Omiška Dinara treking - Fortica in Kula

Pot: Omiš, Fortica, zavetišče Imber, Kula, Omiš

Čas: okoli 8 ur

Višinska razlika: 860 m

Omiška Dinara je pogorje ob Jadranski obali nad Omišem in Brelo, oziroma med pogorjema Mosor in Biokovo. Sicer se ne ponaša z višino, najvišji vrh Kula je le 863 m nad morjem, nudi pa fascinantne grebene ter izreden razgled na Omiš. Za prvi dan najinega trekinga sva na zemljevidu izbrala severozahodni pristop na Omiško Dinaro ter njen najvišji vrh, Kulo.

Iz Omiša sva se povzpela na Fortico, staro trdnjavo od koder je izreden pogled na Omiš ter Cetino.

 

Trdnjava Fortica stoji na strateški točki, s katere je bilo vedno mogoče nadzirati 

dogajanje v Omišu in vseh pristopnih poteh. Tudi plovbo med Bračem in celino. 

 Nadaljevala sva naprej po pogorju, se večkrat obračala nazaj in uživala v pogledih na Omiš.

Držala sva se označene poti saj nisva tvegala, da se znajdeva v 

obmorski makiji - neprehodnem trnovem grmičevju.

Tukaj poti niso enostavne, so zelo razgibane. Pogosto je med koničastimi kamni le toliko ravnine, 

da čevelj najde ozek prostor za varno stopinjo.

 

Pogled na severno stran razkriva celino ter kanjon Cetine, ki je globoko vrezan v kraško planoto.

Po dobrih treh urah hoje sva prišla do zavetišča Imber, ki ga trenutno zelo lepo obnavljajo.

Sledil je še pol urni vzpon na Kulo, ki je bil precej neugoden, saj je bila pot mokra in spolzka.

 Pa še ostra, strma kamnita podlaga s trnasto makijo za posladek. 

Na taki poti po mojem niti gorske koze ne uživajo. Ne poznam nobene podobne poti pri nas doma.

Na vrhu Kule - 863 m. Ta razgled naju je po sluzasti poti gor znova osrečil. 

Pogled je seveda čudovit na otok Brač, za njim Hvar ter spodaj Makarska riviera. 

 

Smrdelo nama je, da bi se po tisti spolzki poti vračala z vrha. 

Ker sva navajena, da rada poiščeva nova brezpotja, sva tokrat za sestop izbrala južno, 

osončeno in suho  steno, po čednem grebenu, ki je obetal, da plezarija ne bo prezahtevna. 

Lojze skrbno preučuje in načrtuje sestop; pri globokem razmišljanju ga nič ne motim.

Celoten sestopni greben se seveda ni videl, po izkušnjah sva vedela, da lahko pričakujeva tudi kakšno presenečenje, ki se ga ne bo dalo preplezati in v takem primeru bi se morala vrniti navzgor. 

 Premagala je naju želja po nečem novem in sva šla. Tisti lep začetni greben se je končal 

v previsni prepadni steni.  Tudi drugi in tretji greben ni imel varnega sestopa.

 Prečenja grap niso bila vedno enostavna.

Nova prečenja niso imela več smisla, saj se je videla visoka stena daleč naprej. 

Izplezati tukaj ali se vrniti gor! Razmislek pred zaključnim delom stene je bil malo daljši.

Izkazalo se je namreč, da je spodaj tik pred izstopom  3 - 4 m gladka skala, preko katere se je bilo potrebno spustiti. Obvoza ni bilo, razen dve urni vzpon nazaj navzgor. Nad skalo najine preizkušnje se tudi lepo vidi del grape po kateri sva večinoma sestopala.

Tudi to skalo sva zelo previdno premagala. Občutek je nepopisno dober, ko se vse lepo izteče in hvaležnost za lepo plezarijo vedno pride iz srca. Pomembno je bilo, da je skala v steni res trdna in z dobrimi oprimki. (razen zadnjih štirih metrov). Seveda moram omeniti še dve hudi kači strupenjači, ki sta se sončili sredi stene ravno tam, kjer naj bi jaz stopila.

Najin sestop se je dobro končal, bilo je čudovito, ogledovala sva si še smer sestopa 

nato pa se odpravila dalje v dolino.

