Izhodišče: ob državni meji na koncu doline Koprivna, pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 1000m
Razmere: cesta v Koprivno je bila snežena; v dolini je kakšnih 20 cm snega, na pobočjih Pece in po vrhovih pa čez meter in pol. Sneg je bil suh pršič.
V dolini pri nas je prejšnje dni deževalo, zato nisem mislila, da je na Koroškem lahko tolikooo snega.
Dolina Koprivne je bila pravljično zasnežena in tudi cesta je bila snežena.
Zato sva pustila jeklenega konjička kar ob cesti in oprtala nahrbtnika!
Namesto z avtom, sva navzgor po cesti že uživala na smučeh!
Že kaj kmalu se je cesta prelevila v idilično smučino, ki je vodila mimo spodnje planine Luža.
"Tu pa bi jaz bil z veseljem doma", sem naenkrat zaslišala.
Po strmih in gozdnatih pobočjih Pece sva v preteklih letih že iskala primerno traso za spust s smučmi.
Zaradi najinih trdih izkušenj in prostranih gozdov na strmih pobočjih Pece, sva se tokrat zatrdno odločila, da se bova tokrat vzpenjala brez bližnjic in samo po gozdni cesti vse do planine Zg.Luža.
Potem bova pri spustu samo sledila lastnim smučinam.
Pa se tudi tokrat ni zgodilo tako kot sva načrtovala.
Zato željo po lepšem smučanju z vrha Pece še vedno nosim v srcu ...
Kaj kmalu naju je namreč premamila bližnjica z lepo smučino skozi krasen gozd.
Brez oklevanja sva zapustila lepo gozdno cesto in res sva hitro dosegla idilično planino Zg.Luža.
Od tod je sicer bila spet vidna cesta navzgor, pa ji spet nisva sledila ampak sva se odločila,
da slediva smučino predhodnikov skozi strm gozd.
Zasnežene smrekice so bile res balzam za oči, hrepenenje po čudoviti belini je bilo spet nahranjeno.
Kot v lepi beli pravljici je bilo.
Seveda za nas, ki nosimo naravo v srcu in se vračamo k njej neprestano z željo, biti delček nje.
Kdo drug bi v tem početju mogoče videl samo matrarijo pri hoji navzgor.
Marsikdo bi tu tudi opazil strma pobočja in ogromno nakopičenega snega, ki lahko vsak trenutek splazi. Kljub mrazu je lahko tu pošteno vroče, saj je smučina vrezana v ostrih zavojih strmo navzgor
Po dobrih dveh urah vzpenjanja se nenadoma pred teboj odpre zimsko obarvani planinski raj.
Naporni vzpon je takoj pozabljen, um in srce pa se napolnita z neizmerno lepoto.
Čudovit pogled na zasnežena prostranstva Pece je bil pred nama.
Nizko ruševje je bilo večinoma pokrito z debelo snežno oddejo.
Meglice so delno zakrile pogled na dolino, ki je ždela globoko daleč pod nama.
Hej, od tam dol sva prišla! Kako visoko sva!
Na teh pobočjih je bilo blizu dva metra dokaj svežega snega.
To pomeni tudi gaženje do pasu, če si "peš"!
Pomeni pa tudi velik napor, da vstaneš iz belega objema, ko s smučmi padeš in se potopiš v mehko belino.
Skozi meglice, ki so ovijale greben Pece sva opazila značilni vrh Bistriške Špice - 2134 m.
Je drugi najvišji vrh Pecinega masiva. Tišina okoli naju je bila nadvse prijetna.
Zahodni veter se je vse bolj krepil in zaganjal meglo na pobočja Pece.
Postalo naju je strah, da bo potrebno v megli odsmučati navzdol.
Kaj bo, kako bova našla pot, če se hudo zamegli?
Nenadoma so se megle razkadile, prikazala se je jasna slika pobočja.
Na izbiro sva imela, da spust opraviva po poti vzpona,
da slediva smučini treh predhodnikov pred nama ali pa poiščeva lastno pot.
Odločila sva za drugo možnost in upala, da ti pred nama vedo kaj delajo in da poznajo dobro pot navzdol.
Še en pogled sva namenila vrhovom, tokrat tudi na Veško kopo, zadnji zahodni vrh na pobočju Pece.
Juhuhu, sedaj pa korajžno navzdol! Vedela sva, da naju čaka zopet nov strm spust. Res je bilo tako.
Po začetnem uživaškem smučanju čez prostrano planino so sledi najinih predhodnikov zavile v neko
(za naju novo) ozko strmo grapo. Iz te grape smo smučali po strmih pobočjih gozda navzdol,
pa počez, pa tudi malo navzgor, pa spet dol med smrekami, grmovjem in vejevjem ...
Postalo je jasno, da najini predhodniki nimajo pojma kje je treba odsmučati dol.
Takrat sem si rekla, da je tokrat res zadnjič da smučam po teh gozdnatih strminah.
Nisva več sledila nezanesljivim sledem in sva po svoje smučala proti dolini.
Bilo je bolje in lepo skoraj do konca, ko je bilo potrebno narediti še doskok čez skalovje
v mehek sneg na gozdno cesto.
Tako sva kar obsedela na udobnem prostoru pod skokom.
Krepko zaslužena malica in počitek sta končno le prišla na vrsto!
Zatem je sledilo le še prijetno smučanje po gozdni cesti do najinega izhodišča - planine Luža.
In konec luštnega.
Turna smuka je nekaj res krasnega. Nikoli ni enako; vedno se prigodi kaj novega, nepričakovanega.
Iskanje prehodov in orientacija sta vedno vznemirljiva.
Snežne razmere so pogosto daleč od idealnih, neznan teren se pojavi kljub temu, da si že bil tu.
Neprecenljiva je svoboda v naravnem okolju.
Sem se bova še gotovo vrnila, toda tokrat zagotovo poiščeva najboljšo traso za navzdol,
s čimmanj smuke med smrekami in po preozkih strmih grapah.
In seveda veliko smuke po odprtem svetu.
Vendar v tej zimi ujeti poldrugi meter mehkega snega pa tudi ni dano vsakomur!
Objave
