Na Malto! - Otranto in Santa Maria di Leuca (na peti italijanskega škornja!)

Takole je bila naša Sara skrita za petimi ribiškimi ladjami, ki so bile bočno vezane za valobranom. Bilo je potrebno kar nekaj mornarske spretnosti vsakič, ko smo šli na obalo ali se vračali domov. Ampak taka rekreacija nam je dobrodošla, ker nam na jadrnici manjka tistega gibanja, ki smo ga vajeni takrat, ko nismo na morju.

Vlado je šel spet 'pozdravit luško birokracijo', kar je pomenilo, da imamo dovolj časa za ogled mesta. Najprej je seveda potrebno pregledat jadrnice. To je nama z Bredo vedno zanimivo. Vsaka je edinstvena po videzu in opremi, zato jih je lepo opazovat, malo pokomentirat njihovo pojavo ali opremo ter si zapomniti morebitne dobre rešitve, ki bi se jih dalo uporabit na najini Tabiti. Včasih pa na takih sprehodih srečaš tudi jadralske znance ali celo prijatelje. Tokrat seveda nisva pričakovala, da bi srečala kakega znanca, a lahko bi se zgodilo tudi to. Jih poznava nekaj, ki vsako leto zajadrajo do Grčije in tam preživijo glavnino poletja. Pravijo, da je to dežela, ki je jadralcem bolj naklonjena kot Hrvaška ali Italija. Bo treba kmalu tudi to preverit.

Tudi Otranto ima impozantno mestno trdnjavo, ki je vredna ogleda.

Je treba okrog nje, pa se ti zazdi še veličastnejša, neuničlljiva; vsaj takrat, ko je bila zgrajena in v polni funkciji.

Okoli trdnjave je dvojno obzidje in vmes jarek, čez katerega so zdaj fiksni mostovi - včasih so bili verjetno dvižni, ali pa vsaj drugačni kot so zdaj. Res fascinantno!

Pa sva našla tudi stari kamniti most in glavni vhod v trdnjavo proti kateremu letijo beli stoli. Poteka namreč razstava del gospoda Salvadorja Dalija. Škoda, da jo odprejo šele proti večeru. Sicer sem si jo v Amsterdamu enkrat že ogledal, pa bi šel gledat njegove lepe ure in druge stvaritve tudi tokrat. Dalija nimam nikoli dovolj.

Pogled nazaj proti enemu od sidrišč nama je bil prav všeč. Nič ni manjkalo tej idili. Tudi temperatura je že bila primerna - okrog 40 st. Celzija, kar je ob morju zelo prijetno če pihlja vsaj malo vetra. In pihalo je ravno prav.

Pogled proti vhodu v zaliv je razkril, da zunaj veter že raste proti tisti jakosti, ko jadralce že vabi ven na morje. Se bo treba počasi vrniti. Tudi mi bomo kmalu izpluli.

Vendar še imava nekaj časa in greva naprej. Prvi kopalci se že namakajo in zbirajo zalogo D vitamina za slabe dni.

Takšna debela senca s klopco je tukaj pravi luksuz, ki se ga splača obdržati, če ga že imaš.

Nekaterim pa je bolj všeč mestna plaža z razkošjem mivke in pisanimi senčniki in  udobnimi ležalniki. Pa hladna pijača, kakšen sladoled in živ klepet v skupinah v vodi ali na vroči mivki. Vsak po svoje; midva sva si kupila dva velika in slastna sladoleda in sva z njim v roki bosa čofotala po mokrem obalnem pesku mimo tega živ-žava.

To bugenvilijo je pa bilo treba slikat. Nama doma ni tako dobro uspevala. Tudi na našo klimo je na žalost nisva uspela navadit, tako da je nimava več. Mogoče spet kdaj. Zato pa jih rada opazujeva ob morju.

Valobran je tukaj zelo visok, tako da ne bi vedel kaj se dogaja na odprtem morju, če ne bi pogledal skozi ta simpatičen prehod.

Zraven prehoda pa stoji veliko sidro, na katerem so se zelo radi fotografirali otroci in tudi vsi tisti, ki smo obdržali otroška srca :-)

Vsi takšni smo tudi splezali na vrh valobrana, se sprehodili po njem in bili za trud nagrajeni z veličastnim pogledom sem -  in tudi tja.

