Premuda - Dugi otok, zaliv Pantera

V načrtu sva imela , da  zgodaj zjutraj  s Premude, odplujeva poti jugu.

To noč smo bile samo tri jadrnice v zalivu in dve na privezu na pomolu, kar je v primerjavi z Ilovikom zelo neturistično, v najino veselje. Za spremembo sva noč prespala mirno, brez butanja valov in žvižganja pripon v vetru. Celo tuljenje burje se je uneslo v tankočutno pesem, ki se jo je lepo dalo preslišati in prespati.

Na sprehodu po edini cesti skozi Premudo in s edinim kažipotom VAMO-TAMO, sva šla vamo in tamo. V smeri TAMO sva nabrala cvetoče šentjanžovke za jutranji čaj. V smeri VAMO pa našla trgovino, ambulanto, ki dela samo vsako sredo  a 'danas ne radi jer doktorica nije mogla doć'              in seveda sladoled.

Torej po obveznem jutranjem čaju iz otoških rož sva v rahli burji zapustila Premudo. V planu sva imela , da se ustaviva  na naslednjem otočku Škardi ampak burja je postala malo manj rahla, skrajšala sva jadra in ker je tako hitro šlo, se je kapitan odločil, da greva kar dalje. Namreč izkoristiti je treba veter, ko je po kapitanovo 'zlo fajn da jadrnica tako hitro pluje' pa čeprav posadko ob tem zebe. Glavno je, da se pluje. In tako sva zdrvela mimo otoka Ista, občudovala hrid Funestralo, ki smo jo mi na enim od prejšnih jadranj tu mimo krstili za Sfingo.

Zopet sva odjadrala mimo otočka Tramerke z turkizno modro barvo morja v zalivih  in  v ozadju gledala otok Molat.

Seveda sva si šla ogledat še na pol potopljeno ladjo pri Dugem otoku, malo zaokrožila okoli nje in se usmerila v zaliv Pantera na Dugem otoku. Burja je popustila, lepo počasi sva krožila po zalivu (seveda z jadrom, ker smo na jadranju) in se nato privezala na bojo.

Telesna vaja je sicer za malo koristna, nekateri pravijo toda midva sva vseeno odveslala na kopno in si privoščila dolg potep do svetilnika Veli Rat. Seveda se je pri svetilniku nehala najina samota, vendar turistov, ki se z avtom pripeljejo da atraktivnega svetilnika res ni bilo tako veliko, na prste rok  bi jih lahko preštel.

Občudovala sva še jadrnice, ki so plule ob Dugem otoku  nato pa počasi zaključila potep.

Po prihodu na jadrnico pa sva si šla poiskat mirni kot na morju za seveda mirno spanje.

Aja seveda pa na kobariške štruklje z vinsko omako, ki sva jih pripravila za večerjo, ne smem pozabit, na morju je fajn, ko se kaj dobrega poje..

Premuda

Danes pa se nama je uspelo odlepiti z Ilovika. Pihala je lepa tramontana ( N ) okrog 15 vozlov in čez dobro uro,

 mimo Grujice z prekrasnim svetilnikom,

sva se po prijetnem jadranju znašla na Premudi.

Morje je tukaj turkizno zeleno, voda bistra, turiste lahko prešteješ na prste obeh rok, vez je zastonj in domačini zelo prijazni.

In midva nisva potrebovala danes ničesar več, pa sva ostala tukaj.

Pregledala sva, kaj se je novega dogodilo na otoku, zvečer pa sva si pustila streči in se razvajati v prijetni restavraciji, kjer sva poleg okusne hrane uživala v pogledu proti zahodu, kjer je sonce zašlo tako, kat sva si zadnjih nekaj dni želela - direkt v morje za obzorjem.