  Sledilo je še nekaj čudovitih utrinkov v zahajajočem soncu.

Opazovala sva še stare pastirske staje, ki pa sedaj niso več v uporabi.

 Mogoče so bile zgrajene že  pred mnogimi stoletji, kdo ve.

Še en pogled navzdol na Omiš in njegove kamnite ščite;  res je čudovito.

Na koncu pa seveda tisto najlepše, namakanje v morju...

...ter sončni zahod...

... ki obeta jutri nova doživetja.

_____________

Stol

 

Pot: žirovniška pot na Stol, Valvazorjev dom, Prešernova koča, Zabreška planina, Valvazor

Čas: okoli 6 ur

Višinska razlika: okoli 1000 m

 

 Pričelo se je takole. Pri Valvazorjevemu domu pod Stolom sva končno pokukala iz megle.

 Pot sva nadaljevala direkt do Prižnice, kjer sva se razgledala po meglenem morju v dolinah.

 

 Proti vrhu Stola sva se povzpela spet malo po svoje; kar naravnost po zahodnem grebenu na vrh.

 Ko si nad meglo in je nad teboj le modro nebo je vse lepo in prav.

Na vrhu sva najprej opravila obveznost zaradi katere sva prišla sem, ...

... torej sva končno žigosala najine knjižice za SPP:

... nato pa je ostalo še veliko časa za fotografiranje...

...za poglede naokrog ...

...za krmljenje kavk...

... za najino posedanje po skritih kotičkih

Potem sva se le spustila proti Prešernovi koči.

Nikamur se še ni mudilo.

Pa sva spet malo nabirala D vitamin za blokado zlobnega virusa.

In igrala sva se staro igro kaj veš kaj znaš...

...oziroma kdo zna lepše.

Tako to zgleda pri nama, če je pot prelahka in nam udari na otročje na vrhu gora.

Ampak je tudi prišel čas, ko je bilo treba navzdol...

...adijo sončni vrhovi, upam da ne za dolgo...

... adijo modro nebo...

...adijo lepe barve s planin...

...ostal pa je prelep spomin.

Še hiter skok v meglo, ki se je pred večerom že dvignila nad Valvazorjev dom.

Za nama je ostal podpis ...

... ki bo čez dva dni izginil, midva pa ostajava na najinih poteh.

______________________

Veliki vrh in Kladivo

Pot: Pod Košuto, Matizovec, koča pod Kofcami, Veliki vrh, Kofce, Kladivo, planina Pungart, koča pod Kofcami in nazaj

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 1000 m

 

Tale klasična pot v tako lepem vremenu je bila čudovita. 

Nebo brez oblačka, planine brez obiskovalcev, še kavke niso nič "fehtale" za hrano,

pa sva jih zato malo pogrešala.

Tudi za Veliki vrh je nama manjkal žig, kljub temu, da sva bila že nekajkrat tu gor.

Pogledi so se odpirali daleč naokrog. Najprej proti Stolu v ozadju in s Košutica spredaj.

Veliki vrh - 2088 m in pogled dalje proti Kladivu.

Tu na grebenu Košute je nama vedno zelo prijetno.

Pod Kladivom pa je pričel briti mrzel in močan veter.

Kladivo - 2094 m.

Zaradi močnega vetra se nisva dolgo zadrževala na grebenu. 

Sestopila sva proti sedlu nad planino Pungart.

Sončna planina daleč spodaj naju je vabila.

Otok žarečih macesnov na planini je še polepšal pejsaž, ki sva se mu bližala.

Na planini Pungart vetra ni bilo več, sonce pa je grelo kot da bi bilo sredi avgustovskega poletja. 

Pa sva zato zadovoljna obsedela pred lepo poštimano pastirsko kočo.

Klub temu sva pazila, da naju ne ujame tema, kajti sonce v tem letnem času kar naenkrat pade dol

 in se prične zelo naglo mračiti. Pred nama pa je bilo vsaj še dve uri hoda do izhodišča.

Še pogled nazaj na žareče macesne, potem pa je naju počasi zajel hlad jesenskega večera. 

V dolino sva prišla v prvem mraku. Zadovoljna in potešena.

___________________________