Peca

Izhodišče: Mitnik-Dom pod Peco-Peca- 2125 m
Čas hoje:  4,30 ure skupaj s postanki

Ko se sonce prebudi in se odloči, da nam zopet osvetli dan, nastanejo takšne fotografije...., meni za dušo, da si naberem moči za nov delovni teden in do naslednjih pohodov v planine ter pogledov na sončni vzhod.

Kadarkoli hodim tu, se na poti proti Domu pod Pecio vedno ustavim in pogled mi obstane na Uršlji gori in zamegljenih dolinah.

Proti vrhu je pot bila občasno snežena, ponekod pomrznjena in malo drseča. Previdnost-dereze sicer vedno nosim s seboj, vendar sem si tokrat pomagala le s palicami. Ampak le malo; nato pa so romale zopet na nahrbtnik. Mnenja sem, da je  palice potrebno uporabljati le občasno in to zaradi varnosti, ne pa da se stalno uporabljajo, kot se zadnja leta vidi v praksi. Planinske poti in obrobje poti so namreč že čisto prepikane od konic palic in takšna konica prepogosto uniči kakšno malo rastlinico, ki je komaj pognala korenine in to celo ob stezi. Na tak način se na daljši rok uničuje travnata ruša in pospešuje erozija tal.
Poleg tega pa, saj smo dvonožci in prav je, da če gremo v hribe, potem naj bi tudi znali hoditi in loviti ravnotežje kot dvonožci.

Proti vrhu so se občasno pripodile megle, zakrile pobočje Pece vendar jih je veter zopet hitro odpihnil dalje. Pihal je južni veter kar močan tako, da bi morala imeti kak kamen v nahrbtniku, da bi me malo obtežil, da bi lahko mirno stala in fotografirala. Razgledi pa so bili enkratni in veličastni.

Z vrha navzdol se je dalo celo malo drsati...., prvič zame v letošnji bodoči zimski sezoni.

Pogled proti deželi Kranjski pa mi je zopet povedal, da se tam kar lepo gnetejo oblaki na kup.

In zopet pogled na mojo Urško.

In tako počasi navzdol, da ne bi bila prehitro v dolini.

Pri Domu pod Peco pa je bilo tako lepo toplo, da bi ostala kar tam.....

Privoščila sem si še  pogled na idilično domačijo Mitnik nato pa zopet lepo domov za teden dni.

Komen

Grunti-Planinc-bolnica-Komen (1684 m)-Travnik-Planinc-Grunti
Čas hoje: 5-6 ur s počitki

Pogled s skale na Planinčevo domačijo me vedno prevzame. Verjetno zato, ker je bila včasih v naši lasti.

Na sedlu med Travnikom in Komnom.

Proti vrhu Komna.
Ponavadi Komen sameva, tokrat pa je sončno jesensko vreme privabilo kar nekaj planincev, ki so zasedli oba vrha in uživali v prelepem in toplem jesenskem vremenu.

Čez Menino planino so se oblaki trudili prevaliti k nam na Štajersko ampak meteorologi so imeli prav, ni šlo.Komen in ostali hribi proti V so se bleščali v soncu.

Pogled proti Raduhi.

Ob koči na Travniku so vlačili hlode z gozda in pogled na razorana tla ob koči res ni bil prijeten. Škoda, da so morali ravno tu narediti vlako za hlode.

Nato pa še strm spust po lovskih poteh mimo obnovljenih planšarij.

Obnovljena Planinčeva domačija

Jezerski vrh na Pohorju

Sončni vzhodi in zahodi v hribih so vedno nekaj posebnega.

Tokrat sva gledala sončni vzhod z Bezovca na Dobrovljah in sončni zahod s Pohorja.

In po travnikih Pohorja od Grmovškovega doma do Ribniške koče nisva hodila sama.....

In Jezerski vrh sva dosegla v trdi temi...

in nato sva prisluhnila tišini, ko sva v temi hodila po pohorskih livadah nazaj do Grmovškega doma.

