nedelja, 05. junij 2011

Govca (Olševa)

Izhodišče: dolina Koprivne in Govška planina



V poznem popoldnevu sva se vozila po dolini Koprivne med strmimi koroškimi planinami.  Včasih res ne veš ali naj nadaljuješ pot z avtom zlasti ko zagledaš na cesti pred seboj brv, ki naj bi zdržala težo avta. Pogled na gradnjo novih mostov čez potoke, pa naju je prepričal, da so tudi tiste brvi, ki so starejše izdelave, (verjetno) enako trdno zastavljene.




Kam?
Na Peco se odpraviva velikokrat. Na drugi strani Koprivne pa se je dvigovala Olševa ali Govca in cilj je bil v trenutku zastavljen. Najprej sva hotela prečkati mejo po kolovozu na avstrijsko stran, a je bil prehod blokiran z velikim terenskim vozilom, zato sva morala spremeniti prvoten načrt. Takoj sva na karti našla novo varianto.



Slikovit razgled od koče kralja Matjaža na strmino pod  cerkvijo sv.Ane ter megleno Raduho je bil takšen - nikakršen.
Nizki megleni oblaki so obetali nevihte in plohe. Midva sva računala, da naju sreča glede vremena ne bo zapustila.










Oddaljeno grmenje neviht in megleni oblaki nama torej niso preprečili namere, da se odpraviva na Olševo. Izhodišče nama je tokrat bila lepa zelena Govška planina do katere vodi cesta, ki je predstavljala resen izziv tako asfalta vajenemu avtu kot šoferju, ki po takih cestah raje vozi kakšen primernejši avto.









Po strmem kolovozu, ki se je kmalu spremenil v vlako in nato po strmi stezici navzgor, sva najprej prispela do idilične lovske koče - pravzaprav bivaka, na katerem jasno piše, da je postavljen na višini 1555 m,
če je lovcem za verjet...
Še vedno torej obstajajo idealisti željni preprostega miru stran od dolinskega vrveža.
















Bolj sva se bližala grebenu Olševe, bolj so se nama odpirali razgledi navzdol po na koroških planinah in senožetih. Ob poti se je končalo prijetno melišče, po katerem naj bi si skrajšala pot nazaj grede z vrha. Vsaj mislila sva tako.


















Ko hodiš tako navzgor opazuješ vse okrog sebe in seveda tudi pot pod nogami. Zato sva  opazila tudi tale  kamen s prelepimi školjkami srčankami, fosilnimi ostanki iz davne pradavnine, ko tukaj še ni bilo gora, ampak plitvo morje polno čudnega življenja, o katerem vsako leto zvemo kaj novega.

















Značilne skulpture grebena Olševe naju spremljajo po celotnem grebenu; votlince, okenca in druge erozijske skulpture nama burijo domišljijo in krajšajo čas.




















Na Visoki peči pa se nama je odprl takšen pogled na zatemjeno in oblačno Raduho. Hm bo treba hitro dalje proti vrhu, da nama ne bodo bliski švigali okoli nog, tako kot se je že dogajalo. Tega še vedno ne marava.











Steza proti vrhu Govce se je še dvigovala in po dobri uri hitre hoje sva ob 17.30  dosegla 1929 m visok vrh Olševe ali Govce. Razgledi so bili seveda lepi. Čeprav velikokrat že videni a vedno znova navdušujoči; kot vedno z naših vrhov.











Sledilo je obvezno fotografiranje na vrhu, kljub nevihtnim oblakom krog in krog, ki so sumljivo grozili, da se lahko izlijejo prav na naju.













V vpisno knjigo na vrhu sva se ob 17.30 vpisala kot  25. in 26. v tem nedeljskem dnevu. Verjetno sva bila v tem dnevu zadnja. Nikogar nisva srečala na celotni poti gor in dol, ker sva hodila po manj obljudeni poti. Da sva lahko na vrhu sama, nama vedno zelo ustreza. To so tako lepi trenutki, ki jim vedno ustreza čimbolj intimno vzdušje.
Tako - vsaj malo za meditacijo in razmislek o smislu in vrednotah življenja.





Savinjske Alpe so bile torej malo v oblakih, od daleč se je slišalo grmenje, pogled na Raduho je bil vedno temnejši  in meglen zato se na vrhu nisva mudila tako dolgo, kot bi se lahko.
Nevihte v gorah naju ne sproščajo tako zelo kot v dolini..., zato sva hotela čimprej v varno zavetje gozdne meje.









