XXX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Ilovik, Fažana, Sv. Ivan na pučini, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Franci, jaz
Termin : 6. - 9. 12. 2017

Težko je verjeti, da smo se letos zbrali v 

Vrsarju že na XXX - tem Predbožičnem jadranju!!!
Tudi tokrat smo tako kot lani iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, 

tako smo na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak.

Kot vedno, smo tudi tokrat startali v sredo zvečer in jutro nas je našlo na začetku Kvarnerja, 

kjer je začelo vetra primanjkovati. Naš genaker ni kaj dosti pomagal. 

Kljub temu smo v četrtek po enaindvajsetih urah napornega jadranja

 zadovoljni dosegli cilj prve etape - Ilovik.

Kmalu smo bili vsi varno privezani v luki in se urejali za skupno večerjo 

v edini gostilni na otoku, ki je odprta preko zime. 

Zelo smo bili zadovoljni z okusno pripravljeno hrano in prijaznostjo gostiteljev. 

Gotovo sem še pridemo!

Zgodnje jutro je nekatere na kratko pozdravilo z barvitim sončnim vzhodom, 

vendar smo vsi vedeli, da nas čaka naporna druga etapa nazaj čez Kvarner, 

saj je vremenska prognoza najavljala dež, močan jugozahodnik in visoke valove.

Torej Lebič in lebičada.

 Preden se je na našo željo predčasno odprla gostilna, za jutranjo kavico in okrepitev, 

je bilo še dovolj časa za pregled otoka, da bom na tekočem z novostmi.

Zima je na jadranskih otokih čas gradnje, adaptacij in raznih popravil in tudi tukaj potekajo takšne dejavnosti. Upam da bo otok ostal kljub razvoju še naprej prijazen navtikom kot do sedaj.

Kmalu po startu druge etape smo začutili moč morja. 

Ogromni valovi Lebiča, ki si nabirajo moč na vsem prostranem Jadranu, so nas prisilili, 

da nismo mogli jadrat v optimalnem kurzu. Močan veter in dež pa sta nam omogočila, 

da smo bili mokri od slane in sladke vode. 

V začetku je to zelo zoprna zadeva, potem pa se nekako navadiš 

in poskušaš uživat v pogledu na valove, ki si sledijo v znanem zaporedju. 

Najprej ogromen Ata val, pa obilna širokogrudna Mama, potem pa kup malo manjših nagajivih otrok, ki ti poredno skačejo za ovratnik, lezejo v škornje ali pa ti nenehno špricajo v obraz.

Kljub temu smo vsi dokaj hitro in brez večjih težav zaključili etapo zgodaj zvečer pred Fažano.

Ker tam ni bilo prostora, da bi prenočili, smo se odpravili nazaj do Pule 

in se privezali v ACI-jevi marini.

Sledilo je sušenje premočenih oblačil, počitek, večerja in druženje na pokritem delu pomola. 

Imeli smo veliko snovi za debate, zato smo se kasno odpravili spat.

 Zjutraj nas je v marini pričakal snežni vihar. Dež, sneg, veter, mraz. 

Nič nas ni mikala tretja etapa jadranja v takih razmerah, zato smo prelagali start do dvanajste ure, 

ko je prenehalo tudi deževati in se je skoraj zjasnilo.

Startali smo v kanalu nasproti Brionov in z zmerno burjo na desnih uzdah lepo prijadrali

 v cilj pri otoku Sveti Ivan pred Rovinjem.

 Sledil je le še povratek v domačo luko v Bunarini.

To pa je bilo lepo turistično jadranje z opazovanjem neviht v okolici 

in premlevanjem o dogodivščinah preteklih dni.

Privoščili smo si tudi obilo tople pijače in drugih telesnih okrepčil.

Vedno stečejo tudi pogovori o prihodnjih jadralskih načrtih. Veliko tega nas še mika,

 kar kaže na to, da bomo vsekakor jadrali dokler nam bodo razmere dopuščale.

Naredili smo celo en ,SELFI, da pokažemo da tudi to obvladamo, če je treba.