Ob 14. uri smo izpluli in takoj s polnimi jadri zajadrali z neugodnim in spremenljivim vetrom v krmo (N, NW) od 12 do 16 KN. Veter smo raje lovili v polkrmo, kar pa je pomenilo plovbo izven kurza in neugodno valjanje na morju 3.

 Pozno popoldan smo že od daleč ugledali svetilnik, ki je označeval naš današnji cilj.

 
V SMD Leuco smo prispeli okrog 19.30

 Se zapeljali še okrog valobrana in se takoj vezali v njihovo marino.

Dečki iz marine so se potrudili in nam poiskali tudi primerno družbo takoj ko je bilo mogoče. To jadrnico smo srečevali tudi naslednje dneve na morju. Smo imeli namreč isto pot. Enako smo srečevali tudi en starejši francoski zakonski par na veliki jadrnici.

 Mi pa smo se po krajšem počitku in aklimatizaciji zvečer povzpeli še do svetilnika, ki smo ga danes že pol dneva opazovali z morja.

Za trud smo bili med drugim poplačani tudi z lepim pogledom na mesto, ki je živelo svoje nočno življenje.
Nocoj bomo torej spali prav na peti italijanskega škornja! Nisem si mislil, da je ta peta tako zelo lepa!
Jutri si jo bomo dobro ogledali predem nadaljujemo pot proti prstom italijanskega škornja.

Danes smo imeli najkrajšo etapo na tej poti; samo 27 M v kurzu. Zaradi neugodnega vetra smo jih naredili nekoliko več.

Dan peti: krasno! Zadovoljni z vsem!

Na Malto! - od Brindisija do Otranta

 

Noč je po moji interpretaciji minila popolnoma mirno. Kaj drugega o tej noči ne bi vedel povedati, ker sem spal spanje pravičnega (beri: izčrpanega mornarja). Menda pa ni bilo čisto tako. Če si vezan ob prometni obmorski ulici je pač normalno, da bo tudi ponoči nekaj motenj in hrupa, kar pa moškega dela posadke še nikoli ni pretirano motilo. Najini dami pač imata bolj rahel spanec, kar ima v tujih krajih seveda posebno vrednost ( in ceno :-) ).

Zjutraj si ogledujemo Brindisi. Mesto je dokaj veliko, naju z Bredo pa zgodaj zjutraj zanima predvsem kje bova spila dober kapučino in se malo posladkala z italijanskimi dobrotami, ki pašejo zraven. Nos naju tudi tokrat ni izdal, zato sva kmalu tozadevno popolnoma potešena.

Sedaj pa je lahko sledil tudi bolj podroben ogled mesta. Kot vsa pristaniška mesta ima tudi Brindisi svoj čar in verjetno svoje lepote in skrivnosti, ki pa jih nismo imeli ne namena ne časa odkrivati. Pa vendar je nekaj utrinkov ostalo zabeleženih v fotoaparatu.

Ko sem se vračal na jadrnico, sem opazil, da je v pristanišču začuda veliko rib. Ker svojega ribiškega pribora nisem tovoril na to pot, sem uporabil spretnost, ki mi je ostala iz otroških let, ko smo v vaškem potoku lovili postrvi kar na roko. Izkazalo se je, da je metoda uporabna v sili tudi na morju. Ulovljena riba sicer ni bila velika, je pa bila edina ulovljena do Malte! Ker ribiškim zgodbam ljudje začuda še vedno ne verjamejo kaj dosti, spodaj prilagam še dokazno fotografijo in se s tem za vse večne čase ponosno postavljam tudi v vrste uspešnih morskih ribičev!

Medtem, ko sem jaz nepričakovano ribaril, je Vlado urejal zadeve s pristaniškimi in državnimi organi. Šlo je zelo počasi. Pošiljali so ga sem in tja, ga iz prirojene vljudnosti pustili pred vsakimi vrati vsaj malo čakati, čeprav je bil njihova edina stranka. Začuda se ni Vlado prav nič razburjal nad postopkom, ko se je končno vrnil in smo lahko odšli skupaj na kosilo. Mirno nam je ob pizzi razlagal, kaj se mu je dogajalo. Očitno se je psihično dobro pripravil prav na vse izzive, ki bi ga lahko na poti doleteli.

