Velika planina

Jasno dopoldne mnoge potegne ven v naravo, proč od toplih peči.

Tudi midva sva se na hitro odločila, da ne bova doma.

 Velika planina je vedno hvaležen objekt za fotografiranje.

 V ozadju so močno zasnežene Savinjske Alpe. 

Z desne proti levi so : Ojstrica, Babe in Planjava.

 Osameli macesen vkovan v led in sneg. Se bo znal spomladi spet vzravnat?

 Oblaki so že začeri zakrivati sonce. Popoldan bo oblačen, fronta oblakov se počasi bliža.

 Zeleni rob nad Veliko planino je sameval, pa sva šla  pogledat še tja gor.

Pa si pomagaj s takimi smerokazi, če si znaš?

Drevesa so preobtežena z ledom in snegom, saj se je ledeni dež počasi spreminjal v sneg.

Zato je veter spet povzročil veliko škode.

__________________________

Lanež

Izhodišče: nekje na cesti pod kočo na Loki pod Raduho

Razmere: nad 1500 m se je menjaval trd pomrznjen in južni sneg, razmere srednje težke

Višinska razlika: okoli 600 m

 

Najprej naju je presenetila splužena cesta proti koči na Loki pod Raduho. 

Kaj kmalu sva ugotovila, zakaj je bilo tako. 

Orkanski veter v preteklih dneh je polomil ali izruval veliko dreves 

in potrebno jih je spraviti v dolino. 

V ta namen so lastniki gozdov očitno dali splužiti cesto.

Pred kočo na Loki je nastala spodnja slika. Mogoče je zamrznila lamelna zavesca aparata, ki spušča svetlobo, pa je zato zakasnila. Drugače pa res ne vem zakaj je fotoaparat slikal takole:

Nad kočo sva šla malo po svoje v breg proti Durcam. 

Izkazalo se je, da sva bila v tem jutru na tej poti edina pohodnika.

Pogled navzdol na najino smučino je pokazal dvakrat zaviti S,

 ki ni izdajal, da sva se kar utrudila po poledenelem jarku navzgor.

 Midva pa sva se še naprej trudila na vzponu po vedno bolj strmem pobočju, 

ki je razbrazdano z ostrimi grapami.

 Na Durcah sva se končno odločila in obrnila proti Lanežu. 

Močan veter ter ponekod ledena pobočja sta bila dobra razloga, da tokrat ne greva proti vrhu Raduhe. Neprestanih zdrsov svojih smuči sem imela že več kot dovolj.

 Vrh Laneža (1925 m ) pa je bil spihan. 

Veter je tako močno bril, da sva se takoj začela spuščati proti dolini.

 Še za fotografiranje mi je bilo premrzlo.

 Šele pri Koči na Loki sva se malce oddahnila in pokrepčala z izdatno malico. 

Škoda, da je prekmalu roj oblakov zakril sonce,

 pa je zopet postalo prehladno za uživanje pod soncem.

Kaj čakaš sem zaslišala, spusti se ...

Na poti nazaj, pa sva zopet telovadila pod, med  in nad podrtimi drevesi. 

Zadnja leta se je res veliko slabega spravilo nad naše gozdove.

 V tem sončno-oblačnem, mrzlem, sneženem in vetrovnem dnevu sva hodila in smučala:

Ko pride nova pošiljka snega, bova gotovo najino smučino rezala spet tukaj,

 če se ne odločiva kako drugače.

_________________________

Boskovec

Krožna pot: vrhnja postaja nihalke Golte - Isteje - Boskovec - Rastočka planina - Javorca - nihalka
Razmere: meter in več suhega snega, zameti, orkanski veter

 Na poti proti Istejam so bile še rahlo vidne sledi motornih sani a jih je veter že skoraj zapihal.

Pogled proti sedlu Isteje je nakazoval malo modrine neba a ne za dolgo.

Na Istejah sem krenila desno proti Boskovcu. Tu ni bilo več nobenih sledi. 

Sveža belina samo zame!

 Snega je bilo ogromno. 

Na prejšnih pol metra snega je tokrat zapadlo vsaj še toliko, če ne več. 

Smuči so se mi precej ugrezale v puhli sneg, ko sem vrezovala svojo smučino.

Snežni prizori pa so bili zato čudoviti ...

... sonce ...

... naslednji trenutek pa je orkanski veter pripodil oblake in dvignil sneg s smrek ...

Vrh Boskovca je bil prav lepo zabasan s snegom kljub dejstvu, da ga je večino odpihnilo.

Sledila je uživaška toda kratka smuka navzdol proti Rastočki planini. 

Tako lepo še nikdar tu ni šlo, saj je ponavadi manjkalo snega, 

da bi prekril vso kamenje, malinovje in druge ovire. Tokrat ni bilo vidnih zaprek.

 Pri koči na Rastočki planini je bilo na trenutke zelo idilično.