Pot navzdol zgleda vedno drugače kot navzgor; je drugače slikovita. Visoka peč -1849 m je enkratna s svojimi kamnitimi skulpturami. Olševa je res edinstvena.



















Na poti navzdol bi morala vstopiti v melišče, ki bi naju popeljalo skoraj do lovske koče, pa sva na to možnost enostavno pozabila.
Tudi to se zgodi; sva pa zato najinim gojzarjem podaljšala njuno uporabno dobo.

Bolj sva se vračala v dolino, bolj so se oblaki oddaljevali. Dolina pa naju je tokrat pričakala z modrino neba.
Res kako hitro se vreme lahko spremeni in tudi oblaki nikdar niso nikoli tako temni, da se ne bi mogli razkaditi in se razbliniti v zahajajočem soncu.

nedelja, 08. maj 2011

gora Oljka

Bo treba spet prilepiti kakšno slikico za obujanje spominov. Saj ne, da ni bilo motivov v tem času ter zgodbic tudi  ampak vse narediti v tem čudovitem  pomladnem času......pač se ne utegne.

Zgodaj zjutraj  sem tokrat zopet skočila  na mojo priljubljeno domačo "goro".
Mnogi me sprašujejo zakaj tako zgodaj zjutraj. Več razlogov imam zato. Kot prvo zelo rada gledam sončni vzhod in če imam le možnost , grem rada malo višje. Sončni vzhod pa je sedaj ob tem času že ob 5.40. Hja, nekateri imamo pač smolo zaradi naših hobijev. Naslednji razlog je to, da ko pridem domov, je še cel prosti sobotni in nedeljski dan pred menoj. In to mi je tudi všeč. Poleg vsega tega pa je zgodaj zjutraj v naravi tako fajn in lepo, nikjer nobenega, le petje ptic, šelestenje bežočih srn v gozdu, rosne kapljice na sveže ozelenelih listih, skratka barvito,čarobno in lepo.




V teh krajih imamo tudi nekaj starih posebnih dreves...







V tem sobotnem jutru pa ni bilo tako samotno. Kot vedno sem hodila proti gori Oljki in kar naenkrat se je nežno petje ptic sprevrglo v vreščanje. V naslednjem trenutku sem zaslišala, da se je nežno šelestenje grma spremenilo v lomastenje, pokanje vejic in bučno šelestenje dreves... in takoj za tem sem zaslišala nedvoumno hrkanje divjih svinj in v trenutku sem zagledala  tudi dva velika merjasca ali dve divji svinji (kdo bi znal razločiti v tistih napetih trenutkih?), ki sta me grdo pogledali in oddrveli po Martinovi poti navzgor proti kmetiji Jug. Jaz pa takoj za njima  - seveda v nasprotno smer -  navzdol po Martinovi poti.
Uboge živalce, seveda sem vdrla v njun teritorij, jih verjetno presenetila pri njunem zajtrku in tako niso bile povsem zadovoljne. No jaz pa tudi ne, ker res nisem pričakovala, da si bodo privoščile svoj jutranji pohod tako blizu človeških bivališč.

In z mojo goro Oljko v tem jutru ni bilo nič. Prestrašeno sem jo popihala nazaj v varen domači dom. Ampak v naslednjem vikendu bom zopet šla pogledat, če so se divje svinje le prestavile kam drugam, saj tu itak nimajo jutranjega miru.
V naslednjem, nedeljskem jutru pa sem odšla na nasprotno stran doline, na Dobrovlje. Mislila sem si, da vsepovsod pa le ne morem motiti živali. No, res ni bilo divjih presenečenj. Srečala sem le enega lovca, ga seveda zapletla v pogovor o včerajšnem dogodku in rekel mi je: " Najbolje jih je pustiti pri miru...., in vahtajte se jih......"

Ja, ja.....,ja seveda saj jih pustim pri miru in tudi "vahtam" se jih,  pač popiham jo domov...

ponedeljek, 21. marec 2011

Vivodnik

Izhodišče: Gornji grad, pot čez Jespo
Čas hoje: 2h navzgor
Zgodnje jutro  na zadnji zimski dan v letu 2011 je bilo prekrasno, sončno toda vetrovno in mrzlo. So pa zato bili razgledi jasni in slikoviti.
Sončni vzhod me je danes dobil že v gozdu pod cerkvijo Sv.Florjana in tako s posnetki prelivajočih se barv zgodnjega jutra tokrat ni bilo nič. Ampak na strmem pobočju sem le še ujela nekaj lepih dreves v jutranji svetlobi.










