Izhodišče: planina Blato nad Bohinjsko Bistrico
Čas: 11 ur
Višinska razlika: okoli 1200 m
Ujeti še en sončen dan pred napovedanim poslabšanjem vremena je bila tudi tokrat najina velika želja, ki sva jo uspela tudi materializirat. Tako smo v soju čelnih svetilk v zgodnjem jutranjem hladu odkorakali proti planini Krstenica.
Sončni vzhod nas je ujel le nekaj minut preden smo jo dosegli.
Planina Krstenica je ohranila veliko lepih macesnov, ki so na redko raztrešeni povsod naokoli.
Zgodnji jutranji žarki so jo danes obsijali v vsej njeni lepoti.
Še dobro, da smo tu v tej pozni jeseni. V poletnih dneh je tod silno veliko obiskovalcev, kar nama nikoli ni prijalo.
Na planini je tudi tekoča voda. Močan studenec, ki je speljan do velikega lesenega korita. Kako prija nekaj požirkov sveže vode!
Pa je potrebno planino kamlu zapustiti, da bomo uspeli prehoditi načrtovano pot pred večerom. Jesenski dnevi so kratki.
Kmalu smo ugledali prvi današnji cilj - dvatisočak - Jezerski stog.
Pogled v dolino je pokazal, da je spodaj hladno in turobno medtem ko je nad nami sijalo toplo sonce.
Žareči macesni so bili povsod naokrog, ko smo se hitro dvigali proti Jezerskemu Stogu.
Pogled na okoliške gore je bil vsak trenutek obsežnejši, kmalu smo zagledali tudi Triglav, ki se je bleščal prav blizu nas.
Na Jezerskemu Stogu ( 2040 m ) smo videli, da megla pokriva celotni južni del Slovenije, do koder ti nese oko.
Z Jezerskega Stoga smo nadaljevali pot po grebenu na Prevalski Stog ( 2075 m ).
Pogled nazaj na Jezerski Stog je pokazal, da smo v kratkem času prehodili lep kos današnje poti.
Sedaj sta bila na vrsti nova dvatisočaka; Adam (levo) in Eva (desno).
Po nekajminutnem ogledu sva tudi midva ugotovila odkod ideja za poimenovanje teh dveh vrhov.
S te strani je možen vzpon samo pri vzhodnem stolpu Eve ali pa v grapi med obema markantnima vrhovoma.
Odločili smo se za vzpon po neizraziti, večinoma travnati grapi, ki je presenetila s svojo strmino in izpostavljenostjo.
Najprej osvojimo Adama - ( 2012 m ). Izgleda kot planinska ptica z glavo in razpetimi perutmi, vsaj meni se je zdelo tako.
Iz Adamovega naročja je lepo opazovati svojo prehojeno pot in se za trenutek zamisliti nad lepotami redko obiskanega sveta.
Medtem sta moška že stala na vrhu Eve ( 2019 m ), ki je malenkost višja od Adama.
Pred nami je bil sedaj že Škednjovec ( 2309 m ). Pot na vrh si je potrebno izbrati preden prideš do njegovega podnožja,
saj tam ni več pravega pregleda. Mi trije smo izbrali vsak svojo, pa nobena ni bila lahka. Za morebitne sledilce naj povem,
da naj bi najlažji pristop potekal po desni strani grebena, vendar ga je težko najti, ker pač ni nobenih sledi ali oznak.
saj tam ni več pravega pregleda. Mi trije smo izbrali vsak svojo, pa nobena ni bila lahka. Za morebitne sledilce naj povem,
da naj bi najlažji pristop potekal po desni strani grebena, vendar ga je težko najti, ker pač ni nobenih sledi ali oznak.
Prehod skozi kamin je malo preozek, ampak če si zelo trmast se prerineš strmo navzgor. Lažje je še malo bolj desno.
Na grebenu Škednjovca pa je spet uživancija, seveda pa še vedno ob smiselni dozi previdnosti.
Oster in ozek greben Škednjovca je bil že za nami. Zadaj se razprostirata Jezerski in Prevalski Stog, ki sta že za nami.
Kmalu smo na vrhu Škednjovca ( 2309 m ). V ozadju pa Triglav ter pogled na kočo Planika pod njim.
Po drugi strani Škednjovca je bilo potrebno spet poiskati primeren sestop...
... ter nato dalje na še en dvatisočak. Vrh Hribaric ( 2388 m ).
Razgledi na okoliške gore so od tukaj res impozantni; lepi vršaci povsod kamor se zazre oko.
Mišelj vrh in Mišelj Glava sta se pokazala v ozadju.
Na grebenu Škednjovca je tudi s te strani ostro in izpostavljeno.
Večerni mrak se je hitro bližal, zato smo se pričeli vračati nazaj po razbrazdanih skalnatih podih, mimo številnih jam , oken, škrapelj, vrtač in lukenj. Kmalu smo dosegli čudovite rjavo rumene travnike in se po njih spustili do planine Laze, da dokončamo našo krožno pot in najdemo označeno pot za naš povratek nazaj na planino Blato.
Na poti smo se spogledovali še z enim dvatisočakom - Ogradi. Na žalost svetlega dneva ni bilo več veliko pred nami in pot v dolino je bila še dolga. Ograde smo tako pustili za naslednjič, ko si bomo omislili novo krožno pot po teh krajih.
Planina Laze pod nami je bila že v senci, macesni na vrhovih pa so še vedno žareli v zadnjih sončnih žarkih. Čudovito je bilo.
Jeseni je na gorskih planinah in pašnikih prijetno mirno.
Živina je že v dolini, na tratah in pašnikih pa zopet kraljujejo gamsi in kozorogi.
Svizci se pripravljajo na zimski spanec in planina se bo čez zimo odpočila od vseh obiskovalcev.
Le tu in tam bo kdo gazil preko visokih snežnih zametov.
Bomo tudi mi med njimi? Zelo verjetno.
Objave
