Turčija: Od Troje čez Dardanele pa v Grčijo

Trojanski konj je gotovo najboljša in prepričljiva reklama za obisk Troje 

a naju kljub temu ni zvabil k ogledu njenih ostankov. 

Antičnih ruševin sva namreč videla že dovolj in z vstopninami sva prispevala kar precej €

  za ohranjanje antične dediščine. Pa sva se lepo odpeljala dalje.

Izmir je veliko mesto in sva kar nekaj časa vozila skozi domiselne cestne deteljice po tropasovni avtocesti z veliko željo, da se čimbolj enostavno prebijeva okrog njega. 

Sva si globoko oddahnila, ko nama je to tudi uspelo.

 Na sliki zgoraj in spodaj so še zadnja predmestja tega velikega mesta.

Med naselji pa so se vrstila bombažna polja...

...ter posamezna mesta, kjer sva spet občudovala lepo okrašene stolpnice. 

Niti ena ni bila enobarvna, če ne drugega so imele čipkast ornament na balkonih.

V Turčiji sva zadnjič prespala v mestu Ayvalik. 

Mesto je povezano z dvema otokoma z mostovi, pa sva na prvem otoku

 tudi midva našla prijeten prostor za prenočevanje.

Tako sva ponoči lahko gledala lučke na nasprotni obali v mestu. 

Še prej sva šla peš v mestno življenje (v lajf , kot pravijo naši otroci) in se sprehodila po mestnem korzu na obali, kjer se domačini družijo ob hrani in pijači. 

Tokrat se jim nisva pridružila in nisva dolgo ostala v mestu.

Ko sva se odpravila spat, je ob naju pripeljal avto z domačo mularijo. 

Glasbo so predvajali z vsemi decibeli, ki so jim bili na voljo in ni kazalo, da se bodo umirili.

 Kaj pa sedaj? Najine idile in mirne noči je bilo konec, nisva bila povabljena na njihov žur, 

pa tudi umiriti nama jih ni uspelo. 

Tako sva se ponoči odpeljala iskat miren prostor za novo prenočišče. 

Kmalu sva ga našla, pa je bil preostanek noči spet miren. 

Zjutraj sva sicer ugotovila, da je okrog naju izredno nasmeteno. Turčija sicer ni povsem čista dežela ampak to je bilo izven vseh turških normativov. Tudi to je Turčija.

Navsezgodaj sva se odpeljala čez Dardanele iz Azije na europski kontinent proti grški meji. 

Impozanten most čez preliv je bil odprt 18.03.2022.

(gornja fotografija je sneta z interneta)

Je največji viseči most na svetu. In res je poseben čuden občutek, ko se pelješ čez njega. 

Skupna dolžina mostu je 4,6 km. 

Za mostnino, ki jo sicer zaračunajo na evropski strani sva plačala 315 TL.

Na turško grški meji nisva čakala dolgo. 

Poleg kontrole obveznih dokumentov na treh mestih, so cariniki odprli le vsa vrata kombija in preverili, če ne voziva kakšnih ljudi. Najina Turčija se je tako zaključila. 

 

Je presenetljivo velika dežela. Domačini so zelo družabni, prijazni in gostoljubni.

Cene hrane so vsaj za polovico nižje kot pri nas. Tudi gorivo je cenejše. 

Veliko sva videla in doživela pristen stik z vzhodnjaško mentaliteto. 

Prijetno nama je bilo, zato se sem še vrneva.

_____________

 

Turčija: Ephesus

 

 

V Turčiji se mi zdijo pisane džamije zelo privlačne očem.

 Kupolaste strehe so različnih barv, turkizne, modre, zelene, srebrne ali zlate. 

Seveda se z njihovih minaretov večkrat dnevno sliši klic k molitvi,

 pa naj je to v velikih mestih ali na podeželju.

 

Zapustila sva veliko turistično naravnano mesto Marmaris... 

 

...in se nekaj časa vozila po pokrajini naloženih kamnov. 

Nisva se ustavljala za podrobnejši vpogled.

Noč in jutro sva preživela spet na eni veliki mivkasti plaži, tokrat pa ne sama. 

Razen nas, popotnikov je tukaj našlo svoj prostor še nekaj ribičev ob obali in nekaj domačinov, ki so postavili poleg svojih avtomobilov še mizice in stole ter ob hrani in pijači uživali topel večer.

Tudi nekaj psov je hodilo poležavat okoli avtov. Enega sva tudi midva nahranila, pa je v zahvalo potem vso noč spal pod najinim kombijem in naju čuval pred morebitnimi vsiljivci.

V tej deželi je običajno da mnogi bivajo v naravi na prostem, zato to nikogar ne moti. 

Policija je v tem večeru naredila trikratni obhod z avtom po plaži z utripajočimi modrordečimi lučmi. Nikogar niso gnjavili, nikogar legitimirali. Pravzaprav ne veva, zakaj sploh delajo take obhode. 