Na gozdnem pobočju Menine se je opazilo, da čez teden tu ni tako tiho in mirno kot je bilo v tem jutru. Drevesa padajo za naše vsakdanje potrebe...













Tokrat sem izbrala malo daljšo pot čez planino Jespo.















Na planini se je že začel mrzli ples vetra ter prvi razgledi na Kamniško Savinjske Alpe, ki so bile tokrat odete v svežo belino.












Na vrhu planine Jespe so me dočakale prve zaplate snega. Za drevesi pa tudi prvi obljubljeni sončni žarki, ki naj bi pregnali mraz z mojih rok.


















Na vrhu planine sem poiskala stezo proti koči, pogled nazaj pa seveda ne more kazati nič drugega kot naše Alpe.













Nato sem šla proti Vivodniku -1508 m, najvišjemu vrhu Menine planine ampak tam mi je fotoaparat zatajil. Zgleda, da je bilo zaradi vetra še baterijam premrzlo. Meni pa tudi, saj so mi roke tako otrpnile, da sem opustila misel, da zamenjam baterije. Bo pa Vivodnik drugič na sliki.  Slika je torej ostala le v mojem spominu.




Ker sem bila v tem jutru prva v koči in kar hitra, sem si zaslužila čaj na račun koče. In nato zopet ven iz tople koče fotografirat nove slikice v tem krasno prepihanem jutru.

Teloh na planini še ni v svojem bujnem cvetju.









Navzdol pa me je steza vodila čez Ovčje stane.















Takole je izgledalo tole drevo na začetku letošnje zime, ko je Menino planino v decembru 2010 pokril prvi sneg.


Takole pa na zadnji dan koledarske zime v marcu 2011.














Rana ura , zlata ura, se je izkazalo tudi tokrat. Vetrovno toda prekrasno sončno vreme , steze so še samevale, tu in tam sem preplašila kakšno srno in nekaj ptic, ki so bile prehitre, da bi videla kateri sem skrajšala jutranjo dremanje.

torek, 08. marec 2011

Debela peč

Izhodišče: Šport hotel na Pokljuki
Čas vzpona: 5 ur s postanki

V torek, 8.03.2011 nekaj čez 8 uro zjutraj sva se pripeljala do Šport hotela na Pokljuki. Zunajna temperatura naj bi bila -19 stopinj cenzija. Zato sva se soglasno odločila, da se greva najprej pogret v hotel. Vroča čokolada in  dobra tortica Marlenka, ki je bila pripravljena menda po staro armenski recepturi, nama je pomagala, da sva se le odpravila  ven v sončno in mrzlo jutro. V tem času je sonce že tako ogrelo ozračje, da nizke temperature nisva več čutila. Nataknila sva si turne smuči in hajd za cel dan v pokljuške gozdove ter vrhove nad Pokljuko. Tortico Marlenko pa le poskusite. Mmmm res je dobra in menda brez kemičnih dodatkov, tako piše.

Po pol ure drsanja s turnimi smučmi sva bila že na planini Javornik in seveda že ugreta na delovno temperaturo.
Najvišji vrh v ozadju je Debela peč-2014 m, najin današnji cilj. Debela peč je najbolj vzhodni dvatisočak v verigi Julijcev in zaradi tega ponuja krasne razglede z vrha.









S planine se v ozadju dvigujejo Viševnik ter Veliki in Mali Draški vrh.














V dveh urah sva prišla do Blejske koče na Lipanci. Steza je tu prava "avtocesta" ampak samo do Lipance.



















Blejska koča na Lipanci je bila danes odprta. Ker sva raje uživala zunaj na soncu, tokrat nisva šla v kočo na obvezen čaj. Bova nazaj grede sva rekla. Hja pa se ni izšlo.













Desno od Lipance sva se vzpenjala skozi redek gozd slikovitih smrek in macesnov proti Brdom, 2009 m visokem grebenu nad Lipanco.  Premagati je bilo potrebno majhen, toda dovolj strm breg, da kože na smučeh niso prijele. Zato sva se pošteno namučila do vrha po sneženi podlagi, ki je bila na tem mestu še vedno ledena.
















