Grintovec in bivak

Izhodišče: Žagana peč

Sončni vzhod sem zamudila tako zelo, da sem ga opazovala od spodaj navzgor. Kljub temu so barve veličastnih gorskih sten obsijane s prvimi sončnimi žarki popolnoma vredne  zgodnjega jutranjega vstajanja.

Nad Kokrškim sedlom se je odprl pogled na zamegljeno deželo Kranjsko....

Z vrha Grintovca tokrat nisem gledala popolnoma sama. Kljub rani dopoldanski uri nas je bilo gor že par  hribovskih uživačev.

Tudi Krvavec, se je že dvignil iz megle.

Za Krvavcem so vidni vrhovi Storžiča, Kočne in še bolj zadaj očaka Triglava s skoraj vsemi Julijci.

Res je bolje biti tu gor kot tam spodaj.....razen, če še spiš in se tega sploh ne zavedaš.

Storžič v vsem svojem sijaju.

 Kamorkoli pridem, vsi nekaj hočejo od mene. Nekaterim se ne da ustreči, drugi z mojo ustrežljivostjo niso zadovoljni. Te kavke pa ni bilo težko zadovoljiti. Mali grižljaj jabolka je bil dovolj, da je zadovoljna odletela.

 Ko takole gledaš navzdol kočo na Kokrškem sedlu, se vedno znova začudiš, kako je lahko nameščena na tako ostrem grebenu.

Sonca še nisem imela dovolj, zato sem zavila še skozi Mala vratca proti bivaku pod Grintavcem.

Pot na Grintovec je bila kopna, na tej osojni legi proti Skuti pa so ostala tri pomrznjena snežišča, ki so se razlezla preko uhojene poti. Dereze sem sicer imela s seboj ampak se mi jih ni dalo natakniti za teh nekaj metrov. A občutek pod nogami je bil zelo nesiguren, ko sem prečila zmrznjeno snežišče, zato bi bilo bolj pametno, da bi se malo potrudila zaradi lastne varnosti.

 Bivak  se je sicer kmalu prikazal, a je trajalo, da sem ga dosegla.

Turska gora, Kotliči, Brana, Planjava in Ojstrica v ozadju.

Skozi skalno okno se vidi do meglene doline.

Skuta

Vreme v letošnji jeseni je nam pohodnikom zelo naklonjeno. Ponuja se nam veliko sončnih dni. Samo postreči si je treba z njimi.

Cojzova koča na Kokrškem sedlu je bila zaprta, vetrnice pa privezane z vrvjo. Ne bo toplega čaja ob šumenju nastajajoče elektrike.

In nato nazaj v meglo  strmo navzdol.....

Ker toplih dnevov še ni konec, se že veselim naslednjega izleta.

Lipševa vrata

Zg.Sleme-Lepi vrh-Visoka peč-Olševa-Obel kamen-Lipševa vrata-Potočka zijalka-Obel kamen in po grebenu Olševe nazaj















V tem sončnem jutru sva izbrala nekaj razglednega za potep po planinah. In greben Olševe je bila prava odločitev. Samo malo drug pristop do njega si je bilo potrebno izbrati. Zato sva se potrudila z avtom pripeljati čim bližje  Zgornjemu .Slemenu, ki leži na vzhodnem robu grebena. Od tam sva krenila soncu nasproti že ob osmih zjutraj.

Celotno pogorje Olševe je polno takih jam, peči in stolpičev. Tale peč je bila prva na najini poti malo pod Odeničnim hribrom. Ime vrha zelo verjetno izhaja iz dejstva, da so pod njim izviri vode. Midva sva sicer opazila le enega iz katerega je le kapljalo zaradi sušnega obdobja.
Vrh je torej vodenični.












Na sedlu, ki sva ga kmalu dosegla, se je pokazal velik monolitni kamen, ki se ga ni dalo spregledati, saj je postavljen na vitalni točki. Markacisti so ga seveda s pridom uporabili za označitev poti. Očitno pa je, da na tem mestu ni slučajno, ampak je postavljen kot mejnik med sosednjima področjema. Kdo ve ali je v preteklosti sosede združeval ali razdvajal, gotovo pa je omejeval lastninske pravice. Morda še danes služi temu namenu.








Odeničnemu vrhu je sledil Lepi vrh. Tudi to ime ni zgrešeno. Težko se je odločiti, kaj je lepše; oblika vrha ali čudovit razgled z njega daleč naokoli.

Z Lepega vrha pa vse do konca grebena in na poti nazaj sva bila vseskozi obsijana s soncem in venomer so se nama ponujali prekrasni razgledi vse naokrog, Julijci, Karavanke ter bližnja Peca in Raduha. Torej skoraj ves slovenski gorati svet nama je bil kot na dlani. Pa Avstrijske alpe tudi.

Grebenska pot naju je vodila nad Visoko pečjo do Olševe.

Pogled nazaj na Visoko peč.

Na vrhu Olševe sva se vpisala v vpisno knjigo kot prva pristopnika v tem dnevu. Iz predhodnih vpisov sva ugotovila, da je stabilno vreme zadnjega meseca pripomoglo k temu, da gora noben dan ni samevala. Vedno se je našel kdo, ki jo je obiskal neglede na to, ali je bil deloven dan ali pa nedelja.

Že sva se približala zahodnemu robu grebena Olševe. Oblemu kamnu.

Olševa je polna takih skalnih skulptur in tale nosorog prav posrečeno dviga svoj rilec nad meglenimi dolinami.

Vrh Oblega kamna in pogled na malo zamegljeno Logarsko dolino.

