Mrzla gora

Pot: parkirišče pod slapom Rinka - Okrešelj - Mrzla gora - Okrešelj - po pastirski poti nazaj
Čas: 7 ur s postanki
Razmere: sončno, Logarska dolina je (pre)polna ljudi

Koča celjskega alpinističnega odseka na Okrešlju je res prekrasna, 

zato greva ob vsaki priložnosti mimo nje. Po uvodni hoji proti Savinjskemu sedlu 

se odcepi označena pot na Mrzlo goro. Kmalu pot postane malce zahtevnejša.

Nad potjo je veliko takšnih špičkov...kot tale frača, ki pritegne pogled.

Sonce je že prijetno grelo, midva pa sva bila še kar v steni in vedno manj je bilo sence.

Bila sva višje in višje, zato je bilo tudi razgledov več in več.

Bili so jasni in krasni v tem čistem dnevu. V ozadju so Rinke.

Pot je dobro označena vendar manj varovana kot so take in podobne poti po naših gorah.

Proti vrhu...,kar hitro sva bila gor, slabe 3 ure sva potrebovala za celoten vzpon od parkirišča pod Rinko. Spodaj na smerni tabli piše da je potrebnih 4.30 ure za Mrzlo goro - 2203 m....

 ne vem, menda tabla le ne kaže prav, ker res nisva hitela.

Na vrhu sva bila sama. Ogledovala sva Ojstrico, Kamniško sedlo in Brano, na katerih se je trlo ljudi. Mrzla gora pa nikoli ni oblegana, saj ima sloves težkega pristopa po ponekod krušljivi in slabo varovani steni.  Čudoviti čas in prostor je to, ko lahko občuduješ doline spodaj in gore daleč naokrog.

Pogled na vstopno pot za Turški žleb, Tursko goro ter Brano je tudi kazal 

veliko vzpenjajočih planincev. Pozno se odpravljajo na pot.
 Ob tej uri dneva se ponavadi že vračamo z osvojenih vrhov.

Pogled na Ojstrico, ki je bila v tem dnevu zelo obremenjena s trumami obiskovalcev, 

kot sva zvečer zvedela od prijateljice, ki je bila v tem času tam gor.

Malo kasneje sva tudi midva od spodaj občudovala Mrzlo goro. 

Tamle sva hodila, pa tamle ... S te perspektive deluje gora zelo nepristopno.

Pri sestopu sva imela obilo časa, pa sva med drugim splezala še na kakšen vrhec, 

rogelj ali špičko ob poti.To so mali užitki posebne vrste, kot jagoda na sadni kupi.

Ko sva se vračala, je bila na Okrešlju nepopisna gneča obiskovalcev, zato sva se v dolino vrnila raje po pastirski poti, ki pa je kot vedno, tudi tokrat samevala. Priporočam. Na enem delu poti je bil podor pa so pot speljali malo navzgor in zopet navzdol. Je pa na novo markirana.

V Logarski dolini pa še večja gneča, Vidiš ljudi vseh narodnosti in barv, bo potrebno ob praznikih in vročih vikendih poiskati mirnejše kotičke v naši prelepi deželi.

_________________________________

 

Kornati, Telaščica in Žut

Vsake toliko se spodobi, da obiščemo Kornate in Telaščico tudi v turistični sezoni, 

ko je v tem akvatoriju množica plovil: od kajakov, kanujev do jadrnic in velikih jaht. 

Kljub temu je lepo s palube ogledovati panoramo, ki se spreminja hitreje kot jo utegnemo dojet.

Lepo se je povzpeti tudi nad mogočne klife in se zazreti v daljno modrino, 

ki se izgublja nekje za obzorjem.

Vedno je potrebno tudi nekaj ustvariti v tihi dolini polni skulptur. Možica, grad, viadukt ali piramido. Če bo zgradba trdna, jo bomo mogoče videli spet, ko se naslednjič tukaj ustavimo.

Ni si enostavno zamislit kaj unikatnega, kajti zgleda, kot da je vse že narejeno.

Ko se spusti mrak, pa je treba oditi nazaj domov.

Jutri pa nov dan in vse je spet drugače.

Nov otok in nova doživetja.

Razgledi z vrha Žuta nimajo konkurence. Pogled lahko zajame otoke daleč naokrog.