 Proti vrhu grebena Brd pa je bilo zopet uživaško. Sneg je postajal rahlo južen, sonce je grelo in z vsakim korakom so se odpirali novi in novi čudoviti razgledi. Fotoaparat je skušal vse ohraniti za najin arhiv, a vse te lepote enostavno ne moreš ohraniti na ta način. Zato so toliko pomembnejši osebni vtisi, ki jih shranjujemo v naših srcih.

V ozadju se je pravkar prikazal Stol s  Karavankami in potrebno ga je bilo takoj fotografirati, kajti popoldan bo spet drugačen v novi luči igre sončne svetlobe in senc.



 Z grebena Brd se zadaj čisto levo že opazi Lipanski vrh, desno pa 'vzhaja' Triglav.














 Na grebenu je bilo vse lepo in prav, toplo, vetra skoraj nič, midva pa sva se odpravila dalje proti najbolj vzhodnemu dvatisočaku Julijcev- Debeli peči.











Mali in Veliki Draški vrh sta že tudi bila dovolj osončena.















Pogled nazaj proti Karavankam je odkril Stol in (levo) malo nižji Vajnež v novi perspektivi.






In gremo dalje do zadnjega vrha-najinega cilja. Ogledujeva si sledi najinih predhodnikov in ugibava kod bi bilo najprimerneje iti naprej. Vsekakor se bo potrebno z  vrha Okrogleža precej spustiti navzdol nato previdno prečiti dolg greben do  malega sedelca pred pobočjem Debele peči. Šele nato sledi vzpon do vrha, ki pa očitno nima več dovolj snega za varen smučarski spust.








Pogled v dolino je kazal žalostno sliko plasti onesnaženega zraka pod katero živimo večino svojih dni. Tudi zato se splača hoditi v hribe, da se naužiješ zadnjih ostankov kolikor toliko kvalitetnega zraka.















S pobočja Debele peči je bil pogled nazaj res slikovit. Zadnji vrh na sliki je imenovan Okroglež, se ve zakaj, saj je lepo čedno okrogel. Čez njega bova šla danes še enkrat, tam bova snela 'pese' s smuči in se odsmučala nazaj na Pokljuko.








Vrh Debele peči - 2014m je bil spihan od močnih severnih vetrov v prejšnih dnevih.














Pod vrhom Debele peči sva odložila turne smuči in se peš napotila na vrh, ker je bilo snega res premalo. Še nekaj korakov je bilo do vrha. Derez nisva potrebovala, ker je bil sneg že dovolj južen.












Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje, brez tega pač ne gre. Za dušo, za spomin na prekrasne sončne dneve visoko nad dolinami .
Ter seveda za vzpodbudo še komu, da se povzpne malo višje.











Da se zopet napolniva svežine in gorskega zraka in ga poneseva s seboj v doline, do naslednjič seveda.













Dolina Krme je na drugi strani teh vrhov. Pred kakšnim mesecem dni sva hodila tam in zgleda, da je tudi tam snega še dovolj.
















Tu je lepo vidna pot z Okrogleža po grebenu do vrha Debele peči.













Seveda je potrebno vedno fotografirati tudi Triglav, brez tega pač ne gre.


In nato navzdol. Snela sva kože s smuči, preverila vezi in juhuhu navzdol.
Vendar tokrat juhuhu ni bil zelo vriskajoč, ker snežne razmere niso bile najbolj ugodne. Malo ledu, nekaj trdega snega, nato južen sneg v gozdu, nekaj padcev, ker sva se zapikovala v nepredvidene snežne sipine, prikrite borovce in druga čudesa, ki jih je prekrivala pretanka snežna oddeja.
Vseeno je šlo lepo navzdol.


Med potjo sva še vedno imela čas za občudovanje vrhov Julijcev, ki so se skrivnostno bleščali v sončnem dnevu brez enega samcatega oblačka.
In v poznem popoldnevu sva bila zopet na planini Javornik, prijetno utrujena in zeloooo lačna. Med spustom si namreč nisva vzela časa za malico ampak kar direktno z vrha do doline, kot je najina navada pri smuki. Ampak lakoti se je dalo ustreči. Ni problema, dokler imava zdrav apetit in poznava vse ustanove, ki znajo kvalitetno potešiti vse potrebe lačnih popotnikov. Tokrat naju je gostil Bled.