nedelja, 7. avgust 2016

Lučki dedec

Izhodišče:  planina Podvežak
Čas: 9 ur
Pot: planina Podvežak - Vodotočnik - Lučki dedec - Vršiči - Vežica - Korošica - Podvežak
Orkanski severni veter je po pobočjih Ojstrice neusmiljeno preganjal megle sem ter tja zato je bil sosednji Lučki dedec prava izbira.
S planine Podvežak vodi običajna pot na Korošico. Od te, se levo usmeri potka na Vodotočnika in kaj kmalu sva zagledala tole čudovito dolino z Vodotočnim jezerom v obliki srca. V ozadju se dviguje mogočno ostenje  Konja.
Z Vodotočnika vodi dalje znana pot na Korošico. Z nje sva krenila v smer Lučkega Dedca in po prvi primerni grapi naravnost gor. 
Postavila sva nekaj možicev, za vodilo morebitnim ponavljalcem najine poti

Tudi vrh Lučkega Dedca - 2024 m je nedvoumno označen z možicem,
 kakor tudi vsi naslednji vrhovi skalnatega grebena Vršičev in Vežice - 1980 m.
Pod Vršiči se nahaja dolina Petkovih njiv, ki se zaključi s skalnatim Skokom v dolino Kamniške Bele.

Hud veter je megle zadrževal nad Ojstrico in Planjavo, tu pa je sijalo sonce in grelo poleg naju tudi številne čudovite planike.
Planike, planinske lepotice rastejo vsepovsod ...
Toliko jih nisem videla že vrsto let.
Presenetila sva velik trop gamsev, ki se je pasel pod nama. Ko so naju zagledali, so se urno razbežali, 
tako sem uspela poslikati le tri najbolj pogumne.
In zopet so bile planike povsod, zelo lepo jih je gledati v njihovi žametni belini.
Pa še čudovito dehteči gorski nageljni so bili na zaplazah trave.  Letos je rožic v izobilju.
Prehodila sva vse Vršiče prav do konca travnate planote, kjer se prepadno konča in ponuja le zelo strm spust do Presedljaja.
Na najini poi je bilo res pestro in zanimivo: šopi planik, gorskih nageljnov, oster veter, čreda gamsov, čreda krav, 
za konec pa še čreda ovc...
... ki so našle svojega pastirja...
...ali pa pastir njih. Kakorkoli že; skupaj smo prehodili del poti proti dolini.

četrtek, 4. avgust 2016

Kokrška in Jezerska Kočna

Izhodišče:  dolina v Koncu - spodnja postaja tovorne žičnice na Kokrško sedlo

Pot: Kokrško sedlo - Ovnove čeri -  Dolci - bivak pod  Kokrško Kočno - Kokrška Kočna - Jezerska Kočna - Dolška škrbina - Grintovec - Kokrško sedlo -dolina v Koncu

