Kopitnik

Pot:  Zidani most, Kopitnik, Gore, Hrastnik, Zidani most

Pot na Kopitnik od Zidanega mosta je speljana kar z glavne ceste strmo navzgor. 

V mokrem ta pot navzdol vsekakor ni užitna. V strmini navzgor  pa je šlo, 

čeprav sva še kar dolgo poslušala hrup iz  kamnoloma in magistralne ceste v dolini.

Čez kakšne pol ure se je pot položila in hrup je naenkrat prenehal. 

Na drevesu ob poti pa sva zagledala to simpatično opozorilno tablo. 

Res nama je pomolila psička še tačko v pozdrav.

Po kakšnih dveh urah hoje navzgor, počez in po cesti sva prišla do Marinkove koče, 

kjer je kažipot kazal za vrh Kopitnika.

Proti vrhu je izgledalo takole.

Sam vrh Kopitnika (919 m) pa je čeden, skalnat z lepimi razgledi.

Z vrha gledava sosednji greben s kamnitimi stolpiči in si v mislih označiva,

 da bo enkrat potrebno iti še tja - tudi do tamkajšnjega bivaka.

Začel je pihati mrzel veter in vrnila sva se nazaj in nadaljevala še do koče pod Kopitnikom.

 Lepa koča je seveda samevala, se ve zakaj.

Dalje sva poiskala pot proti vasici Gore. Ob poti je bila tale čedna domačija, ki je v fazi obnove. 

Ali bo zima še kar trajala?

Najina pot je nato potekala večinoma po širokih stezah in slabih makadamskih cestah. 

Občasno tudi po improviziranih bližnjicah in že sva bila v vasici Gore.

Od cerkvice, ki dominira nad vasjo, je lep pogled na Kum - najvišji vrh zasavskih hribov.

Od vasi Gore pa je sledila lepa, mehka, občasno tudi strma steza samo še navzdol do Hrastnika. 

Pot se je vila večinoma po gozdnatem in razglednem grebenu - Šavna peč v dolino.

Peš pot sva zaključila v Hrastniku na železniški postaji, 

od tam pa sva se z vlakom vrnila nazaj v Zidan most.

Veliki Brat nama je vseskozi skrbno sledil in beležil vsak najin korak. 

Na koncu je lepo izrisal še najino krožno pot ter nama postregel s kompletno statistiko lepega dneva. 

V nekaj urah hoje se je nabralo za 15 km luštne poti na kateri sva premagala  

1450 metrov vzpona in prav toliko spusta

__________________

  .

Haiga - podobe haikuja

April je svetovni mesec poezije, 17. april pa svetovni dan HAIKUJA – prav posebne poezije, ki jo navdihuje čustvo trenutka in je pravi pesniški miniaturni biser. 

Tradicionalno je izvedena v edinstvenem orientalskem duhu, prežeta s posebnim pogledom na svet – gre za zaznavanje narave in sveta okoli sebe, ki se zrcali v notranjih razmišljanjih in občutjih. 

Posebna pa je tudi po tehnični plati. 

Haiku je sestavljen iz 17 zlogov in ima zgolj tri verze – prvi in tretji verz imata po pet, drugi pa sedem zlogov. 

Haiku lahko opisuje trenutke iz narave, riše občutja ali se igra z besedami. 

A tokrat ne bomo ostali le pri besedah – haiku, dopolnjen s skico, risbo, sliko, ilustracijo ali fotografijo, imenujemo HAIGE oziroma HAIGA – ko je haiku več kot beseda, je torej haiga.

_______

Tako sva letos tudi midva prispevala svoj skromen dar v zakladnico haikujev.

 

Jespa

Pot: Tirosek ( Nova Štifta), planina Travnik, Vivodnik, koča na Menini planini, Jespa,  pl.Travnik,  planina Ravni

Razmere: v dolini pomladanske, zgoraj zimske.

Avto sva pustila v Tiroseku, poiskala označeno pot za na Menino planino 

in nato je šlo strmo navzgor do prvih osončenih travnikov ...

...ter do prvih pogledov na Vivodnik.

V gozdu je bilo na posameznih mestih še veliko ostankov debele snežne oddeje, 

enako tudi na planjavah Menine.

Bile pa so tudi zaplate pomladnega cvetja.

Proti Vivodniku sva krenila malo po svoje

 in se uspešno izognila globokim vrtačam v direktni smeri.

Koča na Menini je bila odprta, postrežba pa "vzemi s seboj" in uživaj. 

Posledično se nas je ob koči nabralo kar nekaj, kljub hudemu vetru in mrazu.

Privoščila sva si malico in odlično kavo. Paše!

Od koče sva zavila še do jame Jespe in optimistično upala, da bo vhod v jamo prost. 

Seveda ni bil. Obilno je bil obložen s snegom in upanje za vstop v jamo sva opustila. 

Pa kdaj drugič.