Končno smo bili torej pripravljeni na novo etapo - do Otranta! Ob 14 uri smo izpluli.

Razpeli in naštimali smo torej jadra in uživali vsak po svoje, medtem ko nas je avtopilot varno in zanesljivo vozil točno v kurzu proti današnjemu cilju.

Kmalu pa se nam je začelo muditi, ko smo pogledali, kaj se dogaja za nami. Tudi veter se je spremenil na SE (160 - 180), kar je pomenilo orcanje proti cilju.

Nevihta nas je vedno bolj dohitevala. Ni več prave volje do sončenja, tudi avtopilot ni več dovolj dober...

Še več - spet se je treba pripraviti za grozečo mokroto. 

Ampak riba pa še ima šanso da zagrabi! Dež gor ali dol!

Pa smo ji spet ušli! Nevihta nas ni dohitela. Je imela zadosti posla v Brindisiju. Celo sonce smo videli, ko se je poslavljalo od nas in napovedovalo lep naslednji dan!

Spet je padel mrak in nato noč, ki pa je že bila nekoliko svetlejša od predhodnjih, kajti prvi krajec se je že začel opazno debeliti.

Ob polnoči prispemo v Otranto in se vežemo na bok velike ribiške ladje.

 Premagali smo razdaljo 40 M, prejadrali pa v ta namen seveda nekoliko več.

Dan četrti: bilo je tako kot mora biti!

Na Malto! - Brindisi

Ob zori  je Vladota zamenjala Breda. Sama sva do devete ure, ko smo spet vsi na krovu. Prva noč je za nami, veter nam služi in manjka nam še 70 M do Brindisija.

 Valovi za krmo nas dohitevajo, dvigajo in nežno polagajo nazaj v naročje morja. To so tisti veliki, prijazni valovi, na katerih je prijetno jezditi. Vseeno pa se občasno zgodi, da pride tudi kakšen odsekan, poreden val, ki nas nepričakovano malo osveži. Tako tudi ugotavljamo, da je morje občutno bolj toplo, kot je bilo v Splitu.

Prišel je torej čas, da na krov povlečemo kakšno ribo za priboljšek v ladijski ponudbi. Ne želimo si tistih velikih sto in več kilskih tun, nad katerimi so navdušeni Japonci in jih od nas odkupujejo za mastne denarce; ne, želeli bi le majhno ribico, kakšnih pet kil, nič več. Vlado je privezal panulo in 'big game fishing' je bil odprt do večera. Da bi lažje dočakal ribo in nas z lastnim zgledom vzpodbudil k delu, je začel polirati ograjo na jadrnici. Na (njegovo) žalost mu ni uspelo; ni v nas vcepil delovne vneme, pa tudi ribe ni bilo...

Občasno smo videli kakšno ladjo; večina je bila tovornih in naši kurzi so bili skoraj vedno tako daleč narazen, da se nismo ogrožali, pa tudi pozdraviti se nismo mogli. Drugače pa okrog in okrog samo morje - nikjer nobenega kopnega. Mogoče za koga dolgočasno; nam pa je pesem vetra in šum valov dovolj, da ne pogrešamo ničesar. Vse kar potrebujemo nam je dano v izobilju. Je sploh lahko še kaj lepšega?

Proti večeru smo že zapluli v italijanske teritorialne vode, zato smo izobesili poleg naše (hrvaške) še italijansko in rumeno zastavo, kot to zahtevajo mednarodni pomorski predpisi. Nekaj minut za tem nas je obiskal helikopter obalne straže, nas zabeležil, pozdravil in se vrnil na obalo.

Noč je začela spet kazati svojo moč, mi pa smo bili še daleč od namembne luke. Malo po 23. uri smo vpluli v luko in pred polnočjo smo le bili uspešno privezani na obalo ob bencinski črpalki v Brindisiju. V tej etapi smo tako prejadrali dobrih 180 milj, namesto 135 -tih, ker nam veter ni dopuščal jadranja v kurzu. Zadovoljni smo kmalu legli k počitku.

Dan tretji; bilo je zelo dobro in lepo!

