Maj, Votle stene, Suhi vrh, Pleša( Nanos)

Pot: vas Strane,  Maj, Votle stene in okno, Suhi vrh, Pleša (Nanos)

Čas: okoli 8 ur s vsemi stranpotmi in postanki

Razmere: izredno lepa, razgledna pot v sončnem vremenu seveda

Jutranji pogled na Nanos je obetal lep toda vetroven dan.

Tokrat sva za hribovski potep izbrala prečenje Nanoške planote, 

ki je sicer že dolgo na najinem seznamu željenih destinacij..

Avto sva pustila v središču vasi Strane. Vas leži pod nanoško planoto med Postojno in Razdrtim.

Od vasi  sva nato nekajkrat poskusila malo levo,

 malo navzgor in končno desno najti pravo pot na greben, ki vodi na Maj. 

Pot je sicer neoznačena, toda lepo sledljiva mimo nekaj kamnitih možicov na razpotjih. 

V kakšni uri in pol sva se povzpela na greben planote.

 Ob sončnem vremenu je razgled vse do morja in tudi daleč mimo Snežnika.

Prvi vrh na tem grebenu je Maj ( 1020 m ), od koder so lepo vidne Votle stene z oknom, 

kamor sva tudi midva danes namenjena.

Pogled nazaj na prehojeno pot vedno prinese pristen občutek zadovoljstva.

Preko najvišjega vrha Votlih sten ( 1142 m ) sva se spustila do velikega okna.

Od tu naprej se pot malo porazgubi do naslednjega vrha. To je Suhi vrh (1313 m), 

ki je tudi najvišji vrh nanoške planote.

Na Suhem vrhu je pihala močna burja, zato sva si raje ogledala bunker in hodnike pod njem.

Rabiš seveda baterijo do konca precej dolgega predora, kjer je lina s pogledom na drugo stran.

Od tu dalje je pot označena in kmalu prideš do obsežnih dolinic, 

ki so v tem času sveže zelene od obilja čemaža.

Prva, druga, tretja in četrta dolinica s čemažem... 

no v peti dolini pa je prevladovala strupena čmerika in podlesek.

Malo gor in dol in že sva bila na Pleši (1262 m). 

V ozadju je lep razgled na celoten greben nanoške planote ter najino prehojeno pot.

Ob Vojkovi koči je bilo veselo in polno ljudi,

 zato sva šla malo naokoli pogledat še drugo stran planote proti Vipavi in Ajdovščini.

Pogledala sva še proti tržaškemu zalivu...

... ter nato obrnila nazaj mimo stolpa poiskat pravo pot za v dolino.

Z vrha vodi namreč več poti.

 Izbrala sva pravo.

 Bila je zelo strma in v mokrem bi bil to lahko kar ekspresen spust 

naravnost v dolino brez vmesnih postankov.

Na zgornji sliki je v dolini Veliko Ubeljsko. 

Nad vasjo V. Ubeljsko vodi lepa prečna pot levo pod nanoško planoto nazaj do najinega izhodišča.

No, tu pa sva opazila sledi nekoga, ki je hodil bos kot je rekel Lojze.

Kar nekaj odtisov sva izsledila, zgleda da mu je ta pot tudi bila všeč.

 Najino pot sva zaključila zopet pri avtu v vasi Strane. 

Nabralo se je 1800 višinskih metrov ter 15 km poti.

Preostal nama je še del lepega popoldneva, zato sva na poti nazaj skočila še na Slivnico. 

Priznam: malo navzgor po cesti sva se zapeljala z avtom,

 čeprav je le kakšno uro hoda iz Cerknice na ta lepi vrh. 

Cesta pa je tako luknjasta zaradi nalivov, da sedaj veva, 

zakaj so nekoč čarovnice raje letale sem gor na  metli, kot da bi se vozile na vozu sem gor.

No kakorkoli že, razgled z vrha Slivnice (1114 m)  je prelep. 

Spodaj je že delno osušeno cerkniško jezero v ozadju pa beli Snežnik in  nanoška planota.

  Ob koči pa lepa, lesena kočica s samopostrežnimi dobrotami in pijačo. 

Zraven pa skrinjica za prostovoljne prispevke in verjemite mi, bila je polna denarja. 

 Lep občutek je to.

 

___________________

 

 

Nebeška Gora in Kum

 Pot: Radeče, Svinjski rt, Nebeška gora, Ključavnica, Kum, Hrastnik in z vlakom nazaj v Radeče

Čas: 8- 9 ur z vsemi postanki in stranpotmi

Tokrat sva izbrala malo daljšo pot. Avto sva pustila na železniški postaji v Radečah. 

Bilo je mrzlo jutro in koračila sva skozi Radeče in iskala pot proti Kumu. 

Izbrala sva eno, ter se po kakšni uri in pol hoje ugrela in končno dvignila iz doline,

 ter pod seboj zagledala Zidani most. Koliko mostov je speljanih čez Savo? 