Ker je mlaj, so zvezde žarele še s posebno jakostjo, med njimi pa vsa ta 'nebesna' plovila, ki so begala v vse smeri neba.

Noč, ki bo ostala v spominu in doživetje, ki bi ga bilo škoda zamuditi.

7.Rokov tek

Tradicionalno se udeležujeva Rokovega teka v Šmarju pri Jelšah. Zakaj?
Ker je bil to nasploh najin prvi polmaraton, ki sva se ga udeležila že prvo leto, ko se je pričel in ko sva se začela tudi midva ukvarjati s tekom.
Ker sva rekla, če lahko drugi, lahko midva tudi.
In ker sva iz takšne snovi, kot so najine sanje......

Pred dvema tednoma je Rokov tek odpadel zaradi slabih vremenskih razmer (ceste neprevozne zaradi poplav), sedaj 2.oktobra pa je prireditelj uspel izpeljati zadevo.

Proga za tek poteka od cerkvice nad Šmarjem, pa vse do Atomskih toplic.

Trasa je speljana po čudovitih gričkih, po neprometnih lokalnih cestah mimo vinogradov, jablan, sliv, med polji s čudovitimi razgledi na Donačko goro in ostale gričke. Vedno si mislim, da bi morala enkrat le vzeti fotoaparat s seboj in poslikati čudovito pokrajino.

V cilju pa zopet vse lepo. Sicer je vsakoletno kopanje v bazenih odpadlo, ker so bili bazeni na prostem že zaprti, ampak vseeno je zelo lepo odteči Rokov tek; nekateri pravijo , da je to tek za dušo.

Obzova

Danes je bil dan burje.Kadar piha burja 100 km na uro in več, je lažje hodit kot pa jadrat, čeprav tudi hoja ni najbolj enostavna. Zjutraj sva v burji najprej odtekla kratek tek, ravno toliko, da sva se ugrela za skok v razburkano in valovito hladno morje, ki je imelo okoli 18 stopinj celzija. Nato sva spakirala planinsko opremo v nahrbtnike in šla raziskovati planinske poti otoka Krka.

Planinske poti so vzorno opremljene s kažipoti in markacijami. Tokrat sva se napotila proti dvema najvišjima vrhovoma Krka, to je Obzova( 569 m)in Veli vrh(546 m). Na Obzovo vodi več planinskih poti. Izbrala sva si pot, ki se prične s ceste med Punatom in Baško. Hodila sva okoli 4 ure.

V začetku sva počasi napredovala, saj sva se pasla ob polnih grmih robid in res ni šlo dalje dokler se jih nisva do sitega najedla.

Znova in znova sva se ustavljala ob robidah in se pogovarjala, da bi si vzela tri dni dopusta in hodila po Krku s spalno vrečo in od grma do grma.

Ampak je bilo treba dalje, ker sva imela še veliko planov za ta dan. Planinska pot se je naenkrat spremenila v idilično travnato stezico.

V daljavi sva  zagledala ovce, ki so se pasle ter pastirja, ki je začel klicati na kup ovce s pojočim umirjenim glasom: ena beeee, ena beee., ter jih seganjati v ogrado. Opazovala sva to dogajanje , kar naenkrat pa so pastirju tri ovce zbežale navkreber, pastir je spremenil pojoči ton klicanja v sočnejši besednjak in se zapodil za njimi po strminah gor in dol.

Nisva čakala, kako se bo zadeva razpletla, ker naju je že vabil Veli vrh.

Seveda tu pot ni več klasično uhojena potka, ki bi jo videl pod nogami. Bolj se hodi kar tako po občutku med kamenji v čudoviti mesečevi pokrajini, pokriti z kamenji različne oblike. Burja je proti vrhu zelo naraščala tako da tudi, ko si z nogo stopil na predvideni stop na tleh, ti je burja nogo premaknila in planinski čevelj je pogosto pristal, kje postrani v razpoki med ostrim kamenjem. Ampak kaj bi to, nebo prepihano od burje, pokrajina pa prekrasna, pravi balzam za dušo.

