sobota, 02. marec 2013

Bistriška špica in Končnikov vrh



Izhodišče: dolina Koprivna nad Črno na Koroškem
Čas: cel dan
Snežne razmere: spodaj ter v gozdu suh sneg, na planjavah Pece rahlo pomrznjen sneg, kloža, ki se pod smučmi pogosto vdre, ponekod pa rahlo ojužen sneg.
S Črne na Koroškem je v dolino Koprivne cesta prav lepo splužena. Takoj, ko sva splezala čez visok zamet snega, sva začela  slediti idilični smučini do planine Luža.
 Planina Luža v letošnji zimi. Snega je toliko, da sega do vrha ograje ob zasneženi cesti.
 Koliko je le snega, da se ne vidi lestve do te lovske preže?
Snežena krogla pod stezo. Le od kod se je privalila, ko pa je gozd naokoli tako neprehodno gost?
 Na poti se je pojavila še 'snežna kača', ki je kukala izza snežene smreke.
 Malo naprej pa je snežena zavesa zastrla pogled naprej.
 Pravljični prizori so se kar vrstili in domišljija je prebudila stare zgodbe iz najinega otroštva, ko so nam bajke in pravljice krajšale dolge zimske večere.
 Še malo sva tipala v gosti megli po gozdu navzgor in kar naenkrat se je prikazalo modro nebo.
 Nad gozdom so se nama odprle prostrane širjave grebena Pece, modro nebo nad svežo belino ter rumeno bleščeče sonce.
 Idilično urezana smučina je naju vodila dalje proti vrhu.
 Snega je tukaj več kot dva metra, tako da je bilo večina ruševja, ki na gosto prekriva goro,  popolnoma prekritega s snegom. Samo najvišjim vršičkom je uspelo občasno pogledati ven iz snega.
 Greben Pece. Da ne bo kdo mislil, da je Peca samo  Kordeževa glava(2125 m),  ki je sicer najvišji vrh grebenaste Pece.
 V ozadju je Končnikov vrh(2109 m), kamor sva se najprej napotila.
 Severna stran Pece s prepadnimi stenami in opastmi v tem letnem času ni povsod dostopna.
 Megle pa so še kar nezadržno kipele nad dolino Koprivne. Ko so se dovolj dvignile, so jih močni sončni žarki hipoma razblinili  - v nič. Kolika je energija sonca, ki prihaja na zemljo, je v takih pojavih fascinantno demonstrirano. Vedno znova nama takšni pojavi vzbudijo občudovanje do tistega, ki si je vse to zamislil, da tako dobro funkcionira.
 Nad planjavami pogorja je nekaj časa krožil rumen helikopter. Čez nekaj časa je priletel še rdeč helikopter in nato še en siv. Zgleda da so tudi oni prišli uživat v panoramskem pogledu. Sprva sva namreč mislila, da so šli v reševalno akcijo.
 Vrhovi Savinjskih Alp so se včasih že malo prikazali za meglenim morjem.
 Končnikov vrh, v ozadju pa je Kordeževa glava, ki je zadnja leta tako obiskana, da je pogosto več deset ljudi na vrhu.
 Megle pa so še kar silile k višku in izginjale v neskončnih višavah zemeljske atmosfere.
 Križ na vrhu Bistriške špice ( 2113 m) je bil tokrat prav lepo okrašen z napihanim snegom,
 tako da je bil prav simpatično lep.
 Na vrhu sva zopet, kot leto poprej, srečala najinega znanca Janeza z avstrijske Koroške. Bili smo začudeni nad vnovičnim nepričakovanem srečanjem in seveda veseli, da naključje pomaga ljudem, da se najdejo ob pravem času na pravih lokacijah. Spet nama je povedal novosti glede problematike avstrijskih korošcev in nekaj zanimivih zgodb. Poslovili smo se v prepričanju, da se bomo tudi v prihodnje še srečevali.
 Tako krasen dan je bil, da sva se napotila še enkrat nazaj po grebenu.
 Vedela sva, da zaradi različne kvalitete snega spust tokrat ne bo ravno  tisti ocenjen s 5*, zato se nama ni pretirano mudilo v dolino.
 Na planjavah Pece je bilo smučanje prav lepo.
Pa je vseeno prišel čas, ko je bilo potrebno pospraviti 'cuceke', kot našim pesom
pravijo bratje Hrvatje.
 Smuka z vrha zgleda kot bi pisal hieroglife arabske pisave na beli plošči tabule raze.
 Megla se je razkadila in videlo se je vse....Prevzeta od pogledov sva sledila eni in edini smučini navzdol, ki pa se je zaključila v zelo strmi in ozki grapi. Ni nama bila všeč, strma, ozka in južen sneg. Nisva imela občutka, da bi bil tu varen spust, zato ni bilo druge kot da sva dala zopet pse na smuči in hajd v strmino nazaj.
 Iskala sva drug prehod v dolino Koprivne in našla naslednjo grapo. Tudi ta ni bila najbolj obetavna, strma in ozka z veliko splazenega snega.
 Ura je bila že pozna, midva sva bila še nad gozdom in ni bilo druge, kot da se spustiva v grapo.  Srečno sva prispela do dna grape in do zasnežene gozdne ceste, ki sva jo poznala od lani ter po njej odsmučala dalje. Sneg je bil zbit, grbinast, nikakršen ... a ni bilo druge možnosti.
 Sonce je že zdavnaj zašlo, dan je postajal utrujen, ko sva le prispela do avta in končno le nahranila najina sestradana želodca. In prekrasen dan, preživet na 2000 m nadmorske višine in obsijan s soncem,  je bil tako pri kraju.