Čas: 13 ur

Višinska razlika: 1800 m
Pot na Kokrško sedlo se iz doline kar vleče, vsaj jaz nisem preveč navdušena nad njo.
Pri Cojzovi koči na sedlu pa je svet lepši, ponudba postane " all inclusive".
V jutranjih urah je pri Cojzovi koči počivalo že kar nekaj pohodnikov, vsi so se odpravili proti Grintavcu, midva pa sva na Ovnovem čiru skrenila na pot proti Kočni. Razgledi na doline so bili prekrasni, pot je po strmih travnikih vodila malo navzdol do prelepe travnate dolinice - Dolci. V tem tihem planinskem svetu so bili najini edini spremljevalci gamsi.
Z Dolcev je čudovit pogled na bivak pod Kokrško Kočno. Za bivakom se prične pot vzpenjati po melišču navzgor 
in kaj kmalu preide v skalnat svet, ki vodi samo navzgor in navzgor do vrha Kočne. 
Pot se že tu izgubi, vsak si mora najti svoje stopinje navzgor. Varoval v začetku ni, oprimki so dobri, 
proti vrhu pa je smer zopet opremljena z jeklenico.
Na Kokrški Kočni - 2520 m so meglice zakrivale in odkrivale  čudovit gorski svet. 
V ozadju se v meglicah skriva Jezerska Kočna - najin naslednji cilj.
Jezerska Kočna  s te strani izgleda zelo krušljiva. Vrh pa je tokrat že zaseden.
Na vrhu Kokrške Kočne pa je prostora v izobilju. Sama sva tukaj, nikogar ni, ki bi ogrožal najino sladko samoto.
S Kokrške Kočne vodi varovana pot malo navzdol, malo gor, malo počez. 
Takole nazaj sva gledala na Kokrško Kočno, kjer sva bila pred pol ure.
Jezerska Kočna - 2540 m je zelo razgledna, toda gor je izredno malo prostora, 
celo skrinjica z vpisno knjigo je zato nameščena nekaj metrov pod vrhom.
Z Jezerske Kočne je sledil spust, ki je nudil lepe poglede v skrivnostne globine.
Grintovec- najin naslednji cilj se je občasno prikazal izza oblakov. Tudi Mlinarsko sedlo se je odkrilo v ozadju.
Kamnite kepe na grebenu pod Kočno so mi porodile asociacijo na sladoledno kupo, ki bi tukaj še kako prijala!
Skozi tole špranjo ne gre zlahka., a druge poti ni. Nahrbtnik mora iti sam skozi kakor ve in zna.
Potem pa je lažje. Ta čudoviti planinski raj nudi vse kar potrebuješ  visoko gori nad dolinami.
Mimo Dolške škrbine po slikovitem svetu pohajamo dalje še vedno lahkih nog.
Veter je pripodil meglice in jih zopet odpodil, vmes pa so nastali takšni čudoviti "pokuki" v dolino ali pa na kakšen vrh.
Dolška škrbina - 2270 m je res škrbasta v vsej svoji skalnati lepoti.
Rožice so si izbrale tole rdečkasto kamenino za svoj obstoj v gorskem svetu nad 2000 m. Že vedo zakaj.
Z Dolške škrbine je potrebno zopet navzgor na Grintovec, "kot na zvonik katedrale v Ulmu" je bil Lojzov komentar. 
Tokrat se mu palice ni več ljubilo pospraviti na nahrbtnik
Tole pa je pogled na lepši del najine prehojene poti. Levo je Kokrška Kočna nato vodi pot po škrbinah na Jezersko Kočno
 ( špičke  v sredini desno), ter nato navzdol do Dolške škrbine.
Vrh Grintavca - 2558 m so kot običajno preletavale vedno lačne kavke. Malo sva jih tudi midva nakrmila.
Na Grintavcu si je nekdo ogradil krasen kotiček za počitek. V ozadju med meglicami se vidita obe Kočni.
Prelep skalnat svet v Kamniško Savinjskih Alpah:  levo Skuta, Turska gora, zelena Brana ter Planjava in Ojstrica v ozadju.
Sonce je tako lepo grelo, da se nisva mogla odreči počitku nad in pod oblaki.
Pot sedaj vodi samo še navzdol mimo Kokrškega sedla do najinega izhodišča v Kamniški Bistrici. Še en pogled na Kalški greben in Kalško goro in že je bilo potrebno za danes zapustiti rajski gorski svet. Jutri bo spet nov dan in nove ideje bodo prišle na plan.

sobota, 30. julij 2016

Krofička

Krofička: 2083 m
Čas: okoli 6 ur
Pot: Logarska dolina-Klemenča jama. Sredi Kopinškove poti na Ojstrico se levo odcepi neoznačena stezica proti Krofički.
Razmere: sončno in toplo.
Že več let sva gojila željo, da se povzpneva na Krofičko enkrat tudi po lovski poti s sedla pred Ojstrico.
Končno sva tudi to željo uresničila.
Našla sva neoznačeno stezico za na Krofičko, ki se odcepi s Kopinškove poti na Ojstrico. S te steze se kmalu preide v gruščnato pokončno grapo. Iz grape pot zavije desno. Sledi nekaj izpostavljenih skalnih mest, ki so zavarovana s staro jeklenico. In že sva se znašla na čudovitem Zadnjem travniku pod Krofičko.
To je najin novozakupljeni apartma, ima razgled skozi nova okna,
ima mehko ležišče...vse naokrog pa čudoviti planinski raj.
Kaj ni prelepo? Znano vprašanje, ki si ga neprestano ponavljam.
Meglice so se prerivale nad Rinkami, desno je Mrzla gora, levo je Turska gora, spodaj pa dolina s slapom Rinka in Okrešljem.
Nasproti naju na drugi strani Robanovega kota, sta samevala Veliki vrh in Velika zelenica.
Na čudovitem Zadnjem travniku se je pot zopet čudovito izgubila in kaj sedaj? Nebesno znamenje kaže, da tale pot ni čisto prava.
Torej bo treba naravnost navzgor pa potem malo desno, pa tako nekako naprej.
Saj bova našla prehod; redko se zgodi, da ga ne najdeva in se morava vrniti.

Nekaj glasov se je slišalo s poti na Ojstrico nasproti naju, midva pa sva uživala v samoti, saj stezice ni bilo več, ljudi pa tudi ne.
Malce predaha med iskanjem prehodov za na vrh sva si privoščila in nekaj dela s poziranjem je tudi bilo...
Rožice so bile vse okrog naju, pa sva marsikatero povohala in fotografirala.
Končno sva prilezla na vrh Krofičke - 2083 m,
 tam pa je že bilo nekaj pohodnikov, 
ki so si raje izbrali "normalno" pot za na vrh.
Malica na vrhu, doline pod gorami, je lahko še kaj lepšega?

Sestopila sva po markirani poti navzdol do Klemenče jame. Pot je senčnata, po severni strani gore, bila je mokra in spolzka. Zato se nama je spust zdel dolg. Pot se je vlekla, vendar se s tem nisva obremenjevala.
 
 V dolini pa nama je slap Palenk s čudovito toplo vodo priskrbel krasno kopanje in lep zaključek izleta. Je lahko kje še kaj lepšega?
_____________________________