Morda nam želijo dati občutek, da nas varujejo in zato lahko mirno spimo.  

Od te plaže je tudi dobro izhodišče za obisk Efeza. 

Takole izgleda spodnji vhod v anntični Efez; množice trgovin na vsaki strani.

 Drugače pa plačljivo parkirišče in vstopnica okoli 23 eur na osebo.

Že nekaj časa sva premišljevala ali iti v Efez ali ne, kajti videla sva že veliko antičnih mest in ruševin.  Tokrat je zmagalo dejstvo, da je Efez najbolj ohranjeno antično mesto v Sredozemlju,

pa se nama spodobi, da ne greva mimo njega.

Nisva bila razočarana z ogledom, res sva Efez zapustila polna lepih vtisov.

Zgoraj so ostanki zgodnjekrščanske cerkve Device Marije,

  spodaj pa cesta, ki je vodila v Efez z morja.

 

 

Najbolj znana in ohranjena je Celzova knjižnica.(zgoraj), ki je tudi na vseh reklamah za to mesto.

Veliki teater. Res je velik, še nisva bila v tako velikem.

Zopet zelo ohranjene ceste po mestu.

Velika agora (tržnica) spodaj.

Hadrijanov tempelj, spodaj.

Del terasastih hiš.

 

 

 Efez je resnično lepo ohranjen samo midva nisva bila več tako navdušena nad ostanki,

 mogoče zato, ker sva jih že veliko videla.

 Poleg tega so danes na ogled prišle množice turistov z velikih križark in je gneča bila vedno večja. Midva pa nisva rada v gužvi.

 

In sva se po skoraj treh dopoldanskih urah ogledovanja odpeljala dalje proti severu, 

po polotoku proti mestu Cesme.

Pa sva našla lepo plažo za počitek in kopanje v morju. 

 In to popolnoma čisto peščeno plažo, ni več mivkasta.
 

Zvečer sva na njej ostala sama, v prvi vrsti do morja!

__________________

Turčija: Marmaris

Iz Fethye sva se odpeljala pozno popoldne in skušala čim prej najti prostor za prenočevanje. 

Kjerkoli sva krenila proti obali, povsod sva našla plačljive dostope do plaž ali plačljiva parkirišča.

Tako sva dobila praktično potrditev, da se nahajava v najbolj turističnem predelu Turčije.

Z vztrajnostjo sva uspela najti lep zaliv za prenočevanje ob plaži.

 Izkazalo se je, da je zelo miren in samoten.

Celo prijazne kokoške z bližnje kmetije so naju je prišle pozdravit. 

Sicer pa je tu zelo pogosto, da se kure in petelini sprehajajo prosto po campih in plažah. 

Tudi na cestah imajo poleg gosk in pavov absolutno prednost.

V tem zalivu sva imela namen ostati kak dan več, pa se je uresničila vremenska napoved z oblačnostjo in  občasnim dežjem, zato sva tak dan raje izkoristila za premik proti severu 

in si med rahlimi plohami ogledovala turistično mesto Marmaris.

Marmaris je obmorsko mesto, ki ga domači gostje najraje obiskujejo, 

ko si zaželijo dopusta na morju. Taki so statistični podatki. 

To sva tudi opazila, ko sva se sprehajala v centru mesta med prodajalnami velikega pokritega bazarja. Nama je prišel prav, da sva se umaknila pred rahlim dežjem.

Marmaris je znan tudi po tem, da je v njem veliko vitkih palm.

 Med palmami in morjem pa je lepo urejena in čista plaža.

Ker sva imela dovolj časa, sva poiskala še stari del mesta...

... ki obsega zanemarljivo malo prostora. 

Vse ostalo je novo, moderno in turistično naravnano.

 

Razen male trdnjave v starem delu mesta. 

Ta je obnovljena in z malim muzejem na ogled le za tiste, ki so pripravljeni plačat vstopnino.

 Še najbolj so naju navdušile pisane muce, ki so ležale vsepovsod, celo sredi ulic.

 Nobenega nič ne motijo, zgleda da so polnopravni prebivalci mesta.

 Meščani jih hranijo na javnih površinah, izgledajo zdrave ter srečne in zadovoljne. 

Enako je na podeželju tudi s psi. Misliva, da v Turčiji ne poznajo zavetišč za zapuščene živali,

ampak so domačini prijazni ne samo do tujcev ampak tudi do vseh živali. 

 

Dovolj sva imela turizma in sva šla poiskat miren zaliv.

Res sva ga našla, skoraj idealen se nama je zdel, dokler ni ravnokar v temi prišel še en kombi in se postavil poleg naju ... 

Kdo ve, morda pa se jutri izkaže tudi to za nekaj  dobrega.

___________