Kljub sladkim oviram (robide) po poti in prekrasnim pogledom vse naokrog sva prispela na Veli vrh. Burja je bila tako močna, da smo se nekateri morali kar nasloniti na vrh, nekateri pa na široko stati.

In še čudovit panoramski razgled navzdol proti Punatu.

Midva pa sva naširoko odkoračila dalje, občasne markacije in predvsem pogled proti najvišjemu vrhu so naju vodile dalje.

Da imajo tudi ovce včasih dovolj vetra, sva opazila takole.

Med potjo sva videla tudi urejene kažipote, ki sva jih sicer povsem slučajno našla, ker vmes med kamenjem ni bilo ne vidne poti, kaj šele kakšne markacije. V primeru megle bi bilo zelo zabavno in razburljivo. Za  Obzovo so puščice kazala v tri nasprotne smeri. Odločila sva se za klasično varianto, to pomeni po najinemu srednjemu občutku. Pa se je spet izšlo, kot je treba.

Po prekrasni, zasanjani pokrajini sva prehodila  še nekaj vrhov. Verjetno tudi na Luni ni lepše, zato zaenkrat ne nameravava gor.

In tako sva prispela do Obzove; višje na Krku ne gre. Seveda so bili krasni razgledi na Baško grapo, kjer si slutil rahlo prepadne stene proti Baški, dalje proti Golemu otoku ter Rabu, na zahod pa proti otoku Plavnik ter na Cres s svojo visoko Osorščico. Močna burja nama je izčistila srce, misli in nama pregnala vse težave preteklih dni.

Na poti navzdol  nisva iskala markacij, ampak sva v daljavi določila cilj in šla čez drn in strn kakor nama je veter dopuščal. Marsikateri korak se je zaradi njega končal drugje kot sva mislila, a sčasoma se takšne hoje navadiš in jo vzameš kot del velike pravljice v kateri sodeluješ z vsem srcem. Občudovala sva kamnito pokrajino polno majhnih in velikih kamnitih figur, ki so prišle direktno izpod Stvarnikove roke.Tu si duša in telo res nasitita prvobitne žlahtnosti bele narave.

In po tejle mesečevi dolini se nikoli ne naveličaš hoditi. To so kot sanje, za katere želiš, da se nikoli ne končajo.

In spodaj je od burje peneče morje; kot velika sladica z obilico slastne pene ki vabi popotnike v svežino.

Tukaj pa spet obori za zavetje ovc. Mogoče so v preteklosti tu bili celo sadni vrtovi. Ljudje prejšnjih stoletij so bili res zelo prizadevni in skrbni, da so  takšen kos zemlje otrebili kamenja in uredili v mehko in plodno ravnico in jo ogradili.

V sončnih poletnih pripekah ovce tudi žejne niso bile.

Spet sva bila med robidami in grmi različnih oblik borovcev in brina.

In kaj narediš, ko ti korak obstane ob užitni gobi, ki je nisi ne iskal in še manj pričakoval na vetrovnem otoku sredi morja?

Nič, samo poiščeš vso njeno žlahto in si v mislih že naslikaš okusno večerjo. In to sva seveda tudi storila.

In še obisk Baške, ki je sicer lepša kot vse dolge plaže na Floridi, pa vseeno tudi ta ni bila po najinem okusu, zato sva si za kopanje izbrala eno še bolj po najinem izbirčnem okusu, kjer veter ni bil tako oster kot tukaj. Kopanje pa je bilo resnično osvežilno,saj je bilo morje še vedno tam okoli 18 stopinj. Ampak prekrasno za zaključek čudovitega dneva.

Takole je pa pihalo tam zgoraj: