Peca

Izhodišče: Mitnek ali gostišče Matjaž
Razmere: zasnežena in uhojena pot ampak le do vrha Kordeževe glave,  vetrovno...
Čas: 7- 8 ur
Višinska razlika:  okoli 1400 m

Pred nekaj dnevi je v teh koncih snežilo, pa je bila pot vseeno prav lepo uhojena, kar me je presenetilo. Pričakovala sem, da bom sama delala gaz.
Koča pod Peco je odprta ob vikendih in praznikih vendar le ob lepem vremenu. Vsaj tako piše na obvestilu , ki je pripet na vhodnih vratih.

Pogled navzdol je bil rahlo zamegljen,  pogled navzgor pa mi je narisal malo kopico oblakov, ki jih je mrzel veter gnal čez planine.

Ob sončnem vremenu se z najvišjega vrha Pece, to je s Kordeževe glave - 2125 m, krasno vidijo Julijci.

Še večino dneva je bila pred menoj, pa sem se odločila, da se spustim še navzdol do Knipsovega sedla - 2012 m in nato še naprej po grebenu Pece. Tu uhojene steze ni bilo več,  pač pa sem lepo sledila stopinjam gamsa.  Seveda je dobro poznal svoj okoliš in stopinje so me prav lepo popeljale med zasneženimi borovci do sedla. Stopinje pa so občasno zavile še na vsako razgledišče ob poti, kar potrjuje, da tudi gamsi znajo  uživat v razgledovanju. Seveda sem stopinjam na take točke vestno sledila. In uživala tudi jaz, bilo je res prelepo.

Kordeževa glava s severne strani.

Ko je mraz, je najlepše  visoko v planinah, saj sneg in veter  borovce prav lepo okrasita.

Knipsovemu sedlu sledi  Končnikov vrh - 2109 m. To je tretji najvišji vrh pogorja Pece. Tu pa gamsjih sledi ni bilo več. Gams je očitno vedel, da je tu le preveč napihanega snega. In res med borovce je veter napihal snežne zamete in kakšen tak zamet je bil tudi meterski.  Iz takšnega zameta se je bilo potrebno pač izkopati ven.

Raduha in druge Kamniško Savinjske Alpe v ozadju.

Smučišče Peca z avstrijske strani.

Končnikov vrh in Bistriška špica v ozadju - vse pogorje Peca.

Del poti s Kordeževe glave navzdol do Knipsovega sedla je prav lepo viden.

Dan se je bližal mraku, mrzel veter se je okrepil  in prišel je čas, da zapustim te višine in še en pogled nazaj proti vrhu nato pa zopet navzdol do doline.

XXVII. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Veruda, Susak, Premuda, Fažana, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 3. - 6. 12. 2014

Deset posadk se je letos zbralo na našem tradicionalnem jadranju,

ki je letos potekalo v znamenju toplih decemberskih dni z močno burjo in dežjem.

Zaradi neugodnih vremenskih razmer smo letošnje jadranje prilagodili situaciji, zato je odpadlo nočno jadranje preko Kvarnerja, ampak smo prvo etapo skrajšali do Verude.

 Kvarner smo tako spočiti prejadrali naslednji dan.

Močna burja naše mokrote ni uspevala sproti sušiti, je pa prispevala,

da smo hitro dosegli Susak kot cilj naše druge etape.

Kmalu smo bili vsi varno privezani v mandraču. Tudi obe ladji Šempauske mornarice,

ki sta bili tokrat privezani drug drugi ob bok.

Vsake toliko časa je nebo potemnelo in nam naklonilo nekaj dodatne mokrote in vlage.

Mi pa smo bolj ali manj uspešno sušili naše jadralske obleke za naslednji dan

in se krepčali in družili še dolgo v noč.

Zjutraj smo se spet pridružili najštevilčnejši skupini prebivalcev Suska.  Miiiijjjaaaaaaauuuuuu ....

Po obvezni jutranji kavi, v edini odprti gostilni na otoku, smo se začeli vedno bolj pogosto ozirat proti štartni liniji tretje etape. Burja pa ni in in popuščala, pa tudi dež ni hotel nehat.

Ogrožena je bila celo naša klubska zastava na krmi, ki bi jo je vsekakor odtrgalo,

če ne bi še pravi čas primerno ukrepali.

Tudi proti severozahodu vreme ni obetalo skorajšnje izboljšave.

Ko smo sredi dneva končno le štartali, smo zvečer pred Premudo doživeli še pravo bonaco.

Kljub temu smo vsi pravočasno dosegli cilj. Sledila je skupna večerja pri Celestinu

in počitek za zadnjo etapo naslednji dan. 

Vse lepo pač vedno prehitro mine. Zadnjič smo se tokrat pomerili še na prečenju Kvarnerja s ciljem pri svetilniku Porer, ki kraljuje zahodno od rta Kamenjak.

