Pot: kmetija Bevšek, Bevškova planina, planina Polšak, kmetija Travnikar, Bevšek - raziskovalna tura
Čas: 10 - 11 ur
Od kmetije Bevšek sva pričela hoditi po gozdni cesti, ki se kasneje spremeni v novo vlako;
zelo strmo in večkrat vrezano v skalovje.
Pripelje te do starega Bevšekovega stanu na planini.
S te vlake pa presenetijo prelepi pogledi na Turnco ter Olševo in Raduho.
Na gornji sliki je ostanek opuščenega Bevškovega stanu pod gozdno vlako.
Od tu dalje sva se usmerila levo v grapo navzgor, ki kmalu postane gola in skalnata.
Pri solnici ob grapi zagledava rahlo stezico, ki preči grapo v levo in desno.
Nadaljevala sva desno in kasneje ugotovila, da stezica zavije proti prepadnim stenam Križevnika.
Poskušala sva se prebiti preko ruševja nazaj v grapo, pa sva kmalu odnehala in se vrnila
do solnice ter po grapi nadaljevala strmo navzgor.
Na nekaj mestih je bilo potrebno izplezat preko manjših skokov..
Ponekod se je grapa rahlo zaprla toda vedno sva našla nadaljevanje.
Proti vrhu je grapa postala kar konkretno strma.
Ni in ni je bilo konec.
Pogled nazaj pa je bil prekrasen, v ozadju je bil lepo viden jugozahodni greben Raduhe.
Po nekaj urah plezarije in hoje strmo v breg sva končno le izstopila na rob planote,
kjer se nahaja Polšakova planina. Pogled navzdol v zgornji iztek grape je na spodnji sliki.
Po planoti se med ruševjem, skalami in poraslimi vrtačami vije več potk in orientacija je precej odvisna od intuicije,
ki zna v tem labirintu zatajiti kljub dejstvu, da sva v tem področju bila že večkrat.
Pa sva z vztrajnostjo po hoji med borovci sem in tja končno le ugledala Polšakovo planino.
Ob zasluženem počitku sva opustila misel na vzpon na Križevnik in se raje pogovarjala o spustu nazaj.
Imela sva izbiro, da greva po markirani poti daleč okoli Velikega vrha preko Moličke peči v Robanov kot
ali pa poiskati novo varianto za sestop.
Odločila sva se zopet za raziskovanje.
Že dolgo veva, da obstoja potka označena na celi trasi s štirimi ali petimi zelenimi pikami,
ki vodi do Bevšekove planine nazaj. Midva sva videla le prvo piko.
Potko pa sva izgubila pri lovski koči pod Polšakovo planino.
Tako sva našla svojo varianto za sestop.
Ponekod je bila neka stara potka vidna, ponekod sva se morala spustiti po hudi strmini gozda navzdol.
Našla sva čudovite kotičke samote s prelepimi pogledi navzdol.
In po izredno strmem spustu prek ruševja prišla zopet do grape, ki je bila primerna za spust.
Ko sva se previdno spuščala po njej sva ugotovila, da je to prava smer.
Na koncu naju je pričakalo še nekaj plezarije čez podrta debla, ki jih je odložil hudournik,
ki očitno vlada v tej grapi.
Na drugi strani pa sva uspešno izstopila na novo gozdno vlako, ki naju je vodila še malo navzdol.
Gozdna vlaka se je počasi spremenila v gozdno cesto,
ki naju je pripeljala navzdol do glavne ceste pri kmetiji Travnikar.
Bilo je nepozabno doživetje. Tako raziskovanje je čudovita izkušnja,
ko si sam v občasno neprehodnem svetu in iščeš možnosti za nadaljevanje.
Skratka zelo lepo in nepozabno. Bilo pa je tudi precej naporno, orientacijsko zelo zahtevno, skoraj vsak korak je moral biti premišljen. Na koncu pa je gps pokazal 12 km s skoraj 1700 višinskimi metri. prehojene poti.
___________________________
Objave
