Velebit: Vidakov kuk

Pot: cesta na Veliko Rujno, Mirile, Vidakov kuk, cesta na V. Rujno 

Čas: okoli 8 ur

Na Vidakov kuk vodi steza in markirana pot iz Velike Paklenice,

Po navadi izbereva malo daljšo pot in tudi tokrat sva storila to.

 Na cesti za Veliko Rujno sva zapustila avto in se preko kamnitih gričev spustila v dolino. 

In naletela na Mirile. Kaj je že to?

Zanimiv opis in tudi kraj je vreden postanka in temeljitega ogleda.

Nato pa le greva dalje...

...po treh urah vroče hoje sva prispela do tistega...

...pravega Velebita...

...in pred sabo sva zagledala Vidakov kuk v vsej njegovi markantnosti in skrivnostni lepoti.

Pristop je tudi zanimiv in z veliko možnostmi, da se popneš na svoj in edinstven način...

...pogled nazaj pa prelep.

Vmesni detajli nudijo svojevrstne užitke in skušnjave...

...še malo...

...in sva gor; na Vidakovem kuku.

Pogled proti morju prija med toplimi skalnimi balvani...

Res je prelep. 

Vidakov kuk se splača obiskati, zaradi same poti, razgledov ter posebnosti velebitskih skal.

Še en pogled nazaj na preostale velebitske kuke...neverjetni so.

Nisva prehodila vseh, ki so na voljo. Se bova še vrnila sem - ko naju bo pot morda spet peljala tod.

_____________________

 

Velebit: Paklenica, Vlaški grad

 

Pot: Velika Paklenica, Ivanove vodice, Vlaški grad, Mala Paklenica

Čas: 14 ur

Krožna pot iz Velike Paklenice skozi Malo Paklenico je lepo označena 

in jo opraviš v kakšnih šestih urah. 

Pri koči nad Veliko Paklenico pa sva se odločila še za podaljšano najino varianto

 ter kot vmesen cilj še Vlaški grad.

Pot v V.Paklenici.

Do tega bivaka pri Ivanovih vodicah sva hodila že kakšnih šest ur in to po samih gozdovih.

Iz gozdnate soteske sva se prebila desno in nato po gozdnatih rebrih do sem.

 Poti so dobro označene. Vrh v  daljavi je Vlaški grad kamor sva namenjena.

Končno sva se pričela dvigovati na posamezna skalna rebra z razgledom.

 Na zgornji sliki je desno Vlaški grad kamor sva namenjena.

Lični bivak pod Vlaškim gradom.

Na Vlaškem gradu (1383 m) je brila huda burja.

Pogled proti Sv.Brdu in Tulovim gredam v ozadju levo. (na zgornji sliki)...

...ter planota  katero morava še prečiti ter nato najti pot desno, da prideva nazaj do Male Paklenice.

Na planoti je stala osamljena staja za ovce, spodaj je pogled nazaj na Vlaški grad.

Bilo je že pozno popoldne, midva pa sva bila še daleč na Velebitu...

Vrhovi na Velebitu sicer nimajo velikih višin ampak sva spoznala, da so pa poti izredno dolge in ponekod zelo težke zaradi raznolikosti terena (nazobčane skale, veliko skalovje)

Bilo pa je prelepo pohajati po takih poljih.

Sestopila sva iz planjav ter prišla do edinega obljudenega sveta v teh koncih in povprašala za nadaljevanje poti proti Mali Paklenici.

V večernih urah sva vstopila v zgornji del soteske Male Paklenice.

V tem letnem času je  pot speljana po hudourniški strugi ter skačeš iz ene skale na drugo

ter se tako spuščaš proti Staremu gradu.

Seveda naju je lovila že tema. Za zaključek najinega potepa pa sva morala še odpešačiti po Starem gradu nazaj vse do Velike Paklenice ( 3 ure),  kjer sva pustila avto. 

To je  bilo sicer že preveč za najin okus ampak preživet dan in prelepi prizori v glavi

 s prehojene poti so nama krajšali pot.

__________________________

Velebit: Obli kuk, Gromovača

 

Pot: koča na Alanu, Obli kuk, Rosijeva prečnica, Gromovača, Premužičeva staza, Koča na Alanu

Za najin prvi dan po Velebitu sva izbrala krožno pot, 

ki je bila časovno daljša kot sva si jo zamislila..

 Preden pa sva si uspela obuti gojzarje, so nama "rangerji" zaračunali 

bivanje v nacionalnem velebitskem parku.

Od koče na Alanu sva pričela hoditi po cesti

 

Po kakšni uri hoje po makadamski cesti, sva končno zavila na označeno pot

 in kmalu stala na prvem vrhu, Obli kuk (1515 m). 

 

Nato čez planinsko polje do naslednje verige "kukov".

 

Pri Rossijevi prečnici je "pot" sicer bila slikovita, vendar težko pohodna, kot se vidi na gornji sliki.

Zelo dobro se da razgibat na takšnem terenu.

 

 

 

 Ko prilezeš do grebena in naslednje verige "kukov"..

... te čaka nezaželen spust v globoko grapo, potem pa spet nazaj gor...

 

...po prelepih razgledih po Velebitu sva prišla...

 

 (končno!!!) do znane Premužičeve staze...

 

...in se povzpela še na Gromovačo (1576 m)...

...ter nato po Premužičevi stazi nazaj do Rosijevega bivaka...

Po Velebitu je koč malo, večinoma so bivaki

opremljeni z možnostjo zajetja vode, so tudi kurišča in nekaj ležišč.

 

Bivaki so večinoma urejeni in lični.

 

Pogledi po Velebitu pa seveda krasni in imajo svoj čar.

 

Krog sva zaključila zopet pri koči na Alanu.

 

Ker sva si precej podaljšala najino krožno pot sva hodila kakšnih 12 ur.

Verjetno se je nabralo okoli 15 do 20 km poti in precej višinskih metrov. 

Za najin prvi dan po Velebitu je bilo lepo in nepozabno.

 

_______________