sobota, 10. marec 2012

Peca (Končnikov vrh, Bistriška špica)

Smučišče Petzen - Knipsovo sedlo (2012 m) - Končnikov vrh (2109m) - Bistriška špica (2113 m)
Čas: 9 ur

Dan se nama je danes pričel ob luninem zahodu.

Od doma pa do spodnje postaje gondole smučišča Petzen je bilo vožnje le za presenetljivo kratko eno uro. Peljala sva se preko Slemena do Črne ter v Mežici čez bivši maloobmejni prehod v Avstrijo ter do smučišča Petzen. Si velja zapomniti, da je to za naju dokaj blizu, bližje od smučišča na Rogli. 

Pobočja Pece iz doline niso bila več  zasnežena, zato sva šla gor kar po robu smučišča.
Nisem si mislila, da je smučišče tako strmo. Včasih, ko smo tu drveli navzdol z alpskimi smučmi in z otroci,  se mi strmina ni zdela omembe vredna. Ampak sedaj, ko je bilo treba navzgor, pa je bilo še kako omembe vredno.
In še kar navzgor in navzgor, bolj ali manj strmo. Za kakih pet ur vzpona se je nabralo in približno 1500 m premagane višinske razlike.
Od vrhnje postaje najvišje vlečnice pa smo končno urezali svojo smučino naravnost navzgor in malo počez in zopet navzgor do Knipsovega sedla. Vrh smučišča sva namreč srečala znanca iz skupine planincev, s katero smo pred leti prehodili verigno gorovja na Cipru. Ker je njegov dom nekaj kilometrov severno od Pece, je seveda dober poznavalec vseh koroških hribov, zato sva  tem srečanjem pridobila odličnega lokalnega vodiča. Veliko nama je razlagal, ne samo o gorovju, pač pa tudi o življenju in razmišljanju Slovencev tu v Avstriji, o zgodovini in njihovem odnosu do matične domovine.
Sonca je bilo veliko, poti pred nami pa tudi, vse tu okrog bo treba iti , mimo Knipsovega sedla, desno na Končnikov vrh in še dalje do Bistriške špice, ki je tudi na spodnji fotografiji.
Na Knipsovem sedlu pa smo pozabili na muke vzpona po smučišču do sem gor. Spet je bilo vse osončeno  lepo in prav. Končnikov vrh je v ozadju temu pa sledi Bistriška špica.
Na Knipsovemu sedlu je bilo treba najti zaplate snega med travo,  za naše smuči.
Ampak nam je krasno šlo.
Pogled na Olševo in Savinjske Alpe v ozadju. Res krasno je biti takole visoko gor in gledati naokoli in navzdol po dolinah, ki so bolj ali manj rjavkasto obarvane; odvisno od stopnje onesnaženja.
Pogled nazaj nam je razkril Kordeževo glavo, sicer najvišji vrh Pece, ter polno planincev na vrhu. Mi pa smo bili na naši poti popolnoma sami. Krasno.
Po grebenu pa je zgledalo takole. Čez 'vrzeli' v grebenu je občasno zapihal veter, razgledi po avstrijskih dolinah pa so bili prekrasni.
Tudi vrh Bistriške špice je označen s križem kot je to običajno na skoraj vseh avstrijskih vrhovih. Najinega vodiča sicer križ ni motil, ga je pa zelo motil nacionalistični napis na njem. Tudi nama se takšen napis ne zdi primeren, čeprav se ne počutiva nacionalno ogrožena, kot se še vedno počutijo naši koroški slovenci.
V ozadju je Obir ter za njim Dobrač.
Na vrhu je bilo malo vetrovno zato smo si čas za malico vzeli nižje.
 In zopet lepo nazaj po južni strani grebena do Knipsovega sedla.
Do Bistriške špice smo s postanki potrebovali sedem ur (iz doline seveda) naš spust pa je trajal le dve uri. Zato se nam pri pospravljanju kož s smuči sploh ni nič mudilo, kot se nam ni tudi nič mudilo, da bi zapustili te prijetne  višave slikovitih dvatisočakov.
Vzeli smo si še pogled nazaj na Bistriško špico in na greben Pece.
Nato pa navzdol, najprej do smučišča. In je bilo lepo, ker je bil sneg ravno prav trd.
Nato pa še po praznem smučišču navzdol, kar pa je tudi užitek posebne vrste. Sami smo bili, celotno smučišče je bilo naše, dokler nam ni prišel nasproti ratrak, ki smo ga kmalu pustili za sabo, da popravi razrito progo za nedeljske smučarje.
Nam pa je bilo zopet lepo, ko smo počasi vijugali proti dolini, se občasno ustavljali in uživali v razgledu in tišini prihajajočega večera.
Uživaški spust je večkratno odtehtal peturni vzpon po strmem smučišču.
Dolina pa se nam je nezadržno približevala.
Zelo pogosto smo se ustavljali in zopet kakšno rekli o zgodovini Koroških Slovencev. Pravzaprav sva večinoma poslušala o problematiki zamejcev, ki nama do sedaj ni bila kdovekako znana. Seveda pa smo obdelovali tudi druge nam skupne teme. Veliko zanimivega sva izvedela, spoznala vse vrhove Pece, počasi pa se je  le bilo potrebno posloviti.

