Rastočka planina

Pot: Šmihel nad Mozirjem - Konečka planina - Rastočka planina - in nazaj
Razmere: zelo zimsko;  z 80 cm snega na vrhu
Čas: 6 - 7 ur
Višinska razlika:  800 m

Ujeti sneg v tej zimi 2015-2016 je prava tombola, se bi lahko reklo. 

V noči na soboto je tudi dolino pobelil sneg. Ceste so bile še zasnežene in zato ni kaj lepšega 

kot zapustiti avto skoraj v dolini in se pognati skozi belino pokrajine v novim prigodam naproti.

Meglice v dolini in osamljena drevesa sredi tišine.

Čudoviti prizori zime so se kar ponujali. Kaj je še kaj lepšega kot puhek bel sneg, ki pobeli pokrajino. 

Prav lepo bi bilo, ko bi lahko pobelil v čisto mišljenje tudi nas ljudi. Ampak to za stalno.

Ta predel razpostranjenih Golt ni nikoli pretirano obiskan, kar je za moj okus zelo dobro. 

Sončne planjave na Konečki planini so samevale, ni bilo videti sneženega odtisa človeka,

 tudi sledovi živali so bili sila redki.

Deja vu...pa menda ja ne.

Snega je bilo nad 1000 m vedno več in urezati smučino v neokrjeno belino je posebno doživetje.

Zdelo se mi je, da se je tudi tale smrekica poklonila zimi.

Koča na Konečki planini je obiskana le takrat ko zapade sneg, 

sva izvedela v naslednjem dnevu od njenega lastnika.

Toplo sonce je pričelo topiti sneg na drevesih.

V sneženem drevoredu gremo dalje v neokrjeno belino.

Smrekice takole obložene s snegom ter obrušene z vetrom je možno videti samo na tej planini. 

Veter piha ravno v pravo smer in takole obrusi smrekice. Ob  pogledu na takšne umetnije narave, se mi vedno pričara v misli sladoledna kupa .

In ne gre in ne gre mi iz glave, dokler ...

Pod vrhom Boskovca (1588 m) - najvišjega vrha Golt, se razpostira vedno prekrasna Rastočka planina - 1482 m.

Iz doline so se dvigovale meglice in se razblinjale v toploti dneva.

Čeprav je bilo tu okoli 80 cm snega, vrh Boskovca še ni bil čisto pokrit s snegom.

Snežni raj na planini pa lepo sameva v bleščečem soncu.

In sedaj še spust proti dolini, juhuhu ...

Pa še en pogled na čarobno planino preden jo zapustim.

Smučina me je popeljala navzdol, samo še navzdol ...

Nad Šmihelom so se preganjale meglice ampak kaj bi to, spust je bil eno uro in pol dolg, dan čudovit!

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke ali kje višje ob cesti na Planino; pač kjer pustiš avto
Razmere: nad 1000 m nekaj cm snega, proti vrhu manjši zameti napihanega snega
Višinska razlika: približno 1000 m
Čas:  hoje je za 5 do 6 ur

Vremenska napoved za današnji dan je bila dan pred tem ... 

Menda so mislili s tem zadnji sončni dan pred dolgotrajnim poslabšanjem vremena.

Izmed vseh idej in predlogov sva na današnji dan izbrala krožno pot po najinih starih in mnogokrat prehojenih stezicah. 

Pod staro Planinčevo domačijo, pri Gruntih, sva zapustila cesto in ugotovila,

 da je ozka stezica nad našo bivšo domačijo dokaj dobro prehodna in vzdrževana. 

Vem namreč, da to strmo grebensko stezico pozna le par ljudi. 

Bolj ali manj vidna naju je vodila do 'Hotela Goba', ki je zadnjih nekaj let manj obiskan, 

kot sva kasneje na Travniku zvedela od njegovega solastnika.

Ozka stezica se je nad grebenom priključila široki poti, 

ki vodi do označene steze za partizansko bolnico 'Mrzle vode'. 

Originalne bolnice seveda že zdavnaj ni več, 

njena rekonstrukcija izpred nekaj let pa je še vedno lepo ohranjena.

Tudi sonce je že prikukalo ven izza pobočja Komna in napovedalo res lep dan.

Nekaj snega, rjavo listje na drevju in zelene smreke. Resnično tihožitje v naravi je bilo pred nama.

Pod sedlom Hlipovec, ki povezuje masiv Travnika s Komnom, je bilo snega končno dovolj,
da sva lahko naredila lepo gaz v kristalno belino.

Po zadnjem sneženju namreč še ni bilo nikogar, ki bi šel tukaj.

Dobro poznano in vedno čudovito pobočje Komna se je v popolni tišini razprostrlo pred nama.

Po gaženju čez vse zamete v strmem senčnatem gozdu sva kmalu prišla na planjavo.

Prvi vrh Komna - 1684 m.

Sledila je izdatna malica oziroma slavnostno kosilo, ki sva si ga tudi tokrat privoščila na pravem nivoju. Potem ko sva na toplem soncu kar nekaj časa obsedela, sva se bolj pozorno ozrla še naokoli.

Le kaj delajo na Golteh?

Ugotoviva, da se po lepo urejenem smučišču na Ročki podijo zelo zagnani smučarji.

