Planina Ravne, Veliki vrh

Izhodišče: kmetija Planinšek, po cesti do planine Ravne, nato po markirani stezi proti Velikemu vrhu
Skupen čas hoje in smuke: 6 ur

Vreme danes ni bilo takšno, kot bi si želela, pa saj se ve, da sobota ne izbira vremena, ampak je obratno. Torej sva uporabila dan kot je pač bil, zjutraj sva v prtljažnik avtomobila naložila dva para turnih smuči, dva nahrbtnika, dvoje smučarske čevlje, dvojne palice in vse tiste pritikline, ki bivanje v zimski naravi delajo prijetne. Po slabi uri vožnje sva avto zapustila pri kmetiji Planinšek. Malo dalje, kjer se cesti cepita na Planino Vodole ali proti Ravnam, sva nadaljevala proti planini Ravne.


Cesta proti Ravnam je bila  ravno prav zasnežena, da sva lahko že nataknila smuči. Ker je bilo mrzlo, sva potrebovala pol ure hoje, preden sva se ogrela na 'delovno temperaturo'.

Cesta se je končala pri koči na planini Ravne, kjer sva se ustavila na zajtrku ob vročem čaju z najine termovke.

 

Tako okrepljena sva krenila v vedno redkejši gozd, čez vrtače vse do zadnjih macesnov in borovcev. Bila sva že pod Velikim vrhom, ki ga pa nisva videla zaradi meglenega pasu, ki je bil nad nama.

Še malo sva nadaljevala, nato pa sva se obrnila nazaj in odsmučala proti dolini. Smuka je bila prijetna, le pazljiva sva morala biti na tistih odsekih, kjer je snega premalo, da bi pokril ostre skale in kamenje.

Dan sva zaključila z vožnjo po zasneženi panoramski cesti čez Podvežo proti Lučam in nato v najboljšo slaščičarno kar jih je v Zgornji Savinjski dolini, kjer že tradicionalno zaključiva najina potepanja po hribih, če le čas dopušča.

Boskovec

Pot: Planinska ravna-Mozirska koča-Boskovec-Kal-Bela peč
Čas hoje s postanki: 4 ure

Pot po prelepih Mozirskih planinah se lahko prične v dolini iz Žekovca ali  pa nekoliko višje. Z avtom sva se zapeljala malo nad Šmihel in od tu fotografirala vedno čudoviti in danes zelo barviti sončni vzhod. Res prekrasen začetek dneva.

Do Mozirske koče je pot seveda kopna, višje proti Boskovcu pa je bila na nekaterih mestih zgodaj zjutraj malo ledena. Ponekod pa je ležal na poti še sneg.

Z vrha Boskovca so se nudili lepi pogledi na Šaleško in Savinjsko dolino, ki pa sta bili tokrat malo zamegljeni.

Z razglednega stolpa so se lepo videle zasnežene Savinjske Alpe pa tudi Peca.

Pod Boskovcem sva se obrnila proti Kalu.

S Kala pa sva se pričela vračati, da skleneva najino krožno pot po lepih mozirskih planinah.

Koliko let je bilo potrebno, da je v mrazu in vetru zrasla ta grčava in s strelami obtesana smreka? Zdaj pa je ostal le ta panj, ki nemo priča o dobrih in slabih letih, ki so pisale zgodovino v razgibane letnice v deblu.

Pri Mozirski koči sva popila obvezen čaj in to po 1euro.Taka cena je žal redka na naših planinskih postojankah. Kako prijetno sladko je čaj serviran pa je razvidno iz slike.

Sledil je spust po panoramski stezi čez Bele peči.

Za konec potepanja po Mozirskih planinah pa sva še uživala v  razgledu na Savinjsko dolino.

Košuta( Veliki vrh,Kofce gora)

Pot: kmetija Matizovec-Dom na Kofcah-Veliki vrh-Kofce gora

Skupaj z vsemi postanki: 6-7 ur

Za danes je bil napovedan topel, sončen dan, zato sva že spet zgodaj zjutraj sopihala soncu nasproti. Seveda v času, ko se je dan ravnokar naredil ni bilo še nič toplo in nič sonca. Mrzlo okoli nič stopinj in sneg tako poledenel, da bi dereze skoraj potrebovala že na poti do Doma na Kofcah.

V dolini so se preganjale megle, rahli oblaki na nebu pa soncu še niso pustili, da bi ojužnil tla. Ob taki jutranji uri se je nama zdelo, da je dom še zaprt, zato sva odšla v hrib dalje proti Velikemu vrhu, ki se je belil pred nama.

Pobočje Košute je precej strmo. Čeprav je bil sneg še vedno poledenel, si še nisva nataknila  derez. Rekla sva, da bova storila to bolj proti vrhu, ko bova videla kaj naju čaka tam.

