Smrekovec

 Pot: enkrat od Kugovnika nad Ljubenskimi Rastkami, drugič iz Štajerske Kramarice - od Lukata in še kaj...

Višinski metri: 500 oziroma 800 - 1000 m , kar je seveda boljše

Smrekovec (1577 m) je priljubljen vrh v naših krajih in zato je zelo obiskan. 

Najbolj popularen dostop je od  kmetije spodnji Brložnik, ki pa se mu midva izogibava. 

Manj poznani in manj obiskani so dostopi iz ljubenske smeri in vse tiste variante iz Belih vod. 

Z vrha Smrekovca se odpre res lep pogled na Šaleško dolino, ki ga vedno krasijo izpuhi iz TEŠ 6. 

Tudi smučišče na Golteh se da nadzorovat z vrha Smrekovca. (spodaj).

 Raduha zgleda tako lepo, da jo bo potrebno kmalu spet obiskat, kajne?

Tudi Olševa in Obir naju verjetno že nestrpno pričakujeta. 

Savinjske Alpe so prav vse mično pobeljene!

Smrekovec je tudi priljubljeni turno smučarski cilj.

In ob lepem vremenu je lahko spust čez smrekovške planjave takole idiličen.

V megli in vetru pa je lahko turobno a vseeno prijetno.

Včasih pa je tako skrivnostno ...

...da komaj najdeš pravo smer za spust.

Kakorkoli že, december 2021 nam je nasul dober meter snega v hribih. 

Ker upoštevava nekatera smiselna priporočila zdravstvene stroke, večino časa preživljava v naravi.

Zato sva v decembru dobro izkoristila snežne razmere in večino dni preživela na smučeh. 

Tako je tudi Smrekovec doživel nekaj najinih obiskov, 

kajti nisva čutila potrebe, da bi se odpravljala kam daleč, 

če pa je v domačih hribih poskrbljeno za prave zimske užitke.

_____________________

Turnovka

 

Pot: vas Planina nad Ljubenskimi Rastkami, Veliki Travnik, Turnovka ter spust nazaj

Čas: 6 do 8 ur odvisno od količine snega in ostalih zimskih okoliščin

Takole, nepričakovano menda, je sneg tu....

...in to v prvih dneh decembra..

...in to tisti tapravi, snežni puhec.

Seveda sva šla takoj preverit koliko ga je...

Bila sva prva radovedneža; pogosto je to tako.

Tam nekje okoli enega metra snežnega puhca je nametalo, sva nekako odmerila in ocenila.

Nato je snežilo še en dan in naslednjič, ko sva zopet obiskala ta zimski raj,

 ga je bilo že okoli metra in pol na višini 1600 m.

Koča na Velikem Travniku je samevala in belo tihožitje je bilo samo najino, vsaj pri prvem obisku. 

No v naslednjih dnevih, ko sva večkrat ponovila to lepo pot,  pa je bila koča odprta 

in tudi nekaj motornih sani je pridrvelo in odbrzelo. 

Na srečo niso dolgo smradili lepe in tihe snežne predstave.

 Z Velikega Travnika  do Turnovke (1637 m) ni daleč, 

ampak tam gor je bilo snega še več kot en meter in pol.

Nato pa je sledilo tisto najslajše..., juhuhu navzdol.

Mimo snežnih skulptur...

... spust kakšno uro in pol nazaj do izhodišča.

Belina, ki prekrije vse v čudovito mehkobo, vsaj tu gor nad dolinami, je nekaj prelepega. 

Sneg prekrije tudi vse zvoke in tišina, ki jo tu kar slišiš vleče znova in znova nazaj v gorski raj.

__________________

Črna gora: Lovčen

Obiskati črno goro in ne obiskati Lovčena?

To ne pride v poštev!

Vzpon do mavzoleja Petra Petrovića - Njegoša zahteva nekaj truda, 

da premagaš 376 stopnic skozi predor do vrhne ploščadi. 

Petar II. Petrović Njegoš (srbsko Петар II Петровић Његош), 

srbski pesnik, filozof in vladika Črne gore,

 * 1. november 1813, Njeguši, Črna gora, † 10. oktober 1851, Cetinje, Črna gora. 

Njegova dela veljajo za ena najpomembnejših v srbski in črnogorski književnosti.

Po ogledu mavzoleja in grobnice sva ostala na Lovčenu prav do sončnega zahoda.

Doživetje miru in svežine je naju zelo ugodno vplivalo.

 Ko sem kasneje doma ponovno prebiral Njegošev Gorski Vijenac,

 so zaživeli njegovi verzi kot svarilo za čas ki prihaja: 

U rukama Mandušića Vuka svaka je puška ubojita!

____________________

Črna Gora: Kotor, Ulcinj

Vreme ni bilo ravno takšno kot bi si želela, 

zato se na poti okoli Kotorskega zaliva nisva pogosto ustavljala. 

Je pa bilo vredno ogleda, kako se velika količina sladke vode izliva v morje.

Ko sva prispela do mesta Kotor, 

je dež ponehal in sva si z veseljem privoščila ogled njegovega starega dela.

Vrhovi okoliških gora, pa so še vedno ostali skriti v temnih oblakih.

Toliko mačk, kot jih je v Kotorju, pa še nisva videla nikjer.

Domačini jih ne preganjajo, temveč jih hranijo in mazijo, tako sva odkrila, 

da je tukaj mačji zemeljski raj. 

Zato se jim verjetno prav nič ne mudi v mačja nebesa.

Kasneje sva se ustavila tudi ob Svetem Štefanu.

Mestna vrata so zaprta, pa tako z ogledom ni bilo nič.

Tudi Ulcinjsko plažo sva obiskala v enem od deževnih dnevov.

To je 14 kilometrov mivke, ki se zelo počasi spušča proti morskim globinam.

Končuje se ob reki Bojani, ki objema otok Ada Bojana in se nato izliva v morje.

Tukaj je veliko restavracij in slikovitih turističnih objektov, ki plavajo na vodi.

Nekega sončnega dne se bova gotovo sem spet vrnila.

_______________________

 

Severni del Albanije

O albanskem morju sva že slišala, kako izgleda.

Zdaj pa o njem končno veva iz neposredne izkušnje. 

 

Meni osebno mivkaste plaže itak niso všeč,

dolge plitvine do kolen pa vzbujajo v meni grozo,

odkar sem v rosni mladosti na ulcinjski plaži stopil direkt na električnega skata.

Torej sem bil raje kar na varnem bregu.

Drugače pa je vse izven sezone prijetno.

Dovolj prostora ob plaži.

Barviti sončni zahodi.

Tudi niso vse plaže mivkaste.

Pa sva šla še mimo Skadarskega jezera. Nezanimive obale, ne dogaja se ama nič.

Je pa zelo lepo, ko naletiš na vodni izvir s čudovito hladno vodo.

Še lepše, ko najdeš vrelec zdravilnega medicinskega petroleja; edini takšen na svetu.

Zato je tudi prodaja in distribucija organizirana po vsem svetu.

V mestih pa nepopisna gneča in težko dojemljiva pravila varne vožnje.

Stari deli mest pa so slikoviti a se staro mora umikati novemu - kičastemu.

Potem so bile na vrsti tudi Kruje. Muzej Envera Hoxe. Slikovita turistično razvita vas. 

Spominki, veliko trgovin s starinami, ki jih drugod ni najti. 

                        Težko bi bilo oditi od tukaj brez lepega spominka. Vsaj meni,

Vtisov o Albaniji se je nabralo dovolj. A še vedno premalo.

Zato se bova kmalu znova soočila z njimi.

__________________________