Kraški rob

 

Pot: Sočerga, Gračišče, Podpeč, Črni kal, Osp

V močni burji sva najino pot pričela v Sočergi, poiskala sva potko za cerkvico sv.Kirk 

in nadaljevala po robu skal do prve znamenitosti - naravnega mostu. 

Tu kraški rob še ni takšen kot sva pričakovala.

Po kakšni uri hoje pa sva prišla do znamenitih spodmolov.

Res so atraktivni, tako impozantni, da obstaneš in jih občuduješ.

Tu in tam zaslišiš krik kakšne ptice, potem pa tu spet zavlada tišina.

Malo bolj podrobno sva si spodmole le ogledala preden sva krenila dalje.

Ruj je ponekod že dobival rdečo barvo.

Tudi  večerja se nama je prikazala. 

Gob je bilo toliko, da bi lahko povabila na večerjo vso najino žlahto, znance in prijatelje. 

Pa sva vzela iz gozda le zase, ostalo pa prepustila ... pozabi.

Črnokalska krožna pot je bila naslednja najina postaja.

Prikazal se je razgled, ki ga ne gre zamuditi.

Črnokalski grad je nekaj posebnega, saj stoji na ločenem kamnitem stolpu in je dostopen le prek kratkega mostička. Enkraten! V ozadju je griček Tinjan.

Skočila sva še do Socerba in tu je naju zalotil še sončni zahod, ki je obarval pogled na tržaški zaliv.

Podarjen nama je bil še zadnji sončni pozdrav pri spustu v temačno dolino.

Dan je bil prepoln lepih vtisov, ki sva jih zvečer počasi postavljala na pravo mesto.

_____________________

Slovenska planinska pot - goriško- primorski del

 V slovenski planinski transverzali nama je manjkalo še nekaj vrhov predvsem na goriškem delu poti. To so nižji hribi  vendar  se bova povzpela še na te. 

Prvi vrh na najini poti je bil Sivka- 1008 m. To je vrh s vpisno skrinjico ter žigom, severno od Idrije, brez razgleda saj je zaraščen z gozdnimi drevesi.

Pogled na bližnjo kmetijo z vznožja Sivke.

Naslednja je bila Hleviška planina-907 m in Vojsko

Koča na Hleviški planini je bila zaprta, toda okolica koče je nakazovala, 

da je priljubljena točka za izletnike. 

Do koče se lahko pripelješ z avtom.

Razgled z vasice Vojsko sega do Julijcev.

V najini knjižici planinske transverzale je potreben žig z Vojskega, v novejših različicah pa ne več. 

No na Vojskem ni bilo moč dobiti žiga. 

Za dokaz da si bil tam je potrebna fotografija.

Z avtom sva se zapeljala dalje do Ajdovščine in se povzpela še na Trstelj- 643 m. 

To je hribček pri Ajdovščini, malo pod vrhom je Stenjkova koča.

Žig z vrha sva dobila pri koči.

Naslednji dan je prišel na vrsto Mali Golak- 1495 m. 

S Predmeje je dve uri hoda na vrh.

Z vrha so lepi razgledi na Julijce...

...kot je npr. na spodnji sliki.

S Predmeje vodi  pot tudi  na Čaven- 1185 m. Pa sva se povzpela še tja. 

V barvah jesenskega gozda je pot hitro minila.

Po planoti Čaven sva prehodila lepo krožno pot:  koča Antona Bavčerja ...

...Veliki Modrasovec

...med potjo je  tale skala bila napoti in sva pot očistila...

...nato je sledil Kucelj

Kucelj ima res pravo ime; je res pravi kucelj na planoti Čaven.

Vrh Kuclja.

Meglice so se dvigovale in še polepšale tale jesenski dan.

Takole poteka krožna pot po Čavnu, malo sva si jo podaljšala in priredila po svoje

 ter uživala v razgledih na vipavsko dolino.

Nisva pa s tem zaključila primorskih poti. Se bova še vrnila- morda prav kmalu!

_____________________

Skuta in Turska gora

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Turški žleb, Skuta, Turska gora, Kamniško sedlo, Okrešelj

Čas: okoli 11 ur

Višinska razlika: okoli 1500 m

Pogled z vrha Turškega žleba na Mrzlo goro me vedno prevzame, 

zato bo potrebno še večkrat ponoviti to pot.

Ko je konec prečenja melišč, prav lepo vstopiš v dobro varovano steno Skute.

Sonce je zdaj že pokukalo čez rob.

Po prečenju melišč ter podov se prav  prileže malo raztegniti roke in noge.

V tem sončnem dnevu je razgled z vrha Skute  čudovit. 

Kočne, Grintovec, Dolgi hrbet ter Štruca v ospredju.

Skuta - 2532 m.

Pogled na Rinke.

Sedaj pa sestop. 

V letu 2019 je bila jeklenica proti vrhu Skute poškodovana. 

Sanirali so jo in se mi zdi, da so smer na vrh Skute zelo dobro izpeljali.

Svet pod Skuto proti Turski gori je poln škrapelj, žlebičev in različno velikih vrtač.

Pogled proti Turski gori, v ozadju je Brana.

Meglice so se pričele plaziti okoli vrhov in tudi vrh Turske gore - 2251 m so že malo zajele.

Pogled nazaj na Skuto in Rinke, ki so že za nama.

Sedaj pa je sledil sestop s Turske gore na Kotliče. Je zelo lep kar se tiče razgleda,

 toda sama pot je za moj okus še vedno preveč razbita, 

saj je polno drobirja in je potrebno paziti na vsak korak.

Na Kamniškem sedlu sva zavila nazaj proti Okrešlju, dokler pod steno sedla nisva opazila črede  kozorogov. To naju je za nekaj časa ustavilo. 

Veter je pihal od njih proti nama, zato niso zavohali nič nevarnega. 

Lahko sva jih dolgo opazovala v tišini, pa niso zbežali, čeprav so naju opazili. 

Potem so zelo spretno splezali nekaj metrov nad nama po steni navzgor 

do novih nedostopnih pašnikov, ki so skriti v severni steni Brane.

 Ti kozorogi so nama prav lepo popestrili zaključek najine poti.

________________________________