Z Obel kamna navzdol pot na zemljevidu ni označena vendar se jo je dalo kar lepo najti. Na izpostavljenih mestih je tudi varovana z jeklenimi vrvmi.

Po vseh prehojenih razglednih lovskih stezicah, se je končno kar naenkrat odprl pogled na Lipševa vrata ali Felsentore.

Prvo okno ali Lipševa vrata.

















Skozi drugo okno se po strmem melišču lahko spustiš in pogledaš prepadne avstrijske stene.


Treje okno.



In še pogled nazaj na slovensko stran na Storžič v ozadju.
















Od Lipševih vrat po običajni markirani poti do Potočke zijalke si lahko že v desetih ali petnajstih minutah. Idilična stezica posuta z mecesnovimi iglicami te lepo pripelje na slovensko stran in nato do Potočke zijalke.
Nato je sledil zopet vzpon na Obel kamen pod prijetnimi sončnimi žarki. Takile skalnati stolpiči res prijetno ozaljšajo pot po grebenu Olševe.

Avstrijske doline so se ves čas kopale v megli, midva pa ves čas pod sončnimi žarki.




















Takale helioterapija je brezplačna, najboljša pa je tista, ki traja od jutra do večera. Brezplačna je; samo vzeti jo moraš. In če jo popestriš še z razgledi vse naokrog in prijetnim občutkom, da si nad dolinskimi meglami je dan skoraj popolnoma dovršen.

Peca in Uršlja gora

 Mitnik-Dom pod Peco-vrh Pece-Mitnik
Sleme-Križan-Uršlja gora in nazaj
 Čas: 7 - 8ur skupaj s postanki

Avto sem v zgodnjem prekrasnem jutru pustila pri Mitniku in takoj fotografirala idilično domačijo v zaselku.

In tu se je zgodilo, da se mi je pridružil čedni pasji spremljevalec ter vztrajal z menoj na celi poti do vrha Pece. Prav luštno je bilo kako besedo reči, ga poklicati, čeprav je le malo ubogal in tako sva lepo hodila navzgor.
Prav kmalu sem lahko začela občudovati v ivje odeto rastlinje, prvič v tej jeseni.
Izgledalo je, da sem se nahajala na pravi nadmorski višini, kjer so nočna oblačnost, nizke temperature in veter naredili prekrasno doživetje v planinah. Za krono dneva je v tem jutru sijalo sonce, ki še ni utegnilo otopliti ledenih kristalov na drevesih.

Na majhnem sedelcu nad Domom pod Peco lahko vedno prisluhneš...
Čeprav tu ne piha, lahko slišiš bučanje vetra z vrha Pece in če je to tako, potem veš, da se boš morda moral držati kamnite plošče na vrhu, če boš želel obstati na nogah. V tem jutru sem zopet lahko prisluhnila šumenju vetra....

Malo nad domom so se že prikazali prvi čudoviti pogledi na Kamniško Savinjske Alpe.

In prvi prekrasni ornamenti ivja in borovcev

In sonce in radost nad meglenimi dolinami....Seveda v planinah teče čas popolnoma drugače kot v dolini.

Moj prijazen kuža je bil sicer zelo čeden in kondicijsko nabit, saj je dirkal po bregu gor in dol in splašil nekaj srnjakov. Vendar z menoj po zahtevni poti ni hotel iti, pa nič zato saj sem že velikokrat hodila po njej. Verjetno je bil seznanjen, da je tam nekaj klinov, ki mu niso všečni.
Tako sem se mu prilagodila in šla z njim po lažji poti navzgor,  naj mu bo.

Na sedlu pod vrhom Pece se je iz megle dvigala Raduha.

In na vrhu so se odprli prekrasni razgledi vse naokrog.
Ozračje v tem razpihanem jutru je bilo tako sveže in čisto, da so se zelo lepo videli Julijci s Triglavom seveda.

Tudi mrzel veter me ni prepričal naj grem hitro zopet navzdol. Moj kuža je mislil enako, saj je prav lepo občudoval prostrano pokrajino, ki se je razširjala pod nama.

 

Saj se ne da, da ne bi fotografirala, čeprav je bilo zopet kar mrzlo v prste brez rokavic. Tokrat me je pritegnil pogled na Uršljo goro zavito v kolobar meglic. In zaželela sem si, da grem danes še tja gor.

S psom sva si razdelila vodo, jabolka ni maral, kaj mesenega nisem imela zanj in ko sem se malo obotavljala na sončni jasi brez vetra, jo je moj pes ucvrl kar navzdol. In tako sem ostala zopet sama in to brez vode. Kaj češ.....

Nekaj medene barve na macesnih pa je v tej jeseni ostalo tudi zame....

Počasi sem sestopila s Pece, se odpeljala v Črno ter proti Slemenu in se v popoldnevu zopet odpravila navzgor pogledat, če so se meglice na Uršlji gori že razpršile.

Tudi macesni na travniku nad Križanom so se danes sončili...

Meglice, ki so ovijale Uršljo goro dopoldne, so pustile svoj prekrasen odtis na rastlinju...

In še pogled na Peco z vrha Uršlje gore. In vedno je prelepo, še zlasti ko dopoldne stojiš na vrhu Pece in gledaš Uršljo goro pred teboj v meglicah, popoldne pa si že na Uršlji gori, ki ni več v meglicah in gledaš nazaj na Peco.....

Kamnita pot je vodila z vrha Uršlje nazaj v meglene doline...., seveda zopet mimo macesnov odetih v čudovito rumeno medene barve jeseni. In dan je bil popoln.