 In po facebook-u smo pozdravili naše jadralske kolege, ki so tokrat ostali doma.

Zadovoljni smo privezali barko nazaj v matično luko, kjer bo čakala do novega jadranja.

_______________________________
 Fotografije: Urška in jaz

Travnik

Izhodišče: kmetija Dežnik, Primož nad Ljubnim ob Savinji

Čas: 6 ur

Razmere: snežne in odlične

Takoj na začetku meteorološke zime je v hribih zapadlo ogromno snega. 

V zadnjih letih se to sploh ni dogajalo, pa tudi v preteklosti je bilo kaj takega zelo redko. 

Kakorkoli že :  juhuhu sneg je tu.

 Najprej sva zarezala smučino po cesti, ki še ni bila splužena.

 Snega je bilo čedajle več, pa tudi poležanih in podrtih dreves čez  cesto. 

Tule pa avtomobili do pomladi ne bodo vozili ... krasno

 Neokrjena belina daleč naokrog, kljub sobotnemu popoldnevu sva bila prva 

in edina v tej sneženi tihoti in pravi zimski pravljici. Nisem mogla verjet.

Kmalu sva bila pri lovski koči, kjer je bilo že bistveno več snega.

 Pod kočo je velik pašnik s pastirskim stanom in že sva načrtovala, kako ga bova tokrat presmučala.

Pogled na Komen, ki so ga ovijale meglice je bil ob vsakem pogledu drugačen a vedno zanimiv.

Ko planjave pokrije sneg, nastane v hribih posebna tišina, ki jo slišiš. To je nekaj posebno lepega.

Zopet sva zarezala smučino po eni grapi navzgor, snega pa je bilo že blizu metra in pol. 

Prekrasen začetek zime je bil to. Biti del tega, je nekaj prekrasnega.

 Okrog in okrog pa tolikooo puhastega snega.

 Smuči sva obrnila navzdol v gozdu tik pod vrhom Travnika.

Ura je bila že pozna, midva pa nisva hotela zamuditi uživaške smuke navzdol. Pa ne po temi. 

Do pastirskega stanu sva prismučala ravno ko so Komen obsijali zadnji žarki.

 Sonce je zašlo, pojavila se je luna in nastopil mraz, 

pa se je tudi po temi dalo prav lepo odpeljati navzdol do avta.

 Užila sva čudovito sobotno popoldne z vrhunskimi razmerami, kar se snega tiče. 

In odprla sva turno - smučarsko sezono tako zgodaj kot še nikoli doslej. Naj traja!

__________________________________

 

C

Javorca - Golte

Zima se je začela !!!!

Komen

Izhodišče: Grunti nad Rastkami pri Ljubnem
Čas: cca 6 ur
Višinska razlika: 800 m
Razmere: spodaj blatne poti, zgoraj strjen sneg, oblačno in vetrovno

Neoznačena pot vodi mimo Planinčeve domačije čez gorski potok Žep.

... do pastirskega stanu ter hotela Goba ...

... mimo stare partizanske bolnice Mrzle vode ...

... in nato na označeno pot strmo navzgor do sedla Hlipovec ...

Snega je tu že kar nekaj in ponekod sva zagazila do kolen in čez.

 Pogled proti vrhu Komna je kazal vetrovno, mrzlo in megleno nadaljevanje, ampak kaj bi to.

Meglice so se pričele širiti tudi navzdol

Pri kapelici pod vrhom Komna ( 1684 m ) pa je bilo že precej megleno in zelo vetrovno.

Veter se je krepil in naju kmalu pregnal navzdol v prijetnejšo dolino. Seveda po drugi poti.

Lovska preža še vedno sameva na lepi razgledni lokaciji, če ni megleno.

Postanek na markantnem razgledališču Telečjih peči je za naju obvezen.

 Od zgoraj izgleda takole...

... od spodaj pa takole.

Spodaj pa je Planinčeva domačija, skrita na jasi med mogočnim smrekovim gozdom.

Ni bil ravno lep in idiličen dan, ampak na zimskih poteh se vedno dobro počutiva.

_______________________________