Jerebica (Cima del Lago)

 

Pot: Rabeljsko jezero, Krivi rob, Jerebica in nazaj

Od znanih gora v teh koncih nama je manjkala še Jerebica.

Na kraju Rabeljskega jezera je označena pot proti Jerebici. 

Čez nanose peska vodi cesta, ki preide v pot ter kmalu zavije navzgor v gozd. 

Iz gozda sva se povzpela na zaraslo plazovino. V tem delu pot nikakor ni prijetna. 

Veliko kamenja je, vmes pa drseča črna prst.

Na sedlu med Velikim snežnim vrhom ter Gorenjim Voglom, se priključi pot iz Možnice. 

In tu se pričnejo prvi lepi razgledi. 

Zgoraj je pogled na Rombon preko Možnice.

Pot je nato peljala mimo Gorenjega Vogla in Krivega roba (2008 m) malo navzdol,

 nato pa zopet navzgor na rob Jerebice.

Zgoraj je pogled s Krivega roba navzdol na manjšo dolinico od koder je končni vzpon na Jerebico.

Čudovit pogled z roba Jerebice na Rabeljsko jezero.

Jasno se vidi zelo nizek vodostaj zaradi suše.

Po vršnem grebenu prav do koder se da, preden se prevesi.

V ozadju so naše gore.

Razgledi so bili jasni daleč naokoli. 

Zgoraj je pogled na Kraljevo špico, kjer sva bila včeraj.

Na vrhu Jerebice (2127 m).

Zgoraj je približan pogled na naše gore.

Navzdol sva šla po isti poti, ker druge izbire ni bilo. 

Po neprijetnem starem zaraščenem melišču nama tudi navzdol ni bilo prijetno. 

Po gozdu navzdol sva se počutila veliko bolje. 

Na koncu je kot velika jagoda na čokoladni torti prijala osvežitev v čudovitem zelenem Rabeljskemu jezeru. Daljše plavanje s pogledom na Jerebico je bilo polno zadovoljstva..

V letošnjem vročem poletju je mnogo ljudi poiskalo osvežitev v tem jezeru. 

Gladina jezera pa je v letošnjem izredno sušnem poletju vsaj za štiri  metre nižja kot običajno.

Bolj zanimiv se nama je zdel potoški hudournik, ki je poniknil preden se je izlil v jezero.

Ob strugi navzgor sva raziskala kar nekaj skritih tolmunov, 

ki očitno nudijo odlično osvežitev tudi v največji suši. To si velja zapomnit.

Pot na Jerebico ni bila dolga. Nabralo se je 1233 višinskih metrov ter 9 km poti.

_____________________________

Monte Re (Kraljeva špica)

 

Pot: Cave del Predil (Rabelj), Monte Re ter nazaj

Hoditi sva pričela takoj nad vasjo Rabelj, kjer so se pričele tudi markacije. 

Nekaj časa še po stari cesti nato pa se prične gozdna stezica, ki kaj kmalu zavije strmo navzgor.

Strmina ne popušča, midva pa tudi ne in kaj kmalu prideva do Picolo Monte Re (1500 m), 

tu je planina pod Kraljevo špico ter umetnina v obliki križa, zvarjena iz orodja in priprav, 

ki so se uporabljali  pri rudarjenju v tej gori. 

Pot je kraljevsko strma, kar naravnost navzgor po gozdu naju pelje 

in ko prispeva v območje ruševja se končno pričnejo lepi razgledi v dolino, 

 na Rabeljsko jezero in vrhove vse naokrog.

Vrh Monte Re (Kraljeva špica), 1912 m. Na vrhu je krona kar je posebnost te gore.

Na zgornji sliki je pogled na našo stran, Mangart levo ter Jalovec desno.

Potem so tu Viš ter nižji Grande Nabojs zgoraj ter Kamniti Lovec na spodnji sliki.

Pa še Jerebica na spodnji sliki, ki bo prišla na vrsto jutri.

Še en postoj in nekaj pogledov po prelepih gorah...

...nato pa nazaj resnično strmo navzdol do osvežitve v toplo Rabeljsko jezero.

V ozadju jezera se vidijo petere Rabeljske špice,

 od katerih je le ena dostopna tudi brez alpinističnega znanja in pristopa.

In še en pogled na Kraljevsko špico levo, desno pa so Rabeljske špice.