Čisto spodaj v dolini pa je bilo smučišče že res močno načeto. Pa vendar se je še vedno  dalo poiskati kaj lepega za oko, kot npr. tale bor ali pa brezo na uvodni fotografiji tega zapisa.
Nazaj sva se vračala po istih samotnih cestah. Na vsej poti domov nisva srečala niti deset avtomobilov, kar je za sedanje sobotne večere prava redkost. Tudi to si velja zapomniti.

sobota, 03. marec 2012

Zirbitzkogel - 2396 m

Izhodišče:  koča Waldheimhutte
Čas 7-8  ur s postanki
Dravograd - Wolfsberg - Bad St.Leonhard - St Anna - Waldheim hutte

Zaradi pomanjkanja snega v naših hribih sva šla malo bolj na sever, pa ne preveč. Na najvišji vrh Seetalskih Alp, Zirbitzkogel, ki je visok solidnih 2396 m. Umeščen je skoraj na sredino svojega 35 km dolgega masiva in je kot tak zelo zanimiv vrh za turne smučarje, saj omogoča dolg in prijeten spust na katerokoli stran masiva.

Pri koči ( Waldheim hutte ) sva torej pustila avto in našla zasneženo pot levo od koče,  proti najinemu cilju. Malo sva bila skeptična glede smuke, ko sva videla precej gola pobočja a sva vseeno upala, da se bo izšlo. In res se je. Celo veliko bolje od pričakovanja.
  Sneg je bil na začetku lepo trd in zbit, tako da je lepo šlo navzgor, temperature pa čedajle bolj pomladanske.
Prisojna pobočja niso bila več zasnežena in malo naju je zaskrbelo kako bova s smučmi prišla do vrha.
V teh gorah sva bila prvič in zato v takšnih razmerah seveda ni enostavno najti prave poti za na vrh. Ponekod je zasneženo,  tam pa, kjer vodi markirana pot,  pa je bilo kopno. Drugod je bilo prestrmo ali pa prenevarno. Ali pa je bilo preveč skalnato za hojo s smučmi. Sproti sva se torej odločala kje in kako bova nadaljevala pot.
Pot naju je tako vodila mimo planin in prelepih koč do  koče Kohlerhutte. Od tu dalje je vodila pot desno, ki pa nama ni odgovarjala zaradi pomankajna snega višje, zato sva si izbrala svojo smer čez dolino in nato po edini še v celoti zasneženi grapi do prvega višjega vrha v masivu - Fuschkogla ( 2214 m).
Področje je poznano po cemprinu; nemško ime zanj je Zirben (Pinus cembra). To je mogočno drevo iz rodu borov, ki doseže starost celo do 1000 let in zraste do 20 m visoko. Obstaja pa še ena razlaga, da ime Zirbitzkogel prihaja od stare slovenske besede "cirbiza", ki naj bi pomenila rdeč alpski travnik.
No, kakorkoli že, sedaj sva potrebovala sneg za najine smuči za navzgor in seveda za navzdol. Zato sva pridno hodila proti vrhu grebena v upanju, da bo na drugi strani še kaj snega.
Po naklonu masiva sva vedela, da je smuk s te gore eden lepših. Samo na vrh grebena morava priti. Toda na grebenu sva videla, da dostop do Zirbitzkogla ne bo tako enostaven. Toplo vreme v zadnjem tednu je očitno  naredilo močno odjugo tudi na tej višini in snega je bilo tu res sila malo.
To je pomenilo, da bo potrebno pritrditi smuči na nahrbtnik in v pancarjih korakati dalje navkreber. In vedela sva, da bo to potrebno ponoviti nekajkrat.
Vsak na svoj način sva si še poskušala zapomniti sneženo grapo po kateri sva prišla navzgor, da jo bova znala najti za smuko navzdol. Možnosti da jo zgrešiva je bilo seveda veliko, saj so bile na vrhu vse zasnežene, najine sledi pa nejasne. Za vsak slučaj sem jo še slikala, če bo to kaj pomagalo. He, he.