Na Malto! - prečenje Jadranskega morja

Vreme je bilo nestabilno, okoli nas smo videli na delu plohe in nevihte in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo grozeča mokrota zadela tudi nas. Potrebno se je bilo ustrezno pripraviti; za vsak primer. Nevihte pridejo na morju zelo na hitro in ponavadi tudi hitro minejo. Torej smo se ustrezno oblekli; še posebej moški del posadke, ki se je predhodno zavaroval tudi pred morebitno dehidracijo.

Tudi ženski del posadke je bil v pripravljenosti, če bo treba kaj pomagat...

Vse pa je bilo potrebno tudi dokumentirat, da bo mogoče našo zgodbo tudi fotografsko potrdit, ko pridemo  nekje konec julija vsi domov

Ja, Vremenske slike so se hitro spreminjale, padlo je par kapljic dežja, veter (NW, N, NE) je narasel do te jakosti, da smo z lahkoto presegali našo načrtovano povprečno hitrost štirih vozlov. Grozečim ploham in nevihtam smo se očitno uspešno izognili, ker smo imeli ravno pravo hitrost. Če bi jadrali hitreje ali počasneje nevihti ne bi ušli glede na to, kar smo videli pred seboj in za sabo. Bog nas ima očitno še rad...

 Sonce je zašlo, veter (NW) smo imeli v polkrmo in nas je pridno potiskal; skoraj v pravilnem kurzu. Domenili smo se za dežurstva na krovu čez noč, ki je bila popolnoma črna; zaradi oblačnosti, pa tudi zaradi tega, ker je bila luna v mlaju. Z Bredo sva dežurala od 21.ure do polnoči, ko sta naju zamenjala Vlado in Ida. Ob poltreh sem jaz zamenjal Ido in preostanek noči sva bila pokonci z Vladotom. Veter (NW) je narasel med 20 in 25 vozlov (občasno do 30) in tako lepo drvimo skozi črno noč. V soju naglavnih svetilk se vidijo samo bele pene velikih valov, ki se valijo ob levem in desnem boku in izginjajo v gluho noč. Veličasno!

Nehote so mi misli ušle na dokaj svež dogodek, ko se je približno tukaj potopila jadrnica  Ana N1 (Elan 45), ki je ponoči na poti do Malte treščila v UFO (neznani plavajoči objekt) - verjetno izgubljen kontejner s kake tovorne ladje. Znova sem pogledal preko kljuna barke, čeprav sem vedel, da ne bom videl nič pred seboj.
Mojemu pogledu je sledil tudi Vlado. Spogledala sva se, se nasmehnila in pomignila z rameni. Oba sva vedela, kaj storiti, če bi nocoj prišlo do neljubega dogodka, ki visi kot Damoklejev meč nad vsemi mornarji v majhnih in krhkih plovilih. Več bomo jadrali, večja je verjetnost, da bomo nekoč doživeli tudi to. Ali res znamo preživeti? Mislim da imamo dovolj znanja in opreme tudi za primer havarije.

Dan drugi; dobro je bilo!

Na Malto! - Na Lastovo in carinska odjava

Po mirni noči na sidru in vseh jutranjih aktivnostih, kamor  v poletnem času gotovo sodi tudi jutranje rekreacijsko plavanje, smo počakali, da se je ob 10 uri zbudil tudi veter. Pa ga ni bilo kaj dosti, pa še spreminjal se je od NW na W in nato še na SE. Zato smo si pomagali tudi z motorjem, da nismo izgubljali preveč časa. Okrog 12. ure smo se privezali ob carinski pomol in začeli po znani carinski tehniki 'slow motion' opravljati odjavne formalnosti.

Seveda je tu imel največ dela kapitan Vlado, ostala posadka mu njegove pomembnosti ni zavidala ampak je užila nekaj razkošja, ki ga ponuja edina Ublijska okrepčevalnica.

Malo po 14.uri nam je uspelo zapustiti Lastovo in se podati proti mednarodnim vodam. Čakala nas je prva daljša etapa na tej poti; 135 M (navtičnih milj) v ravni črti, kot je izmeril moj navtični program. S povprečno hitrostjo 4 KN (vozlov) kolikor lahko minimalno računamo, bomo jadrali torej 34 ur - se pravi do enajstih zvečer jutri. Torej je po možnosti priporočljivo doseči višje hitrosti jadranja, da bomo prišli pred večerom v nam neznano luko.