Napoleon (Hvar)

  

 Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače

Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev 

vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več, 

ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem. 

Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.

 

Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.

Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.

 Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje. 

Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.

Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi 

in zdaj je to observatorij. 

Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km, 

nazaj pa še malo daljša.

Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.

Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici, 

ki nadzira staro mestno jedro Hvara.

Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...

... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov. 

Zgoraj je zaliv Pokojni dol.

 

Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.

Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva, 

ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje. 

Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.

Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.

Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km, 

no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.

____________________

Vivodnik

Pot: cesta na Menino pod planino Travnik, Vivodnik, Špic.

 koča na Menini planini in čez Dolge trate nazaj

 

Višinska razlika: okoli 400 m

Razmere v naših hribih so postale negodne tudi za turno smuko. 

Po močni otoplitvi in močnih vetrovih je težko najti predele, kjer je še možno smučati. 

Kljub temu sva se odločila preveriti stanje na Menini.

Na severnem pobočju Menine se zvezni sneg prične šele nad 1200 m. 

Na gornji sliki je pogled v Savinjsko dolino in na Golte, kjer se že nabirajo megle.

Na planjavah Menine je še dovolj snega, 

proti vrhu Vivodnika (1508 m) pa ga v gozdu že zmanjkuje.

S stolpa sva ocenila razmere v Savinjskih Alpah glede pokritosti s snegom.

Približan posnetek Ojstrice in Velikega vrha je pokazal veliko rjavih reber na pobočjih,

 na vrhovih pa je vse ledeno in trdo. To se ve.

Po pomrznjenem pobočju sva se spustila mimo koče, nato pa se povzpela še na Špic (1499 m).

Tokrat sva smuči odnesla na vrh Špica po kopnem južnim grebenom.

Od tu je najlepši pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na gornji sliki je prepihana  Lepenatka spredaj  ter Križevnik, Velika zelenica,

 Veliki vrh, Ojstrica ter Babe z desne proti levi.

Sledijo Rinke, Skuta, Grintavec ter v ozadju Kočna z desne proti levi.

Sledi priprava smuči za spust. Ko je toplo in brez vetra je vse lepo in prav. 

Če pa je vetrovno in mrzlo pa ni volje za fotografiranje.

Po spustu sva se kar dolgo zadržala pri koči, kjer sva opazovala planince, 

ki so prihajali in odhajali na vse strani. Med njimi je bil še en turni smučar, 

s katerim sva izmenjala informacije o snežnih razmerah v naših gorah. 

Skupaj smo ugotovili, da do novih obilnejših snežnih padavin kvalitetna turna smuka odpade!.

Še zadnji pogled na planjavo pred kočo...

... v iskanju zveznega snega  malo mimo dreves...

...ko pa naletiš na skalno oviro prekrito z rahlim snegom se zgodi nenačrtovan pristanek.

Še en pogled proti soncu in nato po zasneženi cesti navzdol vse do avta..

Zaključila sva, da bo to najina zadnja turna smuka v tej zimi, če ne bo zapadlo še kaj snega. 

Ugotovila sva tudi, da je tale možnost smuke od planine Ravni do Vivodnika prav prijetna 

kadar je dovolj snega.

Kljub skromnim snežnim razmeram sva iztisnila za dobrih 9 km poti in presmučala 300 m višinske razlike. Navajena sva na več ampak tokrat nam je bilo dano le toliko. 

Hvaležna sva tudi za ta lep dan.

________________

 

Veliki Travnik

Pot: vas Planina, sedlo Hlipovec, koča na Velikem Travniku, Turnovka ter smuka nazaj do izhodišča

Prejeli smo novo pošiljko snega. 

Na vrhovih in severnih straneh je bil sneg odpihan zaradi močnega vetra, 

na najini smučarski trasi pa ga je ostalo dovolj.

Zgoraj na sliki so prikazane snežne razmere na sedlu Hlipovec pod Komnom.

Vmesni lepi pogled na Uršljo goro, ki je menda dobila 30 cm novega snega, sva zvedela.

Po postanku ob koči na Velikem Travniku je sledil še vzpon na Turnovko ( 1637 m)

 in tu sva srečala Milana, s katerim se pogosto srečujeva na zimskih vzponih. 

Izmenjali smo si vse novice s planinskega sveta ter tudi ostale,

 našli skupne ideje kam bomo letos še šli, ugotovili da je bilo tole srečanje zelo prijetno 

in se nato odpravili dalje, vsak v svojo smer.

Naju je čakal lep spust po nedotaknjeni belini navzdol. Juhuhu.

Na koncu še najin podpis in...

...nabralo se je za kakšnih 600 višinskih metrov smučanja in 14 km poti.

Popoln dan; nič mu ni manjkalo!

____________

Kordeževa glava

Pot:  Mitnik, Kordeževa glava in nazaj

Višinski metri: okoli 1150 m

Razmere: zimske, dobrodošle so vsaj male dereze

Peca je drugi dvatisočak v najinem bližnjem okolju, ki je pozimi varno dostopen. 

Seveda pa si lahko popestriš pot tako, da ne greš ravno po markacijah, 

ampak kar navzgor po malce uhojeni vlaki, se dodobra ugreješ 

ter nato višje zaviješ na označeno pot.

Skoraj vedno je veter gospodar Pece in pobočja so tudi letos precej spihana ali pa trda, ledena.

Pa nič zato, vrh Kordeževe glave ( 2126 m) je tu, 

zadaj pa se vrstijo lepi beli vrhovi ostalega grebena Pece: Končnikov vrh in Bistriška špica.

Na vrhu se malo umakneva vetru in takoj naj obiščejo kavke. 

Vedo, da bova z njimi delila malico.

Pogledi naokrog naju vedno pritegnejo. V ozadju so Savinjske Alpe.

Koroške doline so zamegljene, kot se pogosto dogaja.

Približan pogled na severno stran Raduhe.

Pogled na dolino Koprivne in Tople ter Rinke in Storžič(desno) v ozadju.

In za konec še Uršlja gora, nato pa po trdem snegu strmo navzdol. 

Nabrala sva približno 14 km poti in zmogla sva okoli 1100 višinskih metrov.

__________