Smuči na nahrbtnik, pa v pancarjih nekaj 100 m dalje, do zaplate snega, nato smuči zopet na noge in navzgor nekaj 100 m in smuči zopet dol ... in tako dalje, pač nekaj volje rabiš in vrh, ki ga gledaš pred seboj,  pa gre.
Toda pokrajina je res čudovita in vsa telovadba s smučmi nama ni presedala ali celo pokvarila prijetnega vzdušja. Ravno nasprotno. Zaradi pogostih zastojev sva opazila marsikaj takšnega kar bi v naglici prezrla. Od lepih kamenin do zanimive flore.
Razgledi pa so bili prekrasni. Kljub temu, da ni bilo popolne jasnosti in so se oblačne meglice občasno prikazale na nezaželjenih mestih.
In tako dalje preko zaplat snega in travniških planjav, ki so bile pokrtite z nizkimi grmički brusnic. Tam kjer je bilo dovolj snega za najin prehod do glavnega vrha, pa so na neprevidneže prežale mestoma skoraj nevidne a povsod  nevarne opasti.
Deset minut pred vrhom na zadnji sneženi zaplati sva končno pustila smuči in šla peš naprej. Vendar ne povsem do koče in vrha. Imela sva že itak dovolj hoje s pancerji. A k takšni za naju nenavadni odločitvi, da ne greva na vrh je najbolj pripomoglo dejstvo, da se je že slišal kraval s koče in da sva videla veliko ljudi pred njo. To je potrdilo pričevanja, da sta koča in vrh izredno obiskana v vseh letnih časih. Midva pa vendarle iščeva v hribih mir in tišino, zato sva se ustavila le nekaj sto metrov stran in uživala v razgledih, toplem čaju in okusni malici. Z najine, severovzhodne strani očitno ni nihče hodil do vrha. Vsi so prišli po eni od jugozahodnih poti.
Kmalu je zapihal še mrzel veter, pripodili so se malo gostejši oblaki in naju pregnali od težko zaslužene malice.
Vzpon naju je nagradil z lepimi razgledi vse naokrog. Menda so v ozadju dolgi grebeni Nizkih Tur. Na spodnji sliki pa je jezero Lavant see in desno od njega najina dolga pot po zaplatah snega, ki so na srečo med seboj še dovolj povezane, da bo neprekinjena smuka skoraj do doline.
Prav veselila sva se, ko sva pomislila, da naju čaka res krasna dolga smuka, kakršnih sva bila do zdaj malokdaj deležna.

 Pred tem pa naju je čakal šel greben od Zirbitzkogla do Fuschkogla, ki ga bova morala v večini prehoditi kljub vabeči belini na levi strani grebena, kjer so od tukaj jasno vidne nevarne opasti.
Pa saj sva vajena hoditi v vseh mogočih in nemogočih razmerah. Tokrat pač tovoriva še smučke.
Kmalu je bilo tudi to prečenje za nama in bližal se je trenutek, ko bova zapustila svobodne višave.
Počasi, skoraj ritualno sva lahko pospravila 'pese' s smučk in pričel se bo najlepši del. To je spust s smučmi. Pri turni smuki je lepo hoditi gor proti vrhu da dosežeš cilj. Vendar je spust v dolino gotovo najleši del dogodivščine.
Še zadnji pogled proti vrhu, preden sva se popolnoma posvetila smuki.
Najina snežena grapa naju je še čakala, našla sva jo tudi uspešno. Torej gasa! Pa spet ne preveč, da ne bova prehitro v dolini.
Smuka je bila čudovita; sneg sicer trd a na vrhu ravno prav zmehčan, da so robniki dobro grabili.
In tako se vsaka "štorja" enkrat konča; najina se je s prekrasnim spustom vse do koče Waldheim hutte.

