Peca - Kordeževa glava

Izhodišče: Rudnik v dolini Tople

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 1110 m

Tokrat sva se odločila za pot na Peco preko Knipsovega sedla. 

Že dolgo nisem hodila tod, pa sem čisto pozabila, da se pot kar strmo vije navzgor.

Ponekod so bili snežni zameti, zato je bilo dobro, da je nekdo pred nama že naredil stopinje.

Pogled na severno stran Pece je bil precej zamrznjen ampak slikovit, 

saj sva lahko opazovala veliko čredo gamsov, ko so spretno dirjali navzdol.

Nepozabno doživetje!

Bistriška špica, predzadnji vrh grebena Pece v ozadju, je tudi sameval v tem vetrovnem dnevu.

Kordeževa glava je bila že pred nama, na njej pa nikogar.

Kmalu nama je bilo jasno, zakaj ni nikogar na vrhovih Pece. 

Mrzel in  močan veter je tudi naju hitro pregnal nižje, kjer sva bila varna pred ohladitvijo.

S te perspektive je Uršlja gora vedno privlačna za oko.

Na avstrijski strani se je nakazovalo, da bo sonce pregnalo oblake z neba.

Z vrha sva se spustila po običajni poti čez Malo Peco do koče. Ta pot je bila precej shojena in posledično drseča. Obiskala sva še kralja Matjaža, da preveriva, če bo kaj kmalu ukrepal.

Do njegove votline tokrat ni bilo zgaženo, zato je obisk zahteval malo več truda kot običajno.

Votlina je  bila tokrat z ledenim novoletnim okrasjem, Matjaž pa še kar naprej spi.

Nastopil je čas, da se vrneva v dolino.

Spustila sva se navzdol po označeni poti v dolino Tople.

Pot je bila spolzka in mokra. Vije se strmo navzdol po pobočjih Pece. 

Ker so bile markacije večinoma zakrite s snegom, je nama bilo zelo v pomoč, 

da je nekdo že naredil stopinje navzdol. 

Na pobočjih Pece sva pozimi že velikokrat "ustvarjala" svoje lastne variante za sestop, 

tokrat pa nama je bilo to prihranjeno. Zelo dobro, saj se je dan že prevešal proti mraku.

 V mislih sem se že spraševala ali imam kašno svetilko s seboj.

Na poti je veliko podrtega drevja, ki ga je potrebno nekako obhoditi, prelesti ali se skozenj preriniti.

 Pot preči tudi zaledenel potok ali hudournik.

V glavnem talne gimnastike v zimski razmerah na tej poti ne manjka.

Pot pa se zaključi na lepem travniku, med macesni, 

ki so tokrat še obdržali nekaj svoje zlato rumene barve.

Zadovoljna z doživetjem sva zapustila lepo zimsko pokrajino.

___________________________

Raduha

Izhodišče: Kosmačeve Rastke nad vasjo Struge

 Čas: okoli 7 ur
Malo pod kočo na Loki pod Raduho se je pričelo nebo jasniti, Ni lepšega kot je to, da se izviješ iz dolinskih meglic ven na prostost.

 Megle so segale skoraj do koče na Loki.

 Toliko snega je bilo na pobočjih Raduhe. Ravno prav, da so skale bile pokrite s snegom in je bil potreben previden korak, da si hodil med njimi. Tokrat sva prva delala gaz.

 Proti vrhu.

Vrh Raduhe - 2062 m. Razgled je bil veličasten, od Kamniško Savinjskih Alp do Triglava.

V ozadju se vidi kipenje nad hladilnikom šoštanjske TEŠ 6.

 Peca je tudi snežena.

Špiček ki štri ven iz megle je Rogatec.

 In še zadnji utrinki meglenega morja preden se potopiva vanj.

Piramida Sunca - Visoko

Nad mestom Visoko se dviguje velik hrib, ki je pred približno desetimi leti dobil 

novo ime in nov pomen: Piramida Sunca.

Z okna najine hiše sva jo gledala takole: 

Še isti dan ko sva prispela, sva se zgodaj zvečer z njenega vznožja povzpela na vrh.

Bila je to zelo prijetna izkušnja. 

Naslednje jutro sva bila že ob zori ponovno na poti gor, vendar z druge strani.

Na planoti pod piramido se razvija turistični center s hotelom, 

ki je namenjen prav obiskovalcem te nove znamenitosti. 

Po dolini so v pravilnih razmakih postavljene še druge a veliko manjše piramide.

Teh ostalih piramid nisva obiskala, sva se pa precej posvetila piramidi Sunca.

Ker sva bila tudi tokrat sama na vrhu, je bilo doživetje še bolj prijetno.

_________________________

Lim

Eden izmed desnih pritokov Drine je reka Lim, ki priteče skozi globok kanjon.

Nad kanjonom se vije lepa cesta, po kateri sva se odpeljala ogledovat gorato pokrajino.

Ustavila sva se v mirni dolini z idilično vasico in dolgim jezerom.

Mala đamija bdi nad vasjo v kateri se ne dogaja nič. Vsaj tako nama zgleda.

Midva se v to idilo ne moreva vživeti, saj naju potovalni načrt zavezuje k premiku naprej.

Zato poiščeva cesto za Sarajevo in štejeva kilometre in ure dokler ne prispeva tja.

_______________________

Višegrad : Na Drini Ćuprija

Dnevi so kratki, zato ni čudno, da sva v Višegrad prispela šele zvečer.

Most Mehmed Paše Sokolovića je tako markanten, da takoj pritegne pozornost vsakega obiskovalca.

Ko sva sedela v loži na mostu, sva podoživljala zgodbe iz romana na Drini Čuprija, kjer je Ivo Andrić mojstrsko opisal dogajanja v dolgi in pestri zgodovini tega kulturnega spomenika.

Podrobno sva si ga ogledala z vseh zornih kotov.

Povzpela sva se še visoko nad mesto in s te perspektive je osvetljen most še bolj fascinanten.

Naslednje jutro sva se že poslavljala od mesta in ćuprije.

Še zadnji pogled na most, potem pa sva se odpravila ob Drini proti Sarajevu.

Občasno sva se ustavila na primernih mestih ob Drini in občudovala sotesko

 in mogočne stene krog in krog.

Žalostni in včasih prav grozljivi pa so bili pogledi na Drino.

Kamor je seglo oko, je gladina lepe temnozelene reke posuta s smetmi.

Se bo res ves svet zadušil v plastiki?

Bodimo optimisti! Še je čas, da ukrepamo, da nam bo vsem lepše in bolje!

_________________________