sobota, 23. februar 2013

Pleška planina

Izhodišče:  Šmihel nad Mozirjem
Snežne razmere: snega je končno dovolj
 Vreme vedno je  in tokrat je bilo tako, da nam je v noči na soboto nasulo novo pošiljko snega. Pa sva šla pogledat koliko je svežega snega na Golteh.
Brez smuči ali krpelj bi šlo bolj težko. Oziroma, ne bi šlo. Vsaj ne daleč.

Tudi na tej višini 1229 m, je megla prekrivala planino.
Na Pleški planini seveda ni bilo ne sonca, ne modrega neba ampak samo sneg vsepovsod; okoli dva metra ga je. Sosed pravi, da je bilo tako tudi leta 1962. Bo že držalo. Vsaj midva se ne spomniva toliko novega snega koncem februarja.
Na planini sva obrnila naazaj, nisva nadaljevala vzpona proti Boskovcu, ker je bilo višje očitno še bolj megleno in v takih pogojih smučanje navzdol ni niti malo zabavno; kvečjemu lahko postane nevarno.
Zimska idila pa je tokrat vseeno bila popolna in to nekaj šteje!
Smuka nazaj pa je bila odlična, pol metra svežega pršiča je bilo na dobrem metru podlage, skoraj preveč za uživaški spust.
Sonce pa je le malo pokukalo izza oblakov, zato sva skočila pogledat še kako je na Mozirski koči.
Bila sva edina gosta. Spila sva vroč čaj, pa hitro nazaj v mehko belino.
Upam da bo sneg obležal še kak mesec.
V planinah je zima drugačna  bolj idilična, kot v dolini.
Na Gollteh pri Mozirski koči je bilo tudi razkošno obilje snega.
Proti Boskovcu danes s te strani še ni šel nihče. Tudi midva ga bova tokrat pustila v miru. Itak je zadnja leta preveč oblegan - naj se malo odpočije od ljudi.

torek, 19. februar 2013

Boskovec

Izhodišče: hotel na Golteh
Snežne razmere: sneg je suh, gaz na Boskovec je napravljena.
Čas: 7 ur bivanja na prostem
Višinska razlika: 500 m
Obetal se je zopet en sončen dan, v nizu meglenih dni, pa sva šla to preverit na Boskovec.
Najprej sva se seveda ustavila na Javorci, kjer se je sonce že prav lepo uprlo v skale.
Dostop je res toliko strm, da so smučke neprimeren rekvizit,  zato pa toliko bolj uživaški.
Na osončeni strani prepadnih sten je bilo lepo malo posedeti, pomalicati
in uživati v razgledu na dolino in okoliške hribe.

Tokrat sva srečala tudi gospoda Janeza, lastnika tamkajšnjega bivaka, ki naju je seznanil z nekaterimi potmi po prostranih Golteh,
ki jih bova gotovo poiskala v bližnji prihodnosti.
Pot sva nadaljevala čez slikovite planine pod Boskovcem, ki so obložene z debelo snežno oddejo.
Ograje okrog 'hišic malih ljudi' so tokrat končno spet skrite pod debelo snežno oddejo.
Kamor se oko uzre, se svetlečo - bele snežne planjave utapljaju v morju pristne tišine.
Le osamljene sledi pričajo, da nekateri znajo ceniti gibanje v nekoristnem svetu.
Tudi najina sled ne kvari pretirano nedotaknjenosti snežne pokrajine.
Še oblaki prispevajo svoj del k popolnosti belega stvarstva.
Človek tukaj lahko najde svoj izgubljen stik z vrednotami danega obstoja.
Sončni žarki sredi zimske beline dajejo v hribih veliko več kot v dolini.
Vendar je konec koncev vedno potrebno prehitro zapustiti prijetne lokacije...
Sedaj pa še navzdol, najprej do Rastočke planine potem zopet do Istej...
,..pa še en lep spust in najin krog v lepem sončnem dnevu je bil zopet zaključen pri hotelu Golte.