Vzeti si je potrebno dovolj časa, da lahko užiješ vse kar ti razgled nudi.

Ko pride nov dan, se prične nova zgodba.

Morja pa ni nikdar dovolj. 

Znova in znova jadramo, da potešimo našo željo po svobodi gibanja.

_________________

Lanež, še tretjič

Izhodišče: nekaj km pod planino Vodol
Višinska razlika: okoli 1000 m
Razmere: zelo vetrovno, ponekod ledena podlaga ali trd sneg, ki se popoldne ojuži, pa ne preveč

Cesta iz vasi Struge je bila skoraj kopna do odcepa za Travnik. Od tu dalje pa je bilo dovolj snega, 

da je nadaljevanje bilo mogoče s smučmi.(z avtom pa ne, čeprav so nekateri najini predhodniki tudi to neuspešno poskušali...). 

Planina Vodol tokrat ni bila več čisto pokrita s snegom.

Na južnih pobočjih nad planino ni bilo več snega, pomlad se je pokazala tudi tu.

Višje gori, tam nekje nad 1200 m pa je bilo snega še dovolj za tudi za smuči.

Pot na Lanež sva zopet izbrala čez planino Javorje. Sledil je strm spust po ledenem in trdem pobočju do markirane poti za Durce. 

Nato pa je šlo naravnost gor po lepi grapi.

Mrzel severni veter je razpihal oblake in poskrbel za čisto ozračje in čudovite razglede daleč naokoli.

Zaradi močnega vetra sva hitro zapustila vrh Laneža in se spustila po najini grapi z Durc nazaj proti koči na Loki. 

Tam pa je bilo veselo, saj je koča bila odprta, oskrbnik je ravnokar spekel veliko potico in pod toplim soncem 

se je dalo uživati v nedogled.

Bo sezona smučanja res kmalu končana? Seveda, naj bo pomlad z vsemi svojimi čari.

_________________________________

Lanež - drugič

Pot: Kosmačeve rastke - pl.Vodol - pl.Javorje - Lanež
Razmere: toplo, snega je še kar dovolj
Višinska razlika: 900 m

Ker je bilo zadnjič lepo, je bil Lanež cilj še enkrat. 

V letošnji zimi, ki ni najbolj radodarna s snegom za turno smuko, je potrebno  iskoristiti to, kar je v takih razmerah možno.

V toploti dneva je sneg zelo hitro kopnel, velika razlika je bila v debelini snežne oddeje od pred nekaj dni nazaj - seveda na slabše.

Tukaj v teh dneh ni hodil za menoj še nihče, zato so moje smučine ostale nedotaknjene. Na spodnji sliki je zasnežena planina Vodol.

Na planini Javorje je bilo kljub jutranjem času že hudo toplo...

...tako zelo toplo, da mi ni bil noben problem sezuti pancarje in si sanirati en žulj.

Če kdo ne verjame, da je bilo toplo; termometer ob pastirski koči ne laže. 

Ni bil pokvarjen, je pa bil obsijan s soncem v prijetni zavetrini.

Midva pa greva dalje.

 Vzpenjava se navzgor proti Lanežu, ki je naju namučil z globokim napihanim snegom med gostimi borovci.

Vmes je bil še en mali spust za inermezzo, potem pa spet navzgor.

Razgledi pa so bili prekrasni v takem vremenu. Zadaj kraljuje Peca. V tej zimi še nisva bila gor.

Počitek pod toplim soncem in sončenje na terasi najboljšega hotela *****, nama je tako prijal, da se ni mudilo navzdol.

Potem pa je bilo vseeno potrebno odsmučati nazaj.

Zasneženi svet pod Lanežem je počival v popolni tišini. Kako to prija!

Pa še en klik za naš arhiv.

Bližnji Jelovec na koncu grebena Raduhe se je zdel čisto blizu. Ampak videz vara, kadar je ruševje takole pokrito s snegom.

 V ozadju je bela Golica.

Sonce pa je še kar sijalo sredi čistega modrega neba. Čudovito je bilo.

Ob koncu dneva pa so se oblački takole navlekli nad Jelovec in nakazali, da sončnih dni nekaj časa ne bo. 

Ampak kaj zato, malo počitka doma pa tudi prija.