Pot: izvir Hubelj, Otliški Maj, Otliško okno, Sinji vrh, Prava (Podrta gora), Črne stene, izvir Hubelj
Tudi tokrat je bil na vrsti primorski del hribov.
Pot sva pričela pri mogočnem izviru Hubelj nad Ajdovščino.
Nekje tam gor na višini 1000 m se pogledom iz doline skrivajo najini vrhovi.
Pot se vije navzgor, je prav lepo označena in olepšana z vzpodbudnimi zapisi ter s cvetočimi irisi.
Kmalu zagledava znani okni in prvo se povzpneva do malega okna...
... ter nato dalje na rob vrha oziroma na rob te kraške planote.
Najprej zavijeva na levi vrh, Otliški Maj ( 847 m). Burja je naju hitro odpihnila navzdol,
ujela pa sva še lep pogled na Sinji vrh daleč v ozadju, kamor sva namenjena.
Nato zopet nazaj in sledilo je res prelepo Otliško okno.
Morala sva se povzpeti še na njegov vrhnji obod.
Sledilo je nadaljevanje do znane spirale. Avtor te mojstrovine se je prav lepo potrudil in ovekovečil trud primorskih ljudi, ko si s pobiranjem kamenja izborilo svoj konček rodovitne zemlje.
Takole izgleda zaključek meditativne kamnite potke pri dnu naravne vrtače.
Nato je sledil "dolgi" pohod do Sinjega vrha.
Malo po označenih poteh, malo po cesti in najinih bližnjicah, pa sva bila tam - na vrhu.( 1002 m).
Pod vrhom sloni lepa koča in kakor sva opazila je precej obiskana zaradi kulinaričnih dobrot,
ki jih ponuja obiskovalcem. Midva sva si privoščila samo dva dobra kapučina,
ostale dobrote sva potegnila iz najinih nahrbtnikov. Ziher je ziher.
Ob tem sva uživala ob pogledu na vipavsko dolino...
...si izmislila še nadaljevanje poti po kraškem robu do Male ali Podrte gore.
Na zgornji sliki je Mala gora skrajno levo.
Malo počez, malo po cesti in končno sva našla pravo smer za Pravo goro.
Za ta vrh sem našla tri imena: Prava gora, Mala gora, Podrta gora.
Le kaj se je v njeni preteklosti dogajalo, da so jo tako poimenovali.
Razgled je res prelep po vsej vipavski dolini.
Daleč naprej na tem kraškem robu stoji tudi Kovk, (vrh na zgornji sliki levo),
ki sva ga prihranila za naslednjič. Na vrhu Prave gore (830 m) sva obrnila po kraškem robu nazaj.
Mimo Črnih sten ...
... in še kar nazaj po robu, kjer sva po strmi potki sestopila nazaj v dolino.
Malo sva pot zopet prikrojila po svoje, zato sva vmes našla zanimive kotičke...
... med drugim tudi plezališče pri prelepih balvanih...
... se malo preizkusila, če še znava kaj prosto splezat ...
...ter nato varno sestopila nazaj do izvira Hubelj.
Zopet se je nabralo za kakšnih 1700 višinskih metrov poti ter 16 km v dolžino.
Zadovoljna sva se v Hublju še umila in osvežila ter nadaljevala pot proti morju,
kjer sva se zaplavala še v slani vodi. Zadovoljna in zadovoljena!
____________________
Objave