sobota, 25. februar 2012

Komen

Golte (Mozirska koča) - Smrekovec - Krnes - Komen in nazaj
Čas: 8 ur s postanki

V teh dneh verjetno lovimo v tej sezoni še zadnje turne smuke, ker pač nam ta zima ni bila preveč naklonjena.
Ampak še vedno se z malo iznajdljivosti najde kakšna lepa pot. Tudi take, ki so bile že ničkolikokrat ponovljene, pa so še vedno prijetne in zanimive. Dan se mi je tudi danes seveda pričel ob pričakovanju sončnega vzhoda.

Novo sonce v tem jutru mi je zopet pričaralo tople barve, ki jih fotoaparat nikoli ne more zajeti tako dobro, kot vidi oko v naravi.

Jutranje temperature so bile že nad ničlo, zato sneg ni bil pomrznjen. Tu na Istejah, na malem sedlu na Golteh sem opazovala moj današnji cilj - Komen. Hm, kar daleč je to.

Z Golt se spustiš navzdol do sedla Kal nato pa po zasneženi cesti do doma pod Smrekovcem. Odjuga je cesto tudi že močno načela, tako da bo tole zadnji turnosmučarski prehod tule, če ne bo z neba nove pošiljke snega.
Iz dimnika na koči se je veselo sukal dim, torej je oskrbnik "doma".

Pod kočo pa je snega bilo veliko in tudi navzgor do Smrekovca ga je bilo čedajle več. Po stopinjah v snegu sem opazila, da sem to jutro prva ali druga tu gor. Čudno se mi je zdelo, ker nisem bila zelo zgodna in ker je Smrekovec zelo obiskan v vseh vremenskih pogojih in letnih časih.

Na vrhu so se nudili krasni pogledi vse naokrog. Čez nekaj minut sem dobila družbo še treh smučarjev, ki pa so kar hitro odbrzeli nato navzdol. Moja pot pa je vodila po smrekovških planjavah dalje med visokimi zameti.

Smrekovcu je sledil Krnes. Mimo njega sem šla levo po markirani poti, ki preči strm krneški gozd. In pod nogami se je tu večkrat slišal tisti znameniti "wuuuf", ko se nekje globoko pod teboj udre cela plošča s snegom, na zunaj pa ni nič videti.
To ni bilo ravno prijetno poslušatt, tako da sem se že tam odločila, da bom nazaj šla raje čez vrh Krnesa.
Vso pot sem bila sama, pred Komnom pa me je dohitel še en smučar in kar hitro odbrzel dalje.

Kot so kazale sledi po snegu smo v zadnjem tednu po sneženju tu potovali: ene motorne sani, nekdo s krpljami samo v eno smer ter midva smučarja. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo več sledi.
Na vrhu je bilo seveda nekaj sončenja ter občudovanja vseh vrhov v okolici. Na sliki je zasnežena Peca v ozadju. Zanimivo bi bilo videt, če so tudi tam takšni snežni pogoji kot tukaj.
Zaradi tistih wuuuuf glasov sem se nazaj rajši vračala čez vrh Krnesa. Sicer je bilo potrebno "štamfati" s smučmi navzgor ampak je zato spust  bil bolj prijeten in tudi tistih wuuuufov ni bilo slišati.

Z vrha Krnesa se lepo vidi Uršlja gora.
Nato pa samo še navzdol po znamenitem smrekovškem travniku, vse tja do koče in še dalje po cesti navzdol.

Ta pohod ima neko posebnost. Ko se najlepše zaključi, to je spust s smučmi, se moraš povzpeti še nazaj na Golte. Temu se ne da izogniti. Verjetno je to tudi razlog, da ta pot ni zelo obiskana..Čeprav je zelo prijetna in predvsem razgibana.