Dom pod Renško planino

Izhodišče: cesta proti Mali Reki, nazaj po poti proti Preboldu čez Žvajgo
Čas hoje: 2 uri navzgor in dve uri nazaj čez Žvajgo

Pred dvema dnevoma je še snežilo zato sva izbrala  zasavsko hribovje za nedeljsko popoldanski izlet. V Domu pod Renško planino(664 m) še nisva bila in upala sem, da bova naredila zopet kakšno novo gaz. Seveda nama je uspelo. Avto sva pustila ob cesti za malo Reko, malo ven iz Prebolda. Markirana pot se začne takoj vzpenjati. Sva seveda zopet prva, ki hodiva po tej poti, opažam, da pogosto izbereva takšne poti, ki pozimi niso priljubljene. Kmalu sva ugotovila zakaj je tokrat tako. Hodila sva po strmem pobočju grebena, ki se konča z vrhom Gradišče. Nekako se mi je zdelo, da steza ni bila ravno zelo uhojena, čez pa je    ležalo še kakšnih 40 cm snega, pod njim pa blato ter drseče listje.                       

Za popestritev pa so čez pot ležale še mogočne bukve, ki jih je bilo kar    

                                                      

zabavno preplezati. Srnjadi je tu verjetno veliko, saj sva neprestano

opažala sledi ter tudi izkopano listje. Izgleda  kot da je divjad že lačna in

brska za hrano pod snegom.  Še malo gor in že občudujeva pravi drevored "božjih drevesc" in nato še malo gor in že gaziva sneg krepko čez kolena proti kmetiji Podbregar. No od tam pa lepo po cesti do kapelice. Tu se priključi pot iz Žvajge in zdi se nama , da je to prava avtocesta, čeprav je le ozka uhojena stezica. Še malo in po dveh urah hitre hoje sva se okrepčala s čajem v Domu pod Renško planino. Ura je bila že pozna  ampak sva se vseeno odločila, da narediva krog in greva

navzdol po poti za Prebold čez Žvajgo. Pred Žvajgo pa naj bi našla bližnjico do najinega izhodišča, kjer sva pustila avto. Pot je prekrasna zimska varianta, nič gor , nič navzdol samo ravno po pobočju Tolstega vrha, vsaj zdelo se mi je tako. Hitela sva namreč, da bi prišla pred temo. Pred Žvajgo je uhojena pot šla levo proti Preboldu, midva pa bi morala desno. Najprej sva poskusila še  čez hrib Žvajga ampak smer nama ni bila nekako prava. Obrnila sva, prižgala bateriji in se prav lepo odričala desno navzdol, kar čez drn in strn po globokem snegu, robidovjem in mladimi bukvami in upala, da bova avto bolj kot ne "trofila".  Že nekaj časa nisem hodila po temi v hribih in zopet je bilo lepo poslušati tišino gozda. Pohod je tako prekrasno uspel.

            

Bezovec

Izhodišče: Letuš

Čas: 1.30 ure navzgor, 1h navzdol

Malo modrega neba, rumeno sonce in belina gozda...Bila sva že na Bezovcu (872 m), tako malo med sprehodom po Dobrovljah. Vedno pa sem si želela na Bezovec iz doline,  torej z naši strani iz Letuša ali pa kar od doma. Prepogosto so bili na vrsti drugi hribi in zanimivosti tako da sva Bezovec pustila za tisto polovico zimskega dneva, ko bo potrebno  napraviti svežo gaz po novem snegu. Skoraj nama je uspelo. Vzpenjati sva se začela pri cerkvici v Letušu. Skozi gozd navzgor mimo dvorišča kmetije, kjer je naju pozdravil prijazni novofundlanec in črn konj v ogradi. Žal nisva imela nič dobrega zanj, zato je kar odšel na drug konec ograde. Pot je večkrat prečkala cesto.

 Proti vrhu strmine je markirana pot vodila do koče na Dobrovljah, druga pa proti  Bezovcu. Tu pa nama je uspelo napraviti svežo gaz in se tako naužiti malo beline pred novim delovnim tednom. Lovska koča pod vrhom Bezovca je samevala, tako tudi bele breze ob lovski koči, midva pa sva kot vedno občudovala razgled na  zasavsko hribovje in tudi sonce se je prikazalo. Malo modrega neba, rumeno sonce in belina gozda, zopet sva ujela kanček zimske idile. Po poti navzdol je naju pozdravil vedno prijazni novofundlanec in tri ure zimskega popoldanskega sprehoda je prehitro minilo.