Nato pa po hudo vetrovnih planjavah nazaj...

...vmes sva občudovala cvetje in tako kot vedno iskala pot. 

Hoja po označenih stezah nama pogosto ne leži, pa se zato rada malo izgubiva. 

Zato venomer ugotavljava , da je hoja po brezpotju bistveno lepša.

Stezo znova najdeva in sva že na prelepi planini Travnik.

Hodiva med vijolično lepoto...

...ter dalje še skozi gozd do planine Ravni. 

Na planini Ravni pa zavijeva navzdol spet po svoje in zaokroživa najino pot v Tiroseku, 

točno tam kjer sva avto zapustila. 

In nabralo se je prehojenih kar 1400 višinskih metrov, oziroma 18 km lepe poti. 

____________

Snežnik

 

Pot: Sviščaki, Snežnik, Sviščaki in vmes precej po svoje

Razmere: zjutraj je vršni del trd in leden, nato se sneg ojuži.

Na tej običajni poti od Svičakov je bil zjutraj sneg trd 

in potrebne so bile male derezice za bolj sproščeno hojo.

Ko se pot izvije iz gozda se prikaže vrh Snežnika.

Danes se v tem lepem sončnem dnevu vse blešči.

Kmalu sva pred kočo in lepo odpikava še na vrh.

Na vrhu Snežnika (1796 m) danes začuda ni bilo hudega vetra.

Poiščeva še žig...

...malo poslikava daljave...

...se zazreva v smeri morja, ki se tokrat ne vidi; le Učka štrli ven iz megle...

...ter najdeva lep in sončen prostorček za meditacijo....

...daleč stran od dolinskih krivih poti, torej tam kjer se zdi svet še vedno lep, bel in neokrnjen.

Nato pa vodi pot spet navzdol, najprej lepo po potki nato pa po neokrnjeni belini malo po svoje...

 ...da ne bi bila prehitro v dolini.

In svet se zdi zopet lepši. Pa je res tako? (se je nekdo domiselno vprašal)

__________________

Gospodična, Trdinov vrh, Mirna gora

Pot: sedlo Vahta, Gospodična, Trdinov vrh, Mirna gora

Nekaj žigov s SPP nama še manjka, ker sva manjše hribčke puščala za kasneje. 

Danes je bil pravi čas za obisk hribov v Beli krajini. 

S sedla Vahta gre pot še nekaj časa po gozdni cesti, zato sva z avtom opravila še del planinske poti. Nekje za nekim ovinkom pa sva zapustila avto kljub nadaljevanju ceste v pravi smeri 

in se podala po nekakšni stezi kar naravnost navzgor.

Izbira se je izkazala za dobro, saj sva prišla ven iz mrzlela področja na osončeno jaso 

z idiličnim skednjem na sredini. Tudi stezo z markacijami sva tam zadela. 

Nato pa spet navzgor skozi gozd do Gospodične ( 882 m).

Bila sva prijetno presenečena, saj naju je ob koči  čakalo toplo ognjišče, koča pa je nudila postrežbo 

"to go". Kakšno razkošje so sedaj stvari, ki so bile pred časom samoumevne in običajne!

Na ta sobotni dan se je izkazalo, da je koča priljubljena izletniška točka (morda tudi zaradi postrežbe), zato sva se kmalu umaknila in izkoristila to pot še za obisk Trdinovega vrha.

Na vrh je vodila zelo poledenela steza, zato sem že razmišljala o mojih derezicah, ki so čakale v pripravljenosti na dnu nahrbtnika. Dalj od razmišljanja pa vseeno ni prišlo. 

Zanimiv je tale Trdinov vrh ( 1178 m). Na karti piše Sv. Gera, ponekod Sv.Jera ali pa Trdinov vrh.

Že od daleč se opazi stolp z antenami in oddajnikom.

Meja med Hrvaško in Slovenijo je na tem področju še vedno sporna. Na "naši" strani je kiosk, 

ki nudi okrepčila, malo naprej je stolp, na "drugi strani" pa kapela.

Trdinov vrh ( 1178 m) je tretji najvišji vrh v posavsko dolenjskih hribih.

Tretji vrh, ki sva ga obiskala v tem dnevu je bila Mirna gora. 

Pot sva pričela v kočevarski Nemški vasi.

Dom na Mirni gori je postavljen točno na višini 1000 m.

Nad domom je še nekaj minut vzpona na poraščen vrh Mirne gore.( 1047 m)

Tudi pri tej koči je bil živahen promet in dobra postrežba. 

Pot navzdol pa sva opravila po gozdni učni poti in sproti obnavljala svoje 

botanično in dendrološko znanje. 

Tudi nekaj življenjskih resnic je bilo razkrito v zanimivih zapisih na tablah.

Prijetna pot je bila kar prehitro zaključena in ostala nama je še dooolga  asfaltna cesta do doma.

___________________