Ilovik - četrti dan

 Ilovik-z otokom Sv.Petar tvorita skupaj naravno sidrišče, ki je že od nekdaj služilo ladjam, da so se tu skrile pred vremenskimi neprilikami. In ni čudno, da sva ta zaklon že dve leti zapored izkoristila tudi midva. Ko sem bila prvič tu mi je bil neizmerno čudovit. Sedaj pa sem se že navadila na majhno vasico z eno glavno peš-ulico, z eno slaščičarno in več gostišč. Kot na mnogih otokih, avtov tu ni, na otoku se vse lahko prepešači, tako turisti, ki pridejo s svojimi plovili kot nekaj domačinov, ki hodijo na svoje njive ali vrtove v notranjost otočka. Na otočku je tudi šola, pošta, otoček je z redno trajektno linijo tudi povezan z Malim Lošinjem. Da so Rimljani že poznali najčednejše dele Jadrana pa pričajo tudi ostanki raznih zgradb iz prejšnih stoletij. Zelo atraktivna je propadajoča beneška vila Fortica iz 15 stoletja,

In tako sva na privezu na boji na  Iloviku ostala še danes, v torek. Še vedno piha burja s sunki tam nekje čez 30 vozlov, po napovedi do 50 vozlov. Slišati je kar bučno, tole zavijanje burje. Opazovala sva jadrnice, ki so prihajale se privezovat na boje , takole opazovanje je dobra zamenjava za  TV. Popoldne se je burja malo pomirila tako, da sva šla zopet s čolnom do vasice in nato na sprehod po Iloviku ter v nabavo sveže zelenjave in sadja. Sprehajala sva se tudi mimo vrtov in tačas so jim ravno zorele limone, no v naših krajih tak pogled na limonovec ni mogoč

Sprehod sva podaljšala do plaže Nozdre.  Čedna plažica s raznobarvnim kamenjem in skalnatimi policami in nikjer nikogar, samo morje in pogled proti Lošinju in Susku.

Ilovik - tretji dan

Žal so vremenske napovedi bile točne - lahko bi rekel, da celo premile, vsaj kar se vremena tukaj tiče. Ponoči so spet divjali vetrovi z različnih smeri, žvižgalo je med priponami jamborov in 'vodna postelja' je bila spet nestabilna in bučna. Spanca za občutljive bolj malo.

Ko se je zdanilo, so se videli zunaj na odprtem morju veliki, beli lomeči valovi, ki niso bili nič kaj vabeči za nas, ki smo tukaj z družinami, otroci, psi in mačkami... Skratka ni morje te dneve za nas, ki smo prišli uživat.

Danes tudi v mestu zaradi burje ni bilo znosno, zunaj je hladno, sonca ni bilo niti za vzorec, le voda je ostala enako prijetno osvežilna, kot se spodobi za ta letni čas.

Le kaj bo vreme prineslo jutri? Zunaj še vedno divja burja, noč bo očitno spet nemirna, a vsekakor bo novo jutro lahko boljše od današnjega. Bomo videli.

Ilovik - prvi in drugi dan

Vremenska napoved so nevihte in veter spremenljivih smeri, tja do 50 vozlov.....

Hm, ni ravno obetavno zato sva s Cresa odplula na Ilovik.

Res so se vrstile nevihte in plohe - sonca je bilo le za kakšno uro. Torej jadranja nič; pač pa doživljava klasično morje, ko si nameščen na nekem fiksnem prostoru in uživaš v danostih, ki so ti na voljo. Tudi midva sva jih užila. V premorih med dežjem sva se kopala, naredila sva en pohod čez Ilovik in obudila pri tem stare spomine, ki naju vežejo na ta otok, saj sva tukaj že zelo domača - poznava vse za naju pomembne ljudi - od peka pa do prijazne prodajalke, ki ve vse, kar naju bi utegnilo zanimati.

Zakaj vse poznava, zato ker  je bil tak najin postanek na Iloviku v letu 2009.

in takšen je bil v letu 2010.

