Hochobir ali Ojstrc

Izhodišče: Kurnikovo sedlo nad Železno kaplo
Skupni čas hoje: 6 ur

Takle je pogled izpred koče Einselkappel Hutte na severno ostenje Kamniško Savinjskih Alp; seveda v jasnem sončnem vremenu tako kot je bil danes.

Čez Jezersko sedlo sva se pripeljala do Železne kaple ter nato še malo navzgor na pobočje Obirja. Dan je bil tako sončen, da sva avto pustila kar na Kurnikovem sedlu-997 m in nadaljevala pot po cesti dokler se z Obirske planine ne odcepi steza proti koči Einselkappel Hutte. S seboj sva imela tudi turne smuči, za vsak primer, ampak, kot sva predvidevala, sva tudi in-situ pravilno ocenila, da ne bo dovolj snega za spust s smučmi. Zato so so naju kar počakale v avtu. V eni uri sva že bila pri koči, ki je seveda samevala, kar pa naju sploh ni motilo.

Na planini pred kočo sva bila v tako sončnem vremenu že deležna prvih današnjih barvitih pogledov na naše Alpe, ki jih bolje poznava z južne strani.

Za kočo se pot nadaljuje dokaj strmo navzgor skozi gozd. Vsak pogled v naravo je lahko zgodba zase. Tale smreka nama je prav razločno prikazala, da je imela težke dneve za seboj, ničkolikokrat jo je udarila strela in polomila njen vrh. Ker pa je bila dobro zasidrana s koreninami, je ne samo vedno do zdaj preživela, ampak je tudi vedno znova pognala kašen nov vrh ali dva. In tako se sedaj postavlja s svojimi številnimi vrhovi in debelimi vejami in brez dvoma kraljuje med ostalimi drevesi.....

Svet se kmalu odpre in prispela sva na majhno planoto s še lepšimi razgledi vse naokrog. Na planoti pa si je nekdo zgradil majhno leseno hiško.....
Ampak tja se brez mučenja ni dalo priti zaradi velikega zameta, zato sva obisk hiške preložila za kdaj drugič.

Navzgor pa naju je vabila takale čudovita modrina neba, ki se ji ne gre upirati, zato sva se zagrizla v strmino, da to modrino čimprej doseževa.

Pogled nazaj pa je bil takšen.....le kdo se bi lahko vozil na tistem belem oblačku ne da bi padel skozenj?

In že se je opazilo pogorje Obirja z najvišjim vrhom-Ojstrcem-2139 m. Še malo, pa bova gor!

Kljub severnemu vetru, ki je pihal čez vrh severnih sten, je že postajalo precej toplje kot je bilo zjutraj.

Severno ostenje Košute, s te strani še nikoli nisva tako podrobno pregledovala.

Na 2032 m so ruševine koče. Na tabli pred kočo je opisana vsa pestra zgodovina te hiše, ki pa se je zaključila leta 1944. S spodnje slikce lahko vidimo, da je bila ta stavba prava gorska lepotica. A lepota in slava sta minljivi, zato se je v življenju pomembno dokopati pravih in trajnih vrednot ki osrečujejo.

Prekrasni razgledi vse naokrog so naju toliko prevzeli, da sva se le počasi bližala vrhu. A vztrajnost vedno obrodi sadove, zato sva tudi midva med zanimivim pogovorom ne da bi se prav zavedla naenkrat stala na vrhu.

Ojstrc je zelo razgleden vrh, saj stoji sam samcat proč od takih velikanov, ki bi mu zakrivali pogled.
Če bi na primer stal med Julijci bi bil takle dvatisočak skoraj neopazen, tukaj pa je suveren, ki mu ni para.
Še enkrat se je izkazalo, da višina ni vse, ampak da so razmere tiste, ki nekoga spremenijo ali v velikana ali v pritlikavca.

Na severni strani sva opazila Dravo, ki se je vije po dolini - vse tja do Italijanskih Alp, kjer dobi svojo prvo vodo.