Odgovor je kot na dlani na zgornji sliki.

Malo prej sva se pridružila še markirani poti. 

Markacije so naju vodile mimo Svinjskega rta, ter dalje po cestah in kolovozih 

in najinih novih bližnjicah do Nebeške gore. 

Od Svinjskega rta do Nebeške gore - kakšna imena so si izmislili??

Z Nebeške gore so lepi pogledi čez dolino Sopote do severnih dolenjskih hribčkov in vzpetin.

Med potjo je bila tudi takšna čedna postojanka.

Trenutno je to najbolj zaseden hotel v Zasavju.

Midva pa sva hodila dalje. V želji da bo prišla čimprej na Kum sva seveda našla bližnjice

 in se tako povzpela še na nekaj nenačrtovanih vrhov (npr. tudi na Ključavnico).

Hodila sva torej gor in dol v pravi smeri in končno sva zadela tudi Kum ( 1220 m).

Iz slike se vidi, da je bila lepa sončna sobota ( kljub slabši napovedi vremenarjev) ter mnogo obiskovalcev.

To naju tokrat ni motilo, saj na vsej poti do sem nisva srečala kakšnega pohodnika. 

Dolgo sva sedela na topli klopi in uživala ob kapučinu (to go) in okusni gibanici.

Pogled naokoli ni bil preveč jasen, pa to ni pokvarilo najine dobre volje.

Sedaj pa navzdol ob obsežnih planjavah samega zdravja. Velike trate čemaža.

Tudi čez pašnike in travnike.

Med potjo navzdol je bilo nekaj izpostavljenih razglednih točk. 

Na eni od njih sva udarila še eno pavzo.

Pot navzdol je zelo strma, obstajajo pa še bolj ekstremni sestopi, kot sta Štefanova in Lojzeva riža.

Midva sva tokrat imela že dovolj svojih riž, 

zato sva te ponujene riže brez dileme pustila za kdaj drugič.

Po dveh urah strme hoje navzdol sva pa le zagledala najino končno točko - železniško postajo v Hrastniku.

A veš da Sava sploh ni tako mrzla? Noge so se ohlajale po prehojenih 2000 višinskih metrov ter 21 km poti. Nato pa je sledilo še hitrih 11 km ( ču, ču train....)

 In nastal je spet en lep krog.

Kopitnik

Pot:  Zidani most, Kopitnik, Gore, Hrastnik, Zidani most

Pot na Kopitnik od Zidanega mosta je speljana kar z glavne ceste strmo navzgor. 

V mokrem ta pot navzdol vsekakor ni užitna. V strmini navzgor  pa je šlo, 

čeprav sva še kar dolgo poslušala hrup iz  kamnoloma in magistralne ceste v dolini.

Čez kakšne pol ure se je pot položila in hrup je naenkrat prenehal. 

Na drevesu ob poti pa sva zagledala to simpatično opozorilno tablo. 

Res nama je pomolila psička še tačko v pozdrav.

Po kakšnih dveh urah hoje navzgor, počez in po cesti sva prišla do Marinkove koče, 

kjer je kažipot kazal za vrh Kopitnika.

Proti vrhu je izgledalo takole.

Sam vrh Kopitnika (919 m) pa je čeden, skalnat z lepimi razgledi.

Z vrha gledava sosednji greben s kamnitimi stolpiči in si v mislih označiva,

 da bo enkrat potrebno iti še tja - tudi do tamkajšnjega bivaka.

Začel je pihati mrzel veter in vrnila sva se nazaj in nadaljevala še do koče pod Kopitnikom.

 Lepa koča je seveda samevala, se ve zakaj.

Dalje sva poiskala pot proti vasici Gore. Ob poti je bila tale čedna domačija, ki je v fazi obnove. 

Ali bo zima še kar trajala?

Najina pot je nato potekala večinoma po širokih stezah in slabih makadamskih cestah. 

Občasno tudi po improviziranih bližnjicah in že sva bila v vasici Gore.

Od cerkvice, ki dominira nad vasjo, je lep pogled na Kum - najvišji vrh zasavskih hribov.

Od vasi Gore pa je sledila lepa, mehka, občasno tudi strma steza samo še navzdol do Hrastnika. 

Pot se je vila večinoma po gozdnatem in razglednem grebenu - Šavna peč v dolino.

Peš pot sva zaključila v Hrastniku na železniški postaji, 

od tam pa sva se z vlakom vrnila nazaj v Zidan most.

Veliki Brat nama je vseskozi skrbno sledil in beležil vsak najin korak. 

Na koncu je lepo izrisal še najino krožno pot ter nama postregel s kompletno statistiko lepega dneva. 

V nekaj urah hoje se je nabralo za 15 km luštne poti na kateri sva premagala  

1450 metrov vzpona in prav toliko spusta

__________________

  .