimske idile.

Greben Golave je prav prijeten za vzpon in že pred vrhom se odpre krasen razgled po savinjski dolini.

Pogled z grebena Golave na Gozdnik ter Kamnik v ozadju.

Na vrhu Golave(834 m) še vedno stoji  ličen Blažev bivak.

Sestopila sva po strmi Andrejevi poti, ki so jo lepo speljali mimo skalnatih sten.

Nadaljevala sva proti Homiču, kjer je potrebno ponovno strmo navzgor. 

Pot na Mrzlico sicer vodi mimo Homiča, vendar sva želela osvojiti tudi ta vrh. 

Za nagrado sva smela uživat še na strmi poti navzdol na drugi strani vrha.

Pa še vzpon na vrh Mrzlice (1122 m) ter spust do koče na zasluženo malico. 

Tu sva srečala dolgoletnega prijatelja s katerim smo izmenjali poročila o vseh pomembnih dogodkih, 

 ki so se nam dogodili v mesecih, ko se nismo videli. . 

Skupaj smo tudi sestopili do njegovega avta v bližino lovske koče, od koder smo se zapeljali nazaj v Prebold.

_________________________

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Raduha, in nazaj po enaki poti

Višinska razlika. okoli 1100 m

Meteorologi so napovedali, da bo nad 1500 m zapadlo nekaj snega 

in ker se bo po deževnih dneh končno naredil lep sončen dan, je bilo jasno, da greva nad oblake.

Pričela sva hoditi v rahli megli, pri lovski koči nad planino Cirkovnica pa so naju že obsijali sončni žarki.

In ko se to zgodi, je vse takoj lepše. Celo kavke priletijo pogledat kaj se dogaja pri koči.

Nad kočo na Loki je naju objela sveža belina snega in od tod naprej se je pričelo tisto najlepše, 

kar si želimo in pričakujemo sredi sončnega dneva v gorah.

Opazovanje čudovitih snežnih skulptur je nama popestrilo vedno težje gaženje svežega snega proti vrhu.

Sveža belina okrog naju ter megle v dolinah v sozvočju ustvarjajo tišino dneva.

Tokrat sva spet prva delala gaz. Sledil nama je Aro, doma na domačiji Radušnik. 

Pridružil se nama je malo nad Loko. 

Snega sicer ni hotel prvi gazit, je pa naju zvesto spremljal prav na vrh in tudi navzdol.

Čeprav dobro poznava Raduho v vseh letnih časih, je bil  tokrat včasih izziv kje urezati pot proti vrhu.

Snega je še premalo da bi prekril vse borovce, zato turna smuka še ni dovolj uživaška. 

Prav te razmere sva namreč šla preverit na svoje oči, preden to zimo obriševa prah s smuči.

Na poti do Male Raduhe pa naju je doletelo presenečenje, 

ko naju je dohitela prijateljica s smučmi na nahrbtniku, 

ki je kasneje prav elegantno odsmučala navzdol vse dokler je bilo še dovolj snega.

Pod vrhom Velike Raduhe pa je naju dohitel še mlad par s krpljami na nogah.

 Razveselila sva se ju, saj sta pomagala narediti gaz na vrh. 

Podpisala sta se takole:

Vrh Raduhe (2062 m) se nam je bleščal v neokrnjeni belini. 

Tudi Arotu se je videlo, da je bil navdušen, čeprav prihaja sem gor pogosteje od naju.

Veter in sneg sta lepo okrasila tako cepin na vrhu, kot tudi kažipot malo pod njim. 

Ker smo bili na vrhu tokrat štirje, ni bilo potrebe po selfiju, ki ga itak ne znava naredit.

Zaradi utrjenih stopinj je sestop bil lažji.

Zapuščala sva čudoviti beli svet.

Tudi kavke so naju priletele pogledat, če imava kaj za njih.

Še zadnji sončni žarki so obsijali kočo na Loki, 

midva pa sva se spuščala v mrakobo in sivino, ki je silila gor iz doline. 

Arota sva prepričala, da je šel domov, midva pa hitro po preostanku poti.

Uživala ter se veselila lepe, beline v hribih, sva tako kot vedno:

Zima se je začela obetavno, ni kaj!

___________________