 A že v naslednjem hipu se je slika drastično spremenila v snežnem metežu.

 Že tako orkanski veter se je krepil in ni bilo kaj za čakati. 

Hitro, kolikor se je le dalo, sem se začela umikati proti Javorci in Mozirski koči. 

V globokem snegu in vetru pa to ni bilo enostavno, zato je trajalo precej časa.

Pravi zimski dan z ekstremnimi snežnimi razmerami je bil to. 

Divji ples vetra, snega in mraza je nedvoumno pokazal, 

da je stvarstvo narave še vedno naš gospodar.

____________________

 

XXX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Ilovik, Fažana, Sv. Ivan na pučini, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Franci, jaz
Termin : 6. - 9. 12. 2017

Težko je verjeti, da smo se letos zbrali v 

Vrsarju že na XXX - tem Predbožičnem jadranju!!!
Tudi tokrat smo tako kot lani iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, 

tako smo na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak.

Kot vedno, smo tudi tokrat startali v sredo zvečer in jutro nas je našlo na začetku Kvarnerja, 

kjer je začelo vetra primanjkovati. Naš genaker ni kaj dosti pomagal. 

Kljub temu smo v četrtek po enaindvajsetih urah napornega jadranja

 zadovoljni dosegli cilj prve etape - Ilovik.

Kmalu smo bili vsi varno privezani v luki in se urejali za skupno večerjo 

v edini gostilni na otoku, ki je odprta preko zime. 

Zelo smo bili zadovoljni z okusno pripravljeno hrano in prijaznostjo gostiteljev. 

Gotovo sem še pridemo!

Zgodnje jutro je nekatere na kratko pozdravilo z barvitim sončnim vzhodom, 

vendar smo vsi vedeli, da nas čaka naporna druga etapa nazaj čez Kvarner, 

saj je vremenska prognoza najavljala dež, močan jugozahodnik in visoke valove.

Torej Lebič in lebičada.

 Preden se je na našo željo predčasno odprla gostilna, za jutranjo kavico in okrepitev, 

je bilo še dovolj časa za pregled otoka, da bom na tekočem z novostmi.

Zima je na jadranskih otokih čas gradnje, adaptacij in raznih popravil in tudi tukaj potekajo takšne dejavnosti. Upam da bo otok ostal kljub razvoju še naprej prijazen navtikom kot do sedaj.

Kmalu po startu druge etape smo začutili moč morja. 

Ogromni valovi Lebiča, ki si nabirajo moč na vsem prostranem Jadranu, so nas prisilili, 

da nismo mogli jadrat v optimalnem kurzu. Močan veter in dež pa sta nam omogočila, 

da smo bili mokri od slane in sladke vode. 

V začetku je to zelo zoprna zadeva, potem pa se nekako navadiš 

in poskušaš uživat v pogledu na valove, ki si sledijo v znanem zaporedju. 

Najprej ogromen Ata val, pa obilna širokogrudna Mama, potem pa kup malo manjših nagajivih otrok, ki ti poredno skačejo za ovratnik, lezejo v škornje ali pa ti nenehno špricajo v obraz.

Kljub temu smo vsi dokaj hitro in brez večjih težav zaključili etapo zgodaj zvečer pred Fažano.

Ker tam ni bilo prostora, da bi prenočili, smo se odpravili nazaj do Pule 

in se privezali v ACI-jevi marini.

Sledilo je sušenje premočenih oblačil, počitek, večerja in druženje na pokritem delu pomola. 

Imeli smo veliko snovi za debate, zato smo se kasno odpravili spat.

 Zjutraj nas je v marini pričakal snežni vihar. Dež, sneg, veter, mraz. 

Nič nas ni mikala tretja etapa jadranja v takih razmerah, zato smo prelagali start do dvanajste ure, 

ko je prenehalo tudi deževati in se je skoraj zjasnilo.

Startali smo v kanalu nasproti Brionov in z zmerno burjo na desnih uzdah lepo prijadrali

 v cilj pri otoku Sveti Ivan pred Rovinjem.

 Sledil je le še povratek v domačo luko v Bunarini.

To pa je bilo lepo turistično jadranje z opazovanjem neviht v okolici 

in premlevanjem o dogodivščinah preteklih dni.

Privoščili smo si tudi obilo tople pijače in drugih telesnih okrepčil.

Vedno stečejo tudi pogovori o prihodnjih jadralskih načrtih. Veliko tega nas še mika,

 kar kaže na to, da bomo vsekakor jadrali dokler nam bodo razmere dopuščale.

Naredili smo celo en ,SELFI, da pokažemo da tudi to obvladamo, če je treba.

 In po facebook-u smo pozdravili naše jadralske kolege, ki so tokrat ostali doma.

Zadovoljni smo privezali barko nazaj v matično luko, kjer bo čakala do novega jadranja.

_______________________________
 Fotografije: Urška in jaz