V ozadju je severno ostenje Košute. Tokrat z nove, višje perspektive, ki pa ni nujno, da je tudi najlepša.

Opazile so naju tudi že kavke, ki so bile edina najina družba na vrhu. Kavk seveda ne zebe kljub vetru, ki je pričel pihati, saj so oblečene v črn windstoper za katerega je znano, da dobro vpija sončno toploto.

Ampak tako kot vedno, je bilo potrebno iti spet navzdol. Tokrat se je severni veter tako okrepil, da ni bilo prevelikega navdušenja za malico na vrhu. Tako so bile tudi kavke ob svoj običajni obrok, ki ga redno dobivajo od naju kadarkoli sva v gorah.

Ko sva se spuščala navzdol, se je veter že tako okrepil, da se je bilo potrebno malo bolj zašćititi pred njim.

V ozadju je Peca, prvi sosed in zadnji dvatisočak na vzhodu. Od tam naprej se gore hitro nižajo v hribe, hribčke in gričke dokler še ti ne potonejo v veliko Panonsko morje...

In zopet nazaj mimo idilične kočice na razgledni planoti.Še vedno ni bilo nikogar doma, saj se iz dimnika ni kadilo.Pa tudi midva še vedno nisva mogla tja, saj sneg tega ni dopuščal.

Še zadnji ukradeni pogledi narave nazaj proti planinam. Vsaka fotografija  je zgodba zase, je zapisal najin sin, ko nama je predvajal fotografije s svojega zadnjega potovanja. In res je, vsaka fotografija je delček časa in kraja vzet iz neke zgodbe in takole shranjen za obujanje spominov za naju in še za koga za vzpodbudo za skok ven iz dolin v neki drugi čas in kraj.

Pred kočo je en krasen kotiček, kjer naju ni dosegel severni veter. Zato sva si v njenem zavetju  privoščila še zadnje trenutke pred odhodom v dolino. V takem lepem vremenu je šest ur bivanja na prostem prehitro minilo in zopet bo potrebno nazaj.

Pred kočo je še razgledna ploščad, ki nudi pogled na naše Savinjske Alpe. Skrajno levo je Ojstrica in nato po vrsti vse do Grintavca  na skrajnem  desnem koncu fotografije.
Še malo sva obujala spomine na poti po nama dobro znanih domačih gorah, nato pa je sledil nagel spust v dolino, da še pred temo doseževa domače ceste.

Pohorje: Pungart - Ribniška Koča in nazaj

Izhodišče: Grmovškov dom na Pungartu

Čas hoje s tekaškimi smučmi: poldruga ura

Ni toliko pomembno kakšen je dan, pomembno je, da lahko kljub nevzpodbudni vremenski napovedi najdeš destinacijo nekje v naravi in užiješ vsaj nekaj prijetnih trenutkov. 

In smo šli. Tokrat na krajši sprehod po pohorskih smučinah. Vreme je bilo res hladno in turobno, tudi veter je malo pihal, a v naravnem okolju je vedno prijetno.

Gozd je v takem vremenu še bolj skrivnosten in hladne impresije burijo človeško domišljijo, da obnovi stare pohorske bajke in legende, ki so se zasidrale globoko v zavest. Le kaj v takem mrazu počne stari pohorski povodni mož?

A čas pohoda se kar prehitro izteče in že smo nazaj na izhodiščni točki. Navajeni daljših, po navadi celodnevnih poti, se čudimo, da je to vse za danes. 

V tem času je smučišče že oživelo; vrsta pred vlečnico se iz minute v minuto daljša. Parkirišče, ki je bilo zjutraj še prazno, je zdaj že skoraj nabito polno in smučarski delavci danes tukaj ne bodo jamrali nad slabim obiskom. In prav je tako, saj se res trudijo. Nam sicer smučarskih kart niso prodali, smo pa zavili v novo restavracijo, da si jo ogledamo. Zadovoljni s ponudbo in postrežbo.     Njam, je bil dober sladoled...