V Fažani smo zvečer razglasili še rezultate, podelili prehodna pokala in se nato poslovili s trajno zasidrano željo v naših srcih, da bi se še veliko let tako prijetno družili vsi mi, ki nedvomno ljubimo morje v vseh letnih časih in v vsakršnem vremenu.

 

__________________________

 

 

 

Svinjak

Izhodišče : Kal-Koritnica pri Bovcu
Čas: šest ur
Višinska razlika:  1200 m

Nad Bovcem nadvse pritegne oko špičast hrib - Svinjak ali tudi"bovški Matterhorn"

kot ga nekateri imenujejo povsem upravičeno.

S svojo višino -1653m se res ne ponaša, toda pravo veljavo dobi v očeh vsakega, ki se povzpne nanj.

Na začetku poti je tabla, kjer piše da za vzpon potrebuješ 3 ure. Midva sva mislila no da, vsaj v dveh urah pa se bova le povzpela gor, saj se hrib res ne ponaša z svojo višino. Strmina se prične kmalu z vstopom v gozd in ko misliš, da si vsaj na pol poti, zagledaš zopet strmo pobočje Svinjaka  pred seboj in se zaveš, da še sploh nisi na pol poti. Ko se to ponovi nekajkrat samo še hodiš strmo navzgor, brez pričakovanja skorajšnjega vrha. In kar naenkrat stopiš ven iz gozda

in lahko začneš občudovati dolino pod seboj in hribe okoli.

Višje vzpon poteka po edini poti po grebenu, ki se čedajle bolj oži. Ožji kot je greben, bolj strmina narašča in lepši razgledi pod teboj se odpirajo.

Ko je približno pol poti za teboj, prideš do travnate zaplate, kjer so se tokrat bohotile visoke rumene trave, ki so prizorišču dodale poseben čar. V ozadju je Čukla in Rombon na Kaninskem pogorju.

Prebrala sva, da je ta travnati del pred približno 50 leti pogorel in tu so zato ostali ostanki dreves in nova redka mlada drevesca med travami. Travnik se ni nanovo pogozdil in tako so ta predel v tem jesenskem času krasile visoke rumene trave.

Trave so bile letos res dobro zalite od dežja in seveda zaradi tega precej visoke,

ponekod so presegale celo najino višino.

Pogled na drugo stran bovške doline, Kaninsko pogorje, Rombon levo in Jerebica desno.

V dolini Koritnice ob Soči se je nabiral dim, nekdo je prav lepo zakuril v svoji hiši.

Podvršni greben Svinjaka  je postajal vse ožji in strmejši.

Spodaj strmo navzdol se nama je tudi odprl pogled na Sočo v dolini Spodnje Trente

in cesto, ki vodi proti Vršiču.

Po treh urah sva se le povzpela na vrh Svinjaka- 1653 m , ki ga je krasil tale stolpek. Če bi imela čas, bi lahko pot nadaljevala po vršnem grebenu dalje,

bi bilo verjetno kar pestro glede na že dosedanji strm dostop.

Dolina Bavščice je daleč spodaj. Vidi se tudi cesta, ki vodi proti Predelu, na drugi strani doline pa se dviga markantna Jerebica.

Pot navzdol je bila enako razgledna, če ne še bolj.

Zopet sva prišla do rumenih trav in občudovala prekrasne motive vse naokrog.

V zgornji tretjini vršaca je strmina res huda, greben po katerem vodi steza pa precej ozek .

Na sliki spodaj je idiličen del srednjega dela poti, kjer je na severni strani

skoraj navpična gozdnata strmina.

Od dreves v gozdu prevladujejo bukve in tako sva si domislila, da ima ta hrib takšno ime - Svinjak zaradi žira od bukev in divjih svinj, ki ga pridejo sem jest.

V tem delu med travami so tudi ostanki kamnitih zaklonišč, verjetno iz 1.sv.vojne.

Že velikokrat fotografirana je  Jerebica v ozadju, verjetno zato ker se bo nanjo še potrebno povzpeti.

V spodnjem delu se nahaja Čelo, obširen muzej na prostem. Tu je ostanek zaklonišč in rovov, kjer je avstroogrska vojska vzdrževala bojno linijo z Italijani v 1.sv.vojni. Hkrati pa je prelepa razgledna točka zlasti za tiste, katerim se ni več potrebno vzpenjati visoko in strmo, kot je npr tale Svinjak.

Svinjak je res hrib , ki iz doline pritegne oko in ni razkošen s svojo višino, ko pa se povzpneš nanj pa je razkošen z razgledi in ti ostane v trajnem spominu.

Ga priporočam vsem! A tisti vroglavi ga raje obiščite takrat, ko bo v megli.

_____________________________