Tudi danes sva zaključila dan v prijetni svežini jezera.

____________________

Kordeževa glava (Peca)

 

Pot:  parkirišče pod kočo, koča pod Peco, po zahtevni poti na  Kordeževo glavo, Mala Peca. ter nazaj

Tokrat je bila na vrsti skupinska pohodniška pot...

..potrebovali smo žig s Kordeževe glave...

... preizkusili smo se na zahtevni poti...

... in .se obilo smejali v dobri družbi.

Pred napovedanimi popoldanskimi plohami smo z vrha pobegnili na martinčkanje 

pod žgočim soncem,  pri koči pod Peco...

...pokukali v votlino, če kralj Matjaž še spi ali že kaže znake prebujanja, 

da bi končno naredil red v naši deželi. 

Nič ne kaže , da bi mu bilo kaj do delanja reda..

... zato smo šli nazaj v dolino.

 Uživali, se pogovarjali in se smejali: Nejc, Nada in Gusti, Marjan in Darja in mi2 (Breda in Lojze)

(fotografija: Nejc z dronom  ) 

In kljub vsemu smo prehodili  761 višinskih m ter 9 km poti.

_____________________

Monte Malvuerich alto

Pot: sedlo Nassfeld nad Pontebbo ( Mokrine ), koča Winkelalm , 

po grebenski pot na vrh Malvuerich-a ter po južni poti nazaj

Od jezera Pramollo(Stausee), ki leži na meji med Avstrijo in Italijo, na sedlu Nassfeld , 

sva se napotila po eni izmed stezic do slikovite koče Winkelalm.

Nočna nevihta je dobro ohladila ozračje in  pustila za sabo mokre poti ter meglice na vrhovih. 

Grebenska pot nima pogostih oznak (le na začetku)  vendar je ne moreš zgrešiti. 

V suhem bi bila prav lepa za rahlo poplezavanje, sedaj pa je bilo mokro, blatno in drseče. 

Pot je občasno strma in travnata kot je običajno v Karnijskih Alpah.

Po poti navzgor nisva dosti fotografirala, pomembnejša je bila pozornost na mokro strmino.

Vrh Monte Malvuerich alto (1899 m) je med zadnjimi na severu Karnijskih Alp.

 Je seveda odličen razglednik toda zaradi meglic se tokrat za naju ni izkazal povsem razgleden.

Najin pogled je pritegnil sosed Cavallo ( Konj ), za katerega sva rekla, da pride na vrsto kdaj drugič.

Zgoraj je pogled na jezero, najino jutranje izhodišče.

Pogled z vrha v smer, kjer se bova spuščala. 

Upala sva, da bo pot manj strma in manj drseča.

Pogled navzdol na Pontebbo in strma, travnata pobočja Karnijskih Alp.

Z vrha navzdol sva izbrala južno pot. 

Izredno lepa je bila, slikovita in je poplačala moker in drseč vzpon na vrh.

Pot je stara "mulatera" in je čudovito vklesana v skalnato strmo pobočje. 

Na poti je tudi nekaj tunelov in galerij. Verjetno ročno izklesanih.

...in mostičkov.

In zopet tunel ter pokuk skozi okno na sosednji greben Cavalla,

 ki naju še čaka.

Še en pogled na strmi greben  Cavalla...

...in že prideva do stare vojaške postojanke...

...kjer je Lojze pogledal čisto v vsako luknjo in bilo jih je veliko in k sreči so bile zazidane. 

Če ne bi bile, bi dolgo trajalo, da bi prišla iz teh krajev stran.

Končno sva zopet pri Baiti Winkelalm, kjer je cena kapučina 3.50 eur, čeprav imajo cesto do koče. 

Oskrbnik koče je talent za jezike, pa zna tudi hrvaško in seveda hoče zaslužiti pri svojem poslu. 

Naj mu bo.

Sedaj pa od koče še nazaj do sedla Nassfeld in nato domov.

Grebenska pot navzgor v suhem, bi bila seveda lepa, v mokrem pa je bila potrebna previdnost. 

Ni pa dolga v dveh urah sva bila na vrhu od najinega izhodišča. 

Južna pot nazaj pa je prelepa in večinoma pohodniki hodijo po njej. 

 Tokrat sva premagala le 996 višinskih m ter naredila le okoli 10 km poti.

______________________