Suho ruševje

Izhodišče: Ljubelj-Zelenica-krnica Suho ruševje-Žleb
Skupni čas hoje ter smuke do doline: 5 ur

Takole izgleda krnica Suho ruševje letos, ko je malo snega. V zimah kadar je snega dovolj je krnica popolnoma prekrita s snežno belino in idealna za smuko.

Nadela sva si smuči in ob 7h uri zjutraj pričela vzpon proti Zelenici. Že zjutraj je pihal močan severnik tako da je dvigoval sneg s severnega pobočja Begunjščice. Ampak ko so naju obsijali prvi jutranji sončni žarki in sva se segrela od hoje navkreber sva vedela, da se obeta zopet lep sončen dan.

Šla sva kar naravnost navzgor po strmi smučarski progi. Do koče na Zelenici sva okusila že vse tipe snega.
Napihane zamete sipkega snega in pomrznjene plošče. Seveda pa veter tudi ni ponehal. S stene Begunjščice je spihal manjše snežne plaziče.

Koča na Zelenici je obnovljena. Vendar sva jo pozabila slikati oziroma nisva bila preveč navdušena, da bi dajala roke ven iz toplih rokavic.

Za kočo sva zavila levo in ob manjšem smučišču hodila navzgor. Kmalu sva zapustila zeleniška smučišča in vstopila v krnico Suho ruševje.

In že je za nama spet en bolj strm breg.

Močan severni veter je risal krasne ornamente v snežena tla.

Vrh krnice je poimenovan za Žleb, 1916 m je visok in se nahaja med Vrtačo (levo) ter Palcem.

Seveda nama je pihalo ravno nasproti po dolini navzdol.

Proti Žlebu je bilo že tako vetrovno, da sem zaradi pogostih sunkov komaj stala pokonci. Manjkalo mi je ravno tistih dvajset kilogramov, ki so mojega moža varno stabilizirali v strmini.
Ampak razgledi so bili pa čudoviti. Nebo je bilo modro spihano od vetra  belina snega pa je prispevala k pravljičnemu vzdušju. Res pa je, da zaradi vetra nisva vztrajala na vrhu. Takoj ko so bile smučke pripravljene za spust, sva se spustila do malo bolj zaveternega mesta, kjer je še vedno pihalo, a bistveno bolj znosno.

Pogled po krnici navzdol z vrha je obetal lepo smuko, a videz je tokrat varal, ker se je kvaliteta snega spreminjala iz metra v meter - od poledenelih ploskev do meterskih zametov pršiča, ki so grozili požreti ne samo smučk ampak tudi smučarja.

V ozadju je Begunjščica. Nekateri so se kljub močnemu vetru odpravili tja gor.

Juhu. Sedaj pa zares navzdol. Zaradi pomanjkanja snega in močnega vetra  smuka za naju res ni bila ravno vrhunski užitek.Kljub temu nama je bilo dovolj lepo, da bi tako smuko vsekakor še ponovila.

Pobočje Vrtače je že od daleč kazalo velike ledene zaplate.

Levi strani krnice se reče Na možeh. Se opazi od kod ime.

Ob veliki skali sva si poiskala malo zavetja pred vetrom. Vroč čaj in malica naredijo razglede še lepše.

Do Zelenice je bilo potrebno prečkati še mali gozdiček. Steza se tukaj strmo spušča navzdol. Snega je premalo, da bi prekril kamenje in borovce, zato sva smuči začasno pripela na nahrbtnik in lepo peš odšla navzdol.

Ob sestopu sva opazila še vrh Stola s Prešernovo kočo.

To pa je vrh Vrtače, ki se dviguje na levi strani Suhega ruševja.

Močan veter na vrhu Begunjščice tokrat ni vabljiv ne za hribolazce. ne za smučarje, kaj šele jadralne padalce.

Opazila sva nekaj smučarjev, ki so se spustili po plazu z Begunjščice.

Ko je dovolj snega je smučanje s te krnice verjetno res krasno. Še zlasti zato, ker se smuka za konec konča na urejenem zeleniškem  smučišču, ki se ti zdi kot posladek na lepo preživet dan v naravi.