Zjutraj so nama na ladjo pripeljali celo svež kruh in slastno pecivo - res se dava razvajati  in si nabirava moči za dneve, ko bo treba spet trdo jadrati.

Prognoza kaže, da bo jutri morje zunaj še bolj kruto - celo pete stopnje. In ker nisva na regati, ampak na dopustu, bova v varnem zavetju prebila še en dan; vsaj tako kaže.

Aja, tudi bereva! Jaz berem v originalu 'Na Drini ćuprija' od nobelovca Ive Andrića, ki sem jo staknil v enem antikvariatu. Res uživam v branju. Mislim, da si je zaslužil pošteno nobelovo nagrado, jaz pa sem vesel, da ima moja domača knjižnica v svojem Ex librisu tudi ta biser svetovne literature.

Krk-Punta Križa

Krk do zaliva Kolorat na Punta Križi na Cresu
Točno ob 7h zjutraj v petek, sva odvezala najino jadrnico Tabita z matičnega pristana v Omišalju in odplula pomorskim dogodivščinam nasproti. Skoraj tako točna sva bila kot ladje Jadrolinije.

Plovba se je pričela mirno proti J z vetrom v polkrmo, kar je bilo zelo ugodno, po nebu pa je veter ustvarjal oblake različnih oblik.

Končno sva spet na malo daljšem jadranju!Zaslužen letni dopust. Internet slabo deluje, zato bodo slikice potem, ko prideva domov.

Prvi postanek je bil v idiličnem zalivu Kolorat. Na tem delu Cresa je polno malih zalivčkov, enega so popolnoma okupirali motorni čolni, za jadrnice pa je bil drugi zaliv.

Vendar zaliv le ni bil tako idiličen, ker sva doživela kontrolo ladijskih dokumentov. Tačas, ko je bil kapetan na zasluženem plavanju, se je ob našo jadrnico privezal policijski čoln in policaji so me pobarali za ladijske dokumente. Le kje naj jih najdem...., rahla moja pripomba, da je kapetan na plavanju, ni zalegla, bili so sicer prijazni ampak dokumente so na vsak način želeli imet. No ravno, ko sem jih našla, se je prikazal kapetan in uredil zadevo.  Od letos je tudi nova zakonodaja glede prijav in taks, so naju poučili in pripomnili, naj to urediva, da naju še naslednjič ne bi našli brez prijav. Seveda bova...... 

Noč je mirno minila, barve morja so bili prekrasne, res je lepo takole, sam in svoboden....

Grintovec

Izhodišče:  spodnja postaja tovorne žičnice

Čas hoje: 1.50 do Kokrškega sedla(1793 m), 2h do Grintovca(2558 m)

Po dolgi sneženi zimi, ki ni dopuščala veliko varnih vzponov, je naju zamikalo pohajati malo višje in zato je bil Grintovec ravno prava izbira, da preveriva, če v Savinjskih vse štima..

Zgodaj zjutraj sva že bila pri spodnji postaji tovorne žičnice za Kokrško sedlo in ob 5.20 sva pričela vzpon proti Cojzovi koči. Poti se ne da zgrešiti; na kažipotu je pisalo, da je samo 2.15 ure do sedla. Najprej pot vodi skozi gozd dokler se svet nepreklicno odpre. Spodaj sva gledala dolino, ki se je prebujala v jutru. Nisva bila sama, kar nekaj jutranjih naspidiranih zagnancev v poltekaški opremi na palični pogon naju je prehitelo.

Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu so ravno odpirali, jutri, v nedeljo, naj bi bila tudi uradna otvoritev.  Na sedlu je bilo precej vetrovno.  Vetrnica, ki polni akumulatorje na koči, se je bučno vrtela, kar je naznanjalo, da bo pijača v hladilnikih ostala kljub sončnemu dnevu prijetno hladna. Po kratkem postanku sva se namenila kar naprej proti vrhu Grintovca. Travniki so bili že polni pisanih rožic in pot je zelo hitro minevala.  Steza se je vila tudi mimo dveh  majhnih zaplat snega. To pa je bilo v spodnejm delu tudi vse, kar je ostalo od velikih količin snega.

