petek, 30. oktober 2020

Lepenatka in Rogatec

Pot: Lenart, lovska koča,  Lepenatka, Rogatec, sv.Lenart
Čas: okoli 4 - 5 ur
Višinska razlika: okoli 600 m

Krožna pot se prične strmo skozi gozd dokler ne prideš do lovske preže. 
Od tu se odcepita najmanj dve poti za na Lepenatko. 
Midva sva zavila skrajno levo naokrog pod vznožjem vse do lovske koče.
Veter je prepodil oblake, pokukalo je sonce in poživilo čudovite jesenske barve pokrajine.
Tokrat sva načrtovala krajšo krožno pot, zato se nama ni nikamor mudilo, 
pa sva lahko na vrhu Lepenatke ( 1425 m ) malo dlje uživala  v pogledu na ožarjene macesne.
Pot na Rogatec je označena kot zelo zahtevna .., no markacisti že vedo. 
Meni se ne zdi taka.
Nekaj utrinkov z grebena...
...še vedno na grebenu...
... pogled proti Kašni planini je bil danes tudi lepo obarvan.
...še malo in bova na vrhu.
Na Rogatcu sva dolgo sama uživala v razgledu na dolino pa tudi v daljavo še preko Savinjskih Alp.
Vrh Rogatca - 1557 m.
Navzdol pa sva šla po drugi strani.
Utrinki v barvastem gozdu.
Pri cerkvi Sv.Lenarta je dovolj vode za vsakogar, ki žejn pride mimo.
Kmetija Zg.Špeh.
Še zadnji pogled na Rogatec od blizu.
In vode je v teh krajih v izobilju, kar teče in teče v reko in reka v morje, to pa se nikdar ne prepolni.

 

ponedeljek, 26. oktober 2020

Lisca in Veliko Kozje

Pot: vas Lisce, Lisca, Sv. Lovrenc, Veliko Kozje in nazaj
Čas. okoli 5 ur

Tokrat se zapeljeva  do meje najine statistične regije po žig, ki nama manjka z razširjene slovenske planinske transverzale. Čeprav sva na Lisci že bila nekajkrat.
Po markirani poti sva hitro na vrhu Lisce- 948 m, ni kaj za opisovat.  
Na vrhu brije mrzel veter, trikrat zaokroživa okoli koče, da bi našla ta presneti žig. 
Ja pa ja, končno ga najdeva. Varno je zaklenjen v mali sobici za steklenim oknom. 
Samo gledava ga lahko. 

Ni čudno, saj se stare dobre planinske koče spreminjajo v hotele in gostinske postojanke. 
In te grdo gledajo, ko si pred kočo postrežeš s svojo malico. 
Torej morava priti na Lisco še enkrat po žig, po možnosti čez vikend v nekorona času, 
da bi lahko "uživala" z množico vikendašev, ki so prišli na nedeljsko kosilo.
Zakoračiva zopet navzdol proti Velikem Kozjem. Pokrajina je lepa, obarvana v jesenske barve. 
Hitro sva mimo cerkvice sv. Lovrenca in nato se pot drži samo še navzgor.
Veliko Kozje - 986 m. Mrzel veter se tako zaganja v naju, da le na hitro pogledava naokrog.
Se pa velja potrudit sem gor, saj je razgled res odličen.
V ozadju prepoznava Kum, pa še kakšen hribček, na katerem sva v preteklosti že stala.
Prepoznava tudi Donačko goro in Boč.
Sledila je pot nazaj do cerkvice sv.Lovrenca, potem pa sva ubrala po svoji bližnjici do avta, 
ki naju je zvesto čakal v slikoviti vasici Lisce.

______________________










 

ponedeljek, 19. oktober 2020

Viška regata

Ladja: Sara, Elan 31 S

Posadka: Vlado, Milan, Breda in jaz

Nepričakovanemu vabilu na Viško regato se nisva mogla upreti, 
pa smo tako v petek startali izpred splitske rive.
Na startu ni bilo kaj prida vetra, pa tudi pričakovali ga nismo, glede na uradno vremensko napoved.
Hudo pomembno je, kje se nahajaš, ko poči startni strel. Šele po startu se izkaže, če si se prav odločil.
Kmalu smo vsi pokazali svoje genakerje ali druga posebna jadra za šibke vetrove.
Pa sploh ni zabavno, če jadro noče ubogat, kot se spodobi.
Včasih potrebuje malo daljše prepričevanje, da se odvije in zajame veter. 
Potem pa smo zajadrali kot se spodobi.
Dohitevali in prehitevali smo tudi večje jadrnice.
In pogled čez krmo je prijetnejši, ko bela jadra tekmecev postajajo vse manjša.
Pomembne finese pri uravnavanju jader še povečajo našo hitrost.
Zaradi korona krize je letošnja prva etapa vodila do Staregagrada na Hvaru. 

Sobota pa je bila dan počitka, ki se je prilegel, saj je bilo morje toplo in vreme odlično.
V bližnjem zalivu smo vrgli vršo in se lotili ribolova.
Tudi kopali in sončili smo se z veseljem, saj je voda imela dobrih dvajset stopinj.
Ko se je dan nagnil proti večeru, smo se odpravili nazaj v luko.
V nedeljo dopoldne smo startali z drugo etapo regate.
Ni bilo skoraj nič vetra, pa smo se morali dobro potrudit, 
da smo uspeli zapustit dolg starogradski zaliv.
Kmalu je bilo vetra dovolj, da smo lahko hitro napredovali proti splitskim vratom.
Ker moramo mornarji vedno dobro jest, je Breda že kuhala kosilo.
Pogled skozi okno in nagnjena jadrnica so ji potrjevali, da dobro jadramo.
Jadrali smo v orco, 
zato je bilo na palubi več dela z jadri in premeščanjem balasta.
V takih pogojih je tudi krmarjenje v užitek.
Ko je bil čas kosila, je krmiljenje prevzel avtopilot.

Bolj smo se bližali cilju, bolj je bilo napeto.

V splitskih vratih je za nekaj časa spet bilo manj vetra.
Kmalu je postalo jasno, da bomo dosegli zelo dober rezultat.
Regato smo zaključili zadovoljni.
Ko smo uspešno prišli skozi cilj in se privezali v matični luki,
se nam je zazdelo, da bi lahko vse skupaj trajalo še kakšen dan ali dva več
Pa naslednjič.

______________________