Razmere: malo vetrovno, brez snega
Čas: 12 ur
Višinska razlika: cca 1500 m
Tokrat je prišel čas, da tudi midva narediva kljukico na najinem seznamu zelo zaželjenih gora oziroma pristopov na gore.
Od Rogovilca do Rebernikovega stanu vodi ozka steza, ki je občasno poraščena ali se celo izgubi na pobočjih Raduhe.
Ker Milan zelo dobro pozna bolj ali manj skrite steze naših gora, smo bili, še preden se je prav zdanilo,
pri lepo ohranjenemu Rebernikovem stanu.
Dve uri in pol hoje smo potrebovali do Račkih vrat. Tu sva že bila že nekajkrat, pa še vedno meniva, da so vrata vredna ogleda ob vsaki novi priložnosti. Ko so prvi jutranji sončni žarki obsijali veličastna Račka vrata, smo se mi že povzpeli preko njenega oboka in nadaljevali vzpon proti grebenu Raduhe.
Že smo lahko občudovali prve zlatorumene macesne, ki jih je bilo kasneje še več.
Prvi del grebena je bil kmalu preplezan in za nami. Pogled nazaj je razkrival kako čudovoto je bil olepšan z jesenskimi barvami.
Občasno je bilo potrebno preplezati tudi kak bolj izpostavljen del grebena. Takrat seveda bolj počasi in bolj previdno.
Dosegli smo Pomol - pravo ime za razbrazdano skalnato tvorbo, ki izstopa sredi grebena. Prvi postanek in malica.
Nikamor se nam ni več mudilo. Tu bi kar ostala in ostala in občudovala dolino pod nami.
Ko se povzpnemo še malo višje, se Pomol kaže v vsej svoji veličini.
Zopet malo plezanja, ki pa nikjer ne preseže 1.stopnje. Tu je potekala stara Herletova pot, ki pa je sedaj povsem opuščena.
Še malo višje je novo skalno okno in skozenj najlepši pogled kar ti lahko pričara jesenska narava.
Osameli popotniki pohajajo po čudovitem nikogaršnjem svetu mimo osamljenemga borovca na skali.
Tile kamniti možici nam potrjujejo, da smo na pravi poti, obenem pa so za lep okras.
Zavili smo malo na stran, v smer mimo novih skalnih oken.
Skozi eno izmed njih smo se komaj prerinili, da smo lahko nadaljevali pot navzgor.
Dolina pod nami je bila vedno globje, sonce pa je vedno bolj osvetljevalo zlate jesenske barve dreves.
Drugi del preplezanega grebena je pravtako ostal daleč spodaj.
V ozadju smo opazovali macesne na Križevniku. Poljske device ter Veliki vrh z Veliko Zelenico so bili tudi osončeni.
Občasno je bilo treba zelo improvizirati, ker neke logične poti ni čez nametane skale.
Ko smo gledali okoliške gore, smo se morali vedno ustavit, saj ne moreš istočasno gledat in hodit.
Zlati macesni pa so v teh dneh tako zelo lepi, da bi bilo škoda zamuditi te prizore.
Pa smo kmalu dosegli še Mali Rt ( 1975 m ) in sledilo je še zaključno slikanje po uspešno opravljenem vzponu čez greben.
Mimo vrha Raduhe ( 2062 m ) smo se spustili proti Durcam ter sestopili mimo koče na Grohatu po grebenu,
ki se razpostira proti Solčavi. Tudi tukaj je obilica zlatorumenih macesnov.
Med potjo z Grohata smo odkrili še tale obetajoč jamski prehod na vrhnjo skalnato ploščad.
To bo vsekakor potrebno raziskati v bližnji prihodnosti, saj obeta novo bližnjico.
Na planini Javorje so ovce uživale na poznojesenski paši. Mi pa ob pogledu na njih.
Zadnji sončni žarki so obarvali macesne še v škrlatnih barvah in obsijali zahodno ostenje veličastne Raduhe.
Preden smo se vrnili v dolino sem še enkrat občudovala preplezan greben in vrh Raduhe.
Obhod Raduhe je bil zaključen. Hodili smo od jutranje teme do večernega mraka in uživali v skalnatem svetu po malo znanih poteh.
Sem se bomo zagotovo še večkrat vračali. Morda v drugem letnem času in po drugih poteh. Kakorkoli že; ta zahodni del masiva Raduhe skriva veliko neznanega in divjega sveta, ki ga je vredno doživeti in začutiti njegovo veličino.
Objave
