Pot: vas Gornje Sitno, koča H. Giromettija, Veliki Kabal, Vickov stup, Ljuban, G.Sitno
Čas; okoli 8 - 9 ur
Višinska razlika okoli 1200 m,
Orkanska burja je razpihala oblake in naredilo se je prekrasno jutro.
Pogled je tokrat segal do Splita in še malo dalje.
Iz G. Sitna vodi več označenih poti do koče prof. Humberta Giromettija,
nato pa je možnih spet več pristopov na najvišji vrh Mosorja, Veliki Kabel.
Kot sva že predvidevala, tudi tukaj pot najprej preči trnasto makijo.
Kot dodano vrednost sva tokrat naletela še na zelo poledenele gladke skale,
kar nama je dan še bolj popestrilo. Precej previdno sva se motala preko njih.
Kasneje so bile skale že suhe, pa sva lahko hitro stopala proti vrhu.
Najvišji vrh Mosorja je Veliki Kabel - 1339 m, ki za spremembo nima imena po kakšnem svetniku.
Desno v ozadju je drugi najvišji vrh Mosorja, Kozik, na katerem sva bila prejšnjič.
Tudi tokrat se nisva želela vračati po isti poti,
pa sva se zato odločila nadaljevati pot po grebenu do Vickovega Stupa.
Smer je potekala večinoma po grebenih, ponekod je bil potreben pogon 4x4,
včasih pa sva se morala spustiti na severno stran, kjer pa je bilo vse poledenelo,
kajti sem v zimskem času sonce nikoli ne posije.
Bilo nama je lepo pohajati na osončenih vrhovih daleč nad dolinami in z morjem v bližnjem ozadju.
Nekajkrat sva se morala izogniti še globokim vrtačam na poti.
Čez Ljubirno je nama šlo zelo gladko...
... pa tudi do Vickovega stupa je pot enostavna in prijetna.
Vickov stup je osmerokoten in je podoben našemu Aljaževemu stolpu. Zgrajen je bil 1952 leta.
Lahko bi že tukaj sestopila v dolino a midva sva raje nadaljevala še naprej po grebenu.
Šla sva vse do najinega zadnjega vrha na Mosorju, do Ljubana.
Večkrat sva se ozrla nazaj proti vzhodu in opazovala grebene in vrhove, ki sva jih že osvojila.
Nastopil je čas, ko je bilo treba najti kakšno primerno pot za sestop.
Bilo je nekaj označenih poti za spust v dolino, vendar sva bila v dilemi katero izbrat,
saj na nobeni ni bilo jasne označbe kam dejansko vodi.
Vrh Ljubana je bil za nama, midva pa vse nižje in na orientacijsko zahtevnem terenu
med pikasto makijo in globokimi vrtačami.
Iskanje prave poti sva kombinirala z upoštevanjem najine naravne intuicije
in podatkov z elektronskega zemljevida, ki je naložen na mojem GSM -u.
Na ta način sva uspela najti najdaljšo pot do najinega izhodišča.
To se nama ni zdelo nič hudega, saj je bilo še dovolj časa do mraka.
Vmes sva odkrila lepo brezno ...
...pa kamnitega slončka, uuu kak je srčkan...
...pa stezo kot da je vklesana med stene...
,,,pa takšnale zaščitena rastišča za drevesa.
Pot je bila prijetna, toda precej dolga. Prečiti sva morala skoraj celotno pogorje Mosorja nazaj.
Najino hribolazenje po Biokovem, Omiški Dinari in Mosorju je bilo zaključeno.
Bilo je lepo, nepozabno. Preizkusila sva marsikaj: od plezanja po trdnih skalah, brezpotja,
hoje po grebenih in tudi po lepih potkah. Vse poti tu pa so večinoma težje,
ker hodiš po ostri, neravni podlagi. Mehkih gozdnih poti,
posutih z macesnovimi iglicami tu ni. Razgledi naokrog pa so impresivni;
segajo daleč do Lastova, Mljeta, Visa in Biševa pa do drugih otokov na južni strani, pa vse do zasneženih bosanskih gora na severu in še dalje v notranjost.
Ocena? Kaj češ več kot čista desetka!
________________
Objave