Komen je res lep razglednik.  Spredaj je greben Krofičke, zadaj na sredini levo Planjava
in desno Mrzla gora. Težko mi je bilo razpoznati gore ob tej rahli beli prevleki. Če kaj ni prav, me prosim popravite v komentarju. Tokrat res nisem prepričana ali je res tako.

Na drugi strani se je razprostrirala Peca in tisti trenutek sta bila vsaj dva planinca na njenem pobočju.

Zadaj je vedno prepoznavna Ojstrica, v ospredju je stena Križevnika,
desno pa Krofička in zadaj pa menda Mrzla gora.

Sem zadnjič slišala da takrat, ko glava ni več nora, telo začne razpadat.
No, sedaj pa si izberimo kaj je boljše?

Osončene planjave Komna sva zapustila s težkim srcem. Načrtovala sva sicer spust s Komna po severni strani grebena proti Travniku, a sva raje ostala kar na osončeni južni strani, ker je bilo bolj prijetno.

Na Velikem Travniku (Turnovcu) že nekaj let stoji razgledni stolp
in poučna tabla o vulkanski preteklosti  Komna in njegove okolice.

Pred kočo na Travniku je na sončnih klopeh uživalo nekaj mamic in očkov,
medtem ko so se njihovi otroci podili s sankami po pobočju gor in dol. Lepo jih je bilo gledat.
 S Travnika te pot hitro popelje do Lovske koče in koče pri Pastircih. Če bi bil sneg, bi čebula še kak če imela in bi bil..... to krasen spust s smučmi. Že preiskušeno.

Nazaj v dolino, sonček adijo za nekaj časa! Kmalu ugotoviva, da se je lep dan nadaljeval tudi v dolini.
Na današnji dan je bilo sonca dovolj prav za vse, v hribih ali spodaj.

Gozdna steza s Pastircev do zapuščene Robnikove domačije pa je zelo strma, pa trenutno tudi precej blatna zaradi zimske sečnje in spravila lesa. Vendar kdo se ozira na takšne malenkosti? Dan je bil krasen, jutranja ideja pa dobro realizirana. Huraaaaa..!!!

Mali Grintovec in Bašeljski vrh

Mali Grintovec ( 1813 m )
Bašeljski vrh ( 1744 m )

Danes zjutraj se nisva odpravila na pot dovolj zgodaj, zato naju je sončni vzhod dohitel, 

ko sva se peljala iz Predvora proti pogorju zasneženega Storžiča. Kočna in Grintovec sta prva zažarela v soncu, malo kasneje pa še Storžič.

Lepše je sicer doživeti sončni vzhod nekje visoko v gorah. 

Ampak tudi ta barvita predstava še zdaleč ni bila slaba!

Barvitost je kmalu izginila, midva pa sva se zagrizla v strmino, 

ki vodi do Doma Kokrškega odreda na Kališču.

 Koča je kmalu ostala daleč spodaj, midva pa sva že uživala na tisti višini, ki nudi razglede daleč naokrog.

 Seveda je ta razgled odvisen od trenutnega vremena, ki tokrat ni bilo idealno.

 Z vrha Malega Grintovca sva gledala na Srednji vrh, ki sva ga tokrat pustila pri miru za kdaj drugič, 

ko bova spet tukaj in bova ubrala malo drugačno krožno pot.

Ko prideš prvič nekam, je dobro občasno preverit kje točno si in kam bi bilo smiselno hoditi naprej. Dobra planinska karta je zato vedno najina spremljevalka in z njeno pomočjo znava najti tudi vse neoznačene poti.

Obrnila sva nazaj proti Bašeljskemu vrhu, ki sva ga prej izpustila in se po grebenski poti povzpela še tja gor.

Malo naju je mikalo, da bi se povzpela tudi na vrh Storžiča, saj sva ocenila, da so razmere dovolj varne, 

ko sva s pogledi preiskovala njegovo pobočje.

Sklenila sva, da se po grebenu spustiva do sedla in se tam odločiva kako naprej.

Ker bi z vzponom na Storžič nastala časovna stiska in bi morala polovico spusta do avta opraviti po temi, sva se odločila za prečenje Storžiča po južni strani in sestop preko Svetega Lovrenca.

Izkazalo se je, da sva se dobro odločila, saj je ta pot izredno lepa in zanimiva.

Tudi napovedana razjasnitev vremena se je začela kazat, vendar je prihajala tako počasi, 

da sva vedela, da je midva do večera ne bova dočakala.

Kljub temu sva večrat pogledovala proti Triglavu, ki se je skupaj z ostalimi Julijskimi Alpami 

že nekaj časa kopal v soncu. Morda bi danes morala le iti bolj na zahod?

Počasi sva se spuščala proti dolini in si ogledala veliko zanimivosti ob poti ali na stranpoteh.

Sonce pa se je neusmiljeno spuščalo proti zatonu in grozilo, da nama bo kmalu zaključilo pohod.

Midva pa sva še naprej uživala na samotni poti.

Končno so sončni žarki obsijali tudi vrh Storžiča in kmalu za tem potonili za obzorje.

Ob vedno gostejšem mraku sva dospela do avta, zadovoljna da je nama bil naklonjen tako lep dan.

___________________________