Kofce gora, Veliki vrh

Izhodišče: Podljubelj, kmetija Matizovec nad Tržičem

Čas: 3 ure in pol do Velikega Vrha,  2 uri in pol navzdol

Megle so se ob 9 uri zjutraj  že odpirale nad vrhovi Karavank in do koče pod Kofcami je nebo že pokazalo svojo modrino. Pot je dobro izhojena, sneg ravno pravi, da ni ne drselo in tudi vdiralo se ni. Na koči obvezen postanek za topel čaj in že se nama je mudilo ven občudovat modrino neba. Pri križu nad kočo sva se odločila, da greva po spodnji zimski varianti, torej ne po grebenu. Zadnji del pa se hodi po

grebenu kakor se spodobi za zimske poti po visokogorju in tu so mi 

dereze in cepin prišla prav, za boljši občutek seveda. Na Kofce gori  nas je bilo že kar nekaj občudovalcev zimske idile in seveda sem morala fotografirati opasti levo proti Velikemu vrhu in desno proti Kladivu. Nato pa po še kar položni grebenski poti na Veliki vrh(2088 m). Na 2088 m smo se veselo nastavljali sončnim žarkom, turni smučarji so  odbrzeli navzdol in pomislila sem, kako jim je lepo. Ostala bi še in še navrhu ampak potrebno se je bilo odpraviti v dolino. Seveda smo vsi občudovali prekrasen pogled proti Julijcem, čez megleno morje se je videlo do Snežnika in malo bližje do Kamniško Saavinjskih Alp. Ko pa sem pogledala navzdol sem opazila, da so se megle  počasi dvigovale  toda na Koči pod Kofcami so si za današnji dan naročili sonce za ves dan in res je oblačna meja segala točno do koče.  Z Kofce gore sva tokrat odšla po poti čez celoten greben navzdol. V koči so imeli ponudbo jote,ričeta, štrukljov od sirovih do čokoladnih in borovničevih, tako da se je bilo težko upreti dobrotam. Od koče navzdol pa smo se potopili v meglo in v enourni poti do kmeta Matizovca sem  imela že  ivje v laseh, zeblo me je in pomislila sem , kako lepo je bilo na vrhovih , kjer nas je grelo sonce.

Ratitovec, skoraj

                                                         Izhodišče: Zg.Danje, vas nad Sorico

Čas: 3 ure in pol gor po celem snegu, nazaj 1 ura in pol

Sončne žarke sva želela najti na Ratitovcu( 1632 m).

Tokrat sva šla malo dalj v cerkljansko škofjeloško pogorje. Garmin naju je vodil  od Škofje loke do Železnikov po obvozu do Zg.Sorice in nato sva avto parkirala na začetku makadamske ceste, od koder je še 3km do Zg. Danij. V vasi Zg.Danje sva zavila po markacijah v gozd. Najprej naju je presenetilo, da še nobeden ni šel pred nama po tej poti. Tako sva lepo gazila prva po celem do kolen, malo iskala markacije in pravo pot in po dveh urah prišla iz gozda do lovske koče. Pot sva nadaljevala  po desnem robu travnika. Tu sva markacijo izgubila in se nekako vrtela-gazila ponekod tudi zamete med vrtačami in robom planote. Po treh urah in pol sva pregazila do bunkerja ampak koče še ni bilo na vidiku.  Pritisnil je mraz, po mojem občutku nekako -8 stopinj C(takrat mi zmrzne voda v čutari v nahrbtniku). Pihal je veter in preganjal megle nad vrhom Kremanta(1658m), Altemaverja(1678m) in okoli naju. Občasno se je prikazalo sonce in razkrilo čudovito zimsko idilo. Malo dalje od bunkerja sva imela dovolj,( po izračunih naj bi imela še kakšne pol ure do koče), obrnila sva nazaj do lovske koče, seveda lepo po najinih sledeh cik cak nazaj. Krasno sva se dričala po najini gazi nazaj, fotografirala prečudovito zimsko idilo in občudovala  vas Zg.Danje, kako lepo so odmaknjeni od našega ponorelega sveta.

Ampak Ratitovec s vsemi njegovimi vrhovi bo še treba ponoviti. Naslednjič zares.

Po poteh Pohorskega bataljona

Izhodišče:Koča na Pesku na Pohorju do Osankarice in Kota

Čas: 3-4 ure

V pohorskih gozdovih je vsakič drugače.

V soboto 9.januarja sva šla še drugič na (34.)vsakoletni pohod PD Velenje po poteh Pohorskega bataljona.

