Izhodišče: dolina Belske kočne v Avstriji
Čas: 12 ur
Razmere: neoznačena smer in brezpotje, sicer pa vroče in lepo samotno.
Avto sva pustila takoj za odcepom za Belsko kočno, (čez Pavličevo sedlo navzdol v Avstrijo
in skoraj na dnu doline je odcep levo za dolino Belske kočne).
Ker je bil pač tam znak, da je dalje prepovedano za ves promet, sva vzela pot pod noge in posledica tega je bilo enourno pešačenje po cesti do začetka planinske poti.
Začetek poti je bil obetaven, poletno jutro je bilo že toplo,
sledila sva markacijam na avstrijski strani za Savinjsko sedlo in iskala potko,
ki naj bi zavila levo proti ostenju Krničke in Mrzle gore.
Seveda sva navidezno potko našla, takoj levo za malim studencem je.
Sedaj je bilo potrebno strmo navzgor med ruševjem in ostalimi pritiklinami takšnega sveta.
Med balvani sva poiskala vstop v osamelo krnico pod Krničko goro.
Sliši se enostavno, samo ni ravno tako, ker dobro vidne poti pač tu ni,
le redki kamjiti možici označujejo smer pristopa.
Pri opisu poti sva prebrala, da vodijo na goro tri grape, pač izbereš eno in greš na vrh.
Tako lepo enostavno. Vstopila sva v prvo grapo, se trudila ob njej,
Na karkoli si stopil si zdrsnil po melišču nazaj, v rokah pa ti je tudi ostal skoraj vsak oprimek.
Ni nama bila všeč, zato sva se vrnila in izbrala drugo grapo za na vrh.
Na sliki spodaj je prva grapa z leve strani, ki je zelo strma, krušljiva ob robu in polna zdrsljivega grušča v sredini. Ne priporočam je.
Po melišču ob levem robu krnice sva poiskala vstop v drugo grapo.
Iz samega veselja, da je bila druga grapa malo bolj užitna, sva nadaljevala do njenega vrha in ugotovila, da sva na levi strani grebena Krničke gore.
Na vrhu druge grape so se ponujali čudoviti pogledi na Matkovo kopo in njen greben do sem,
ter lep levi greben Krničke gore.
Spustila sva se nazaj v drugo grapo in nekje na sredini prečkala svet v tretjo grapo,
kar se je izkazalo za najboljši pristop na vrh. To sva ugotavljala nazaj grede.
Najbolje je bilo plezati ob robu, sredina grape je gruščnata in preveč nevarna.
V tretji grapi sva nadaljevala vzpon proti vrhu, svet tam je izgledal približno takšen.
Pristop je možen kar po grapi gor ali desno po strmih skalnatih skladih.
Končno sva dosegla vrh Krničke gore - 2064 m. Občutki so bili fenomenalni, razgledi prekrasni.
Čudovit samoten vrh je to, razgledi so prečudoviti,
spodaj je pogled proti Latvici nad Matkovim škafom.
Na vrhu sva ostala kar nekaj časa in še in še bi ostala, vendar naju je malo glodala skrb za sestop navzdol po svetu, kjer ni poti in oznak, kod naj greš.
Vzeti si čas za fotografijo na tem samotnem vrhu, sploh ni potrebno, ker je vsak pogled enkraten in ujeti je treba čimveč utrinjkov na sliko in za srce.
Treba je bilo iti dol in sestopila sva po grapi in še enkrat pogledala nazaj na značilen
predvrh Krničke gore.
Sestop je potekal približno takole po takšnem skalnatem in krušljivem svetu.
Naredila sva še en majhen obvoz mimo votline, če pogledaš ven iz nje ima obliko očal.
Tudi navzdol ni bilo enostavno najti smer sestopa, malo nisi pozoren in si že drugje v drugih skalah, ki nimajo izhoda. Spodaj je pogled na vhod v votlino.
Končno sva se izvila iz grap, melišča in zatrepa krnice pod Krničko goro, malo še iskala navidezno pot med ruševjem navzdol in sva lepo sestopala po znani stezici ter se precej oddahnila in dobesedno napojila pri rešilnem studenčku na markirani poti.
Uf kako to paše in je fajn.
Ko sva bila zopet na markirani poti, je bilo vse spet enostavno in lepo.
Na kraju naju je sicer še čakalo enourno pešačenje po cesti nazaj do avta ampak kaj bi to, noge so bile itak utrujene ampak še ne toliko, da ne bi za predah skočila do Arhimedovega vijaka, ki ga poznava iz teorije, sedaj pa sva ga pognala še v praksi! Čudovit in genialen izum!
Občutek ob uspešno končani raziskovalni avanturi je bil prekrasen,
osvojen je bil še zadnji vrh nad Matkovim kotom. Na sliki spodaj so Matkova kopa - levo, današnja in najnižja ter najtežja Krnička gora in Mrzla gora - desno.
Objave