Ustavila sva se pred prekrasno spihano opastjo ali snežnim balvanom, ki je izgledal kot puščavski erg.

Občudovala sem razgledni greben Košute in si mislila, da vsi tisti, ki v gorah vidijo takšne lepote,  nikakor z obiskovanjem gor ne morejo prenehati, ampak nenehoma hrepenijo po pogledu na nove gorske lepote.Lepota narave v duši odmeva kot stalen refren ter ostaja in venomer vabi.

Na mali ravninici sva si le nataknila dereze, ker je bilo še vedno ledeno. Nadaljevanje poti pa se je videlo kar strmo.





Nato pa dalje še kar proti grebenu Košute ter nato rahlo levo proti Velikemu vrhu

Pa sva prispela na Veliki vrh in trud je bil poplačan z lepim razgledom do koder nama je seglo oko.

Razgledi z Velikega vrha -2088 m so ob takem sončnem vremenu pač prekrasni. Julijci,Karavanke in velik del Savinjsko Kamniških Alp na drugo stran, se je bleščal v soncu.

Sonca pa toliko, kot je blaga na razprodajah, samo da je tu vse brezplačno in neprimerno boljše in lepše.

Snega pa  ni bilo toliko, da bi prekril planinske kažipote, kot se pozimi v gorah pogosto dogaja, če je zima vsaj kolikor toliko radodarna s snegom.

Pot sva nadaljevala pod grebenom Košute nazaj proti Kofce gori. Povsod po vrhu so bile napihane opasti. Izgledale so čudovito in vabljivo, a vemo, da se jim ni zdravo preveč približati.

Sledilo je še malo igric s sencami v toplem soncu. Takole fotografiranje je sila zabavno in najlepše uspe na belini snega, ko si kje visoko nad dolinami. Da to znajo tudi oblaki, je razvidno iz naslednje fotografije.

Čez greben Košute sva na severni  strani opazovala velik zepelin kako drsi po pobočju hriba.

Sledila je zopet hoja po grebenu in občudovanje prelepe beline v modrem nebu in soncu na 2000 m nadmorske višine.

 Bolj visoko v planinah si, bolj bel je sneg, nebo je bolj modro, sonce je bolj rumeno. In mogoče je to tudi eden od odgovorov na vprašanje zakaj vendar lezete tja gor?

Nato pa je sledil še rahel vzpon na Kofce goro-1967 m.Tu nisva našla vpisne knjige in skrinjice, verjetno je sploh ni ali pa je res zametana pod snegom. Pogled navzdol nama je pokazal, da bo pot vodila po ozkem grebenu.

 Umaknila sva se z malo uhojene steze in si oddahnila na toplem soncu.

Še pogled s Kofce gore, levo proti Kladivu.

Greben po katerem sva hodila navzdol je bil ponekod oster in ozek kot giletka. Seveda ga tam nisem fotografirala, ker sem imela zadosti opravka s seboj in tem, da bom dobro stopala točno po vrhu in ne niti malo v levo in ne na desno. Za pot navzdol v takih snežnih razmerah, ga ne priporočam. Kadar je veliko snega, poležan sneg naredi greben dovolj širok in kot tak daje kar zanesljiv občutek. Tokrat pa ni bilo ne veliko snega, pa tudi ne malo ampak toliko, da je  nekajkrat  bila pot za stopit ozka le za širino čevlja.In če hodiš navzdol po tako ožini in je levo in desno strmina z južnim snegom, potem veš, da se morebitni zdrs ne bi končal dobro.

Kmalu sva bila dovolj nizko in sneg je postal tako južen, da sva si lahko sezula dereze.

Poredko padem v kakšno sneženo luknjo ampak tokrat mi je le uspelo, na veliko veselje mojega spremljevalca, ki mu je padanje v luknje stalna praksa.

In še en od zadnjih (današnjih) pogledov proti Velikemu vrhu in višavam kjer sva hodila.

Pri koči pod Kofcami pa se je sončilo veliko obiskovalcev, ki so imeli tu svoj današnji cilj poti. Na vrhu nas je bilo le okrog 10, ostala množica pa je raje uživala v varni bližini prijazne koče. Koča je stalno odprta ob vikendih.

 Pod kočo je sneg že kopnel. Jutri ali pojutrišnjem ga že ne bo več, če ne pride nova nebesna pošiljka.

Tako sva bila vajena grebenske poti, da sva še navzdol proti kmetiji Matizovec nadaljevala kar po gozdnem grebenu in kot ponavadi malo zašla. Ampak nič zato, če pa je vedno fajn in lepo.

In koristno, ko vidiš še več, kot si načrtoval.