Z avtobusom smo se odpeljali do Koče na Pesku.
Prejšni dan in ponoči je močno snežilo tako , da sem se veselila gazenja po svežem snegu vendar je bila pot že shojena. Malo je pršelo nekaj, nato močno snežilo in pri koči na Osankarici zopet močno snežilo. V Pohorskih gozdovih je zmeraj lepo, sveže, tihotno.Družbe se ni manjkalo, dobre volje tudi ne in po okrepčilu smo se spustili še do kmetije v Kotu, kjer so nam prijazni domačini ponudili kuhano vino in vroč čaj.

Z avtobusum so nas nato zapeljali v športno dvorano v Zreče, kjer je bilo skupno srečanje vseh pohodnikov.

Seveda so nas oskrbeli še z okrepčilom in z ansamblom, ki nas je silil, da smo zaplesali ob zvokih prijetne glasbe.  Zanimivo je to, da nobeden ni bil utrujen, nobenega niso bolele noge, nič jamranja, čeprav so bili nekateri tudi pošteno mokri in prezebli. To smo pač planinci starih planinskih šol.

Čreta

Izhodišče: Vransko, pod plezalno steno
Čas: 1.30 h hoje gor in 1h hoje navzdol

Kadar ti nekdo vzame pol sončnega dneva je potrebno najti krajši izlet zato je Lojze predlagal Creto ter pot iz Vranskega.

Že v središču Vranskega so lepo urejene planinske table za Sv.Jošt, Čreto ter Čemšeniško planino.Planinska pot do doma(Planinski dom I.štajerskega bataljona na Čreti, 870 m) se prične pri plezalni steni, po lepo speljani potki mimo hiš ter zavije na travnik nato pa v gozd na pobočje Dobrovelj.

Takoj naju je presenetila ograja in brv s stopnicam čez potoček in majhen slap. Na tej prisojni strani Dobrovelj sva opazovala teloh, ki je že gledal ven iz listja. Lojze je opazil tudi nekaj geološko zanimivih plasti. Po uri in pol zelo lepo speljane poti tudi skozi dvorišča redkih hiš, sva prišla do planinskega doma.

Šla sva še na vrh Crete, kjer stoji cerkev ter uživala v čudovitem razgledu proti Snežniku na južno stran in na Savinjsko Kamniške alpe na drugo stran planote. V tem sončno čistem ozračju je razgled res bil čudovit.

V planinskem domu je bilo že polno dobrovoljnih pohodnikov vendar se je za naju še našel prostor.

Po poti nazaj sva imela družbo in ena ura hoje navzdol je prehitro minila.

Menina planina

Izhodišče: Sv.Florjan nad Gornjim Gradom
Čas: 1.50 h do Doma na Menini, 1h navzdol

Danes se nama je pokazala Menina planina v najlepši luči.Spodaj skoraj pomlad, zgoraj pa pravi snežni metež.
Zgodilo pa se je takole:
Vremenska napoved ni bila obetavna za v hribe, dež v dolinah in nad 1000m sneženje, ker pa so bile megle visoko in nisva imela občutka, da bo moker dan, sva izbrala Menino planino. Z avtom sva se odpeljala malo višje, to je iz Bočne do kmetije Šemprimožnik.

Markirana pot preči cesto pri kmetiji Šemprimožnik. Odločila sva se , da od tu nadaljujeva pot proti Domu na Menini planini po lepo markirani poti. Uživala sva v prekrasnem pogledu navzdol na pomladno zeleni Zadrečko ter Savinjsko dolino.

Pot je vodila skozi gozd, ponekod kar strmo navzgor, opazovala sva prve telohe toda kmalu sva prišla do snežne meje, ki so jo vremenoslovci napovedali za ta dan, to je bilo tam okrog 1100 m.

Hodila sva mimo vrtač, tipičnih za kraški svet, opazila sva, da so korenine smrek pogosto zunaj nad tlemi, kar pomeni močno izpiranje prsti.
Odločila sva se za pot čez Ovčje stane, druga pa vodi čez Jespo .

Zelo hitro sva bila ven iz gozda in pred nama so se odprli Ovčji stani, to je planjava z velikim oddajnikom v ozadju. Nad sosednimi Dobrovljami so se začele viti sive megle in kmalu je naletaval tudi sneg, veter pa je na planjavi sproti brisal najine sledove v snegu. Še malo po zasneženih Ovčjih stanih med Vetrnikom ter Špicem in Dom na Menini planini(1453 m) je bil pred nama. Hodila sva manj kot dve uri v počasnem koraku.


V manj kot dveh urah sva doživela pomladno vreme v spodnjem delu poti in vetrovno zimsko vreme s snegom na planini. Tudi zato so planinski izleti nekaj čudovitega.

Po okrepčilu v koči sva se v eni uri malo hitrejše hoje vrnila do avta in zopet prekrasnega pomladnega razgleda na Zadrečko dolino.