Pot: 13.km ceste Jasenak - Mrkopalj, Ratkovo sklonište, Južne Samarske stijene, Zahodne Samarske stijene, 13.km ceste
Tretji dan najinega pohodništva so bile na vrsti Južne in Zahodne Samarske stijene.
Najprej skozi gozdnati predel navzgor...
...do Dvorca, skozi prelepe prehode.
Pogled z vrha Dvorca v sotesko.
Nato je sledilo nekaj gozdnate poti, gor in dol v vrtače in mimo vrtač, skozi Dolino miru.
Ime dolince pove, da tukaj ni gor in dol in ni ozko ter špičasto,
ampak se noge in glava odpočijejo in umirijo.
Ko sva se že vpraševala , kje so tiste stene, so se pričele.
Nekaj metrov navzgor, nato navzdol,
...nato skozi ožine in zopet dol.
Aplikacija za sledenje na mojem telefonu nama ni mogla slediti.
Na posnetku sva kasneje videla le ravne črte med posameznimi višinskimi točkami.
Na vsakem težjem odseku po teh Stijenah, je tudi lažji obvoz.
Midva sva izbirala samo tiste težje variante mimo Razbijenega vrha (1285 m).
Tudi do Amfiteatra vodi težji del.
Dva odseka sta presenetljivo težka za spust, eden je celo rahlo previsen, klinov ali jeklenic ni.
Za ta težji del nisva imela volje za slikanje ampak sva bil z mislimi izključno pri plezariji.
Na vrhu Amfiteatra še ni bilo pravega teka za malico.
Amfiteater, pogled navzdol...
Na vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva bila že pošteno utrujena.
Pot so nama krasili šopki planik, ki so rastli v vdolbinah pobeljenih sten.
Proti vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva se večkrat ustavila in uživala v razgledih.
Ko sva izplezala iz Amfiteatra in se že vračala, sva najino težko pot našla takole opisano:
OPASNO a vendar COOL
Se popolnoma strinjava z opisom.
Sledilo je vračanje s sten po spodnji poti...
...z lepimi kraškimi oblikami...
...mimo ogromnega brezna. Tudi nekaj manjših sva opazila na poti.
Vračanje po spodnji poti izgleda takole gozdnato kot je na spodnji sliki
ampak vseeno z vmesnimi skalnimi detajli gor in dol.
Pol dneva je bilo še na razpolago zato sva se odločila še za nadaljevanje na Zahodne Samarske stijene.
Ob poti so bila razgledišča ( vidikovci ), nato pa je sledil zopet težji obvoz in sicer na Zlatni vrh.
Tokrat sva ga izpustila.in šla raje mimo Velikega kanjona.
Sledila je Dolina suza, Faraonova dolina s Piramido...
... in spet nekaj Vidikovcev.
Sledile so Stjepenice, pa skozi Dolino Vila (nisva videla vil).
Vse do najvišjega vrha Samarskih stijen (1302) ni bilo več nobenega presenečenja z opasno-cool varianto.
Zaslužen počitek in malica na vrhu zahodnih Samarskih stijen, sta potekala že v popoldanskem času.
Tu je tudi najvišja točka vseh teh stijen.
Sedaj pa še samo navzdol bolj kot ne, na najino izhodišče na 13.km ceste.
Poti so lepo označene. Tu in tam te preseneti leseni kažipot z besedo : cesta.
Ko prehodiš te prelepe stene pogorja Velike kapele, ti postane jasno zakaj kažipot usmerja na cesto.
V teh soteskah, vrtačah in kanjonih bi se lahko le izgubil in taval kot kak pozabljeni faraon ali vila.
Gps sled lepo pokaže ravne črte med točkami, ker sateliti niso mogli slediti
številnim skokom gor in dol ter sem in tja.
Spodaj so Južne Samarske stijene, obhodila sva vse.
Zgornja pentlja pa prikazuje Zahodne Samarske stijene, kjer sva obhodila težji skalni del,
izpustila pa lažji gozdni del.
In bilo je zopet lepo, predvsem pa nepozabno.
Je za ponovit. Enkrat ko naju spet zanese tja pot.
___________________
Objave