 Sneg se je obdržal le še na tako imenovani Strehi pod Grintovcem, kjer pa je bilo mogoče snežišče obiti po eni ali drugi strani. Proti vrhu je čedajle bolj pihalo in dva pohodnika, ki sta naju prehitela sta se zaradi vetra že vračala navzdol.

Na vrhu je seveda vedno prekrasno , cilj dosežen, razgledi čudoviti.

 V zavetju pred vetrom sva si privoščila zajtrk in opazovala meglice kako so se rojevale iz nič. Kar naenkrat se je v daljavi pred Kočno zgostila majhna meglica, rastla čedajle bolj, postala velik oblak, ki je popolnoma prekril Kočno in se nato usmeril še proti nam na vrhu Grintovca.

 Preden je meglena pošast dosegla še nas, pa se je zopet razblinila v nič. Druga meglica, ki je nastala malo kasneje, je dosegla še nas a se je za nami hitro razblinila v nič, tretja pa je bila bolj vztrajna - prekrila in obstala je na vrhu Kočne. Res jih je bilo poučno opazovati. Prava mala šola meteorologije.

Narava je res poučna, le učenci smo velikokrat tako obupno nedojemljivi...

Veter je tudi pojenjal in napotila sva se počasi navzdol.
Občudovala sva razglede v dolino, na mogočni Kalški greben in vedno prepoznavni Krvavec z značilnim stolpom. Hodila sva res počasi, posedala na soncu in ob poti raziskovala globoke škraplje in vrtače, ki domujejo na veliki terasi nad Sedlom. Na novo sva odkrila tudi brezno, ki nama je že veliko let znano in ugotavljala, da še vedno nisva bila notri, ker na jamarsko opremo kar pozabiva, ko se odpravima v gore. Zadovoljno sva opazovala tudi zakasnele planince - pohodnike?,  ki so se vzpenjali  pod žgočim soncem, saj je bila ura že enajst in se znova zavedla, koliko prednosti prinašajo zgodnji jutranji vzponi še zlasti v poletnih vročinah.

Dneva je bilo še dovolj pred nama tako, da sva se spomnila čudovitega razgleda z vrha Grintovca na Skuto.  In seveda je v srcu takoj vzklila želja,  da  bova naslednjič vključila  zraven še njo, saj jo že nekaj časa zapostavljava.











 Pri Cojzovi koči sva si privoščila zopet malico in čaj, ki je bil najin najdražji v hribih do sedaj - a pričakovana kvaliteta in količina nikakor nista dosegali hotelske cene 1.70 eur.

Počasna hoja navzdol s sedla je jasno odsevala najin skrit občutek, da se prekmalu spuščava v dolino in da bi mogoče lahko naredila vseeno malo daljšo pot...

Kakorkoli že; ob dveh popoldan sva sezula preznojene gojzerje, prijetno utrujena in zadovoljna.


Osvežila sva se s čofotanjem po potočku, ki se vije ob prašni cesti proti Kamniški Bistrici. Verjetno bi tam ostala malo dlje, če bi nama bila omogočena samota...

Ker pa sva tako zgodaj vstala sva si namreč zaželela popoldanske sieste a sva to željo lahko udejanila šele na majhni sveže pokošeni travniški livadi v ob potočku na poti domov še pred vzponom na Črnivec.

Ko sva se zbudila v pozni popoldanski uri,  sva složno ugotovila, da je zelo dobro zgodaj vstat; stati na  vrhu 2558 m gore  v jutranjih urah še boljše!  In če ti popoldan uspe še odspati manjkajoče jutranje urice v prijetni senci, je pa dan res dovršen!

Pa še fotografija Kočne z vrha Grintovca, tako da se vidi, da je sneg za to poletje  mogoče res zapustil naše gore.