Navigacija tudi občasno odpove, tako ročna kot avtomatska. To se nama je zgodilo ponoči v mestu Patterno. Zvesto sva sledila kažipotom za izhod iz mesta, kar naenkrat pa sva se znašla v temni in sumljivi četrti blokov. Nekako smo vsi malo pod vplivom starih sicilijansko mafijskih filmov in tako nehote pride v glavo asociacija o pištolah in mafijskih obračunih, zlasti če se nahajaš v temni četrti mesta. Nekako nama ni bilo všeč, da bi obstala v tej temni četrti zato sva poiskala Garmina in se z njegovo pomočjo uspešno prebila iz teme v svetlobo ter se odpeljala malo ven med polja oljk, ki pa so bila vsa ograjena. Samo en nasad je imel cesto, ki se ni zapirala z vrati takoj ob glavni cesti, ampak je zelo slaba makadamska cesta vodila med nasadom oljk nekam v notranjost. Cesta je bila ozka le za en avto, na obeh straneh pa visoka mreža, da se ni dalo avto postaviti malo stran s poti.Tam sva torej parkirala in lepo zaspala z upanjem, da te ceste to noč nihče ne bo več potreboval. Še malo, pa bi ratalo! Noč bi bila namreč skoraj idealno mirna, tudi zaspala sva prav elegantno zvita v najinem 'fičeku', če naju ne bi prebudil avto, ki je želel po tistem kolovozu očitno naprej. Umaknila sva se mu in nadaljevala s spancem pravičnih, ki pa ga je na žalost kmalu bilo zopet konec. Očitno se je voznik bolj ustrašil naju, kot midva njega, ker sta kmalu pridrvela policista z utripajočo lučjo in naju lepo prijazno legitimirala ter poskušala malo izprašati (v italijanščini seveda). Midva sva seveda kot ponavadi razumela samo tisto, kar sva želela in niti besedice več. Zelo jasno sta pokazala, da se nahajava na zelo "dangeres" kraju na ta način, da je eden z elegantno kretnjo pokazal na svojo pištolo in da tam ne moreva ostati. Za tem so naju napotili in pospremili kakšnih 30 km do varne avtoceste za mesto Enna. Bilo je očitno, da sta tudi policaja prestrašena in da jima je kar odleglo, da imata opravka z zaspanima turistoma namesto s kakšnim resnejšim problemom. Ubogljivo sva se torej odpeljala dalje z mešanimi občutki: sicer zadovoljna, da jih skrbi za najino varnost a obenem bi jim bila bolj hvaležna, če bi naju pustili spati še kaki dve uri. Ob sončnem vzhodu se na potovanjih itak vedno sama zbudiva in velikokrat ljudje sploh ne opazijo, da so čez noč koga gostili na svojem zemljišču.
No in smo šli dalje dnevu nasproti, proti mestu Enna in dalje proti Agrigentu.
Pokrajina je bila v tem zgodnjem poletnem jutru prav lepo jesensko rjavo obarvana in zelo prijetna za oko.
Tako, da sva bila na koncu še celo vesela za predčasno jutranje bujenje. Če bi se budila sama, bi te barvite jutranje impresije zamudila.
Policaji imajo torej tudi nedvomne zasluge, da sva že v prelepem in hladnem jutru (samo 30 stopinj C) našla pot do naslednje zanimivosti; muljastih vulkanov sredi polj blizu naselja Macatube di Aragona.
Ležijo severno od mesta Agrigenta ali južno od mesta Aragona.
Te geološke zanimivosti ni bilo tako enostavno najti, ker pot do tja ni označena, dokler jih že ne zagledaš. Toda prijazen domačin, ki je znal nemško, naju je uspešno usmeril do teh vulkančkov.
Ravno nekaj takega sva si želela po dnevih pretirane gneče; jutro brez turističnega vrveža, brez parkirnin ter vstopnin za ogled naravnih znamenitosti. Sicer vedno najdeva ali pa se znajdeva v takih koščkih našega planeta, tokrat pa sva imela s seboj knjigo z opisom mnogih geološko zanimivih točk v Italiji, ki sva jo prejela v dar ravno za to potovanje. Hvala ti, Marko! Res nama je ta knjiga močno polepšala dopust!
Najino navdušenje je bilo popolno.
Poslušati brbotanje plina, ki je izhajal iz vulkančkov in gledati male potočke blata, ki so se kot lava stekali navzdol, je bilo res enkratno.
Hodila sva od enega do drugega, jih poslušala in vzpodbujala, naj še malo bolj bruhajo. Nisva in nisva se mogla nagledati simpatičnih vulkančkov, blatnih brbotajočih luž in vseh mini oblik vlažnega blata, ki ga je vroče sonce sproti sušilo v sive plastične gmote in prah.
Posnela sva celo nekaj filmčkov z bruhajočimi vulkančki v glavni vlogi. Za ogled enega izmed njih
Pa fotografirala sva in fotografirala, da ni bilo konca. Bila sva res navdušena. Nekaj zato, ker sva ta pojav prvič videla v živo, nekaj pa, ker sva bila v naravi sama. Še vedno sva namreč popolnoma prepričana, da so najlepše samotne poti v naravi.
Pred Palermom pa so bila mesta zasuta s smetmi, tako da sva se že vpraševala, če se je stavka smetarjev iz Neaplja razširila tudi bolj na jug Italije. Vendar zgleda, da je stavkal le ta okraj, kajti drugod je bilo dokaj čisto. 
Obhodila sva vso staro mesto, ugotovila, da sadje prodajajo tujcem po dvakratni ceni, ker sva kupila kilo zelo poceni hrušk takoj za nekim domačinom. Ko sva se čez kakšno uro vrnila nazaj po novo kilo slastnih hrušk, nama je trgovec postavil dvojno ceno in popustil šele takrat, ko sva ga spomnila, da sva pri njem prej kupila enake hruške pol ceneje. Pri najinem pohodu sva si kar dvakrat ohladila vroče noge v starodavni pralnici perila. Kakšen užitek!
Objave
