Likijska pot: od Tekirova do svetilnika Gelidoniya

Likijska pot poteka ob Sredozemskem morju od Antalye do mesta  Fetiye 

po gorati in močno razbrazdani pokrajini, Likiji.

 Pot ni enoznačna, ampak je sestavljena iz mnogo krajših ali daljših odsekov in variantno začinjena. 

V opisu je navedeno, da boš premagal kar 500 km v kolikor prehodiš čisto vse variante poti.

 Poti potekajo od zaliva do zaliva, skozi borove gozdičke in mimo antičnih ostankov

 pa tudi prek vrhov pogorja Taurus. 

 Tudi midva sva prehodila nekaj najlepših delov te poti, 

tako da se je nabralo v nekaj dneh okoli 30 km.

Za začetek sva prehodila pot od naselja Tekirova do plaže Kleopatra,

 ki pa se nama ni zdela nič posebnega.

Ampak semkaj sta se hodila kopat Mark Antonij in Kleopatra, 

pa ta običaj negujemo močno zaljubljeni pari vse do danes.

V drugem dnevu je prišla na vrsto pot na planino Chimare nad Ciralijem.

 Planina je visoka okoli 500 m in na njenem pobočju je del kjer gorijo večni ognji.

Tukaj je področje, ki ga je oblikovala vulkanska dejavnost, 

sedaj pa se kažejo nekatere postvulkanske aktivnosti, kot so topli izviri vode in poostejši potresi.

V tem primeru pa preko razpok iz zemeljske notranjosti izhaja metan.

 

Kdo je tukaj prvi prižgal plinsko kurjavo se seveda ne ve, 

ve pa se, da so lokalni prebivalci tukaj častili svojo boginjo Ognja, 

ji prinašali žrtve v tempelj, da se ne bi preveč jezila naje.

 Ostanki tega templja so še ohranjeni.

  

 

 Sedaj pa tako domačini kot turisti uporabljajo simpatične ognje za pečenje 

in druženje ob večerih na piknikih. 

Tudi v času najinega obiska je bilo tukaj vsaj sto ljudi,

kar naju je zelo presenetilo, ker ni bilo med vikendom.

 

Ti ognji ne ugasnejo že od nekdaj, včasih gorijo bolj, včasih manj. 

Menda se jih vidi tudi z morja. 

Nad naseljem Cirali se ob ustju dviga stara antična naselbina Olympos. 

S strani Ciralija se do nje pride po dolgi peščeni plaži, ki je znana tudi po tem,

 da tu velike želve polagajo svoja jajca. Vsaj pred leti je še bilo tako, 

sedaj ob turističnem vrvežu so se tudi želve verjetno odselile drugam.

Nato sva opravila še del poti od Ciralija do Tekirova. Ta del poti je res prekrasen. 

V ozadju se bleščijo bele gore Taurosa, v sredini je rdečkasto obarvano pogorje nižjih planin,

 nato so zeleni borovci in spodaj turkizno morje s peščenimi plažami.

 

 Plaže v zalivih so prekrite s temno mivko in malimi temnimi prodniki in peski.

 

 Seveda sva se v zalivih pridno kopala, morje je zelo toplo tam okoli 25 ali 26 stopinj.

Ta del poti je prelep predvsem zaradi barvitosti kamenin.

 

 Četrti ali peti pohod, ne vem več kateri, sva opravila do svetilnika Gelidoniya. 

 

 Stezica je prav lepo uhojena, vendar je ob opoldanski vročini ta pot kar naporna. 

Dobro je, da sva tukaj oktobra in ne sredi poletne vročine.

 

  Tudi tu se premaga kakšnih 300 m višinske razlike.

 

 Svetilnik in otočke Devecitasi Adasi na koncu rta je lepo za videt.

Otočki in čeri tega rta so v preteklosti postali grob mnogih ladij in pomorcev, 

zaradi zahrbtnih tokov in vrtincev, ki jih ustvarja visoko morje. 

 Eno teh ladij iz XV. stoletja so arheologi dvignili z dna, jo restavrirali in

sedaj jo lahko občudujemo v bližnjem muzeju.

Odpeljala sva se dalje ob morju mimo mesta Finike, ki ima prelepe peščene plaže vse do mesta Demri. Tudi tu vodi Likijska pot.
Nad mestom so ostanki antičnega mesta Myra s trdnjavo na vrhu...


...in ostanki grobnic, ki so vklesane v skalo, da bi ohranile večen spomin na pomembne pokojnike.

 

Delno je ohranjen tudi teater ter še nekaj ruševin starega antičnega mesta. 

Imava občutek, da sva v Turčiji do zdaj videla več ostankov antične Grčije,  kot lani v matični Grčiji.

Do sedaj v Turčiji nisva videla veliko avtodomov, pa sedaj veva zakaj. 

Vsi so bili tu na dolgi in veliki peščeni plaži pred mestom Finike in to tik za znakom,

ki jim prepoveduje parkiranje.

Tega pa ne bova tukaj komentirala.

_____________

Pamukkale

Pamukkale so turški naravni park in dobesedno pomeni bombažni grad.

Resnično je zelo edinstven sprehod po njem.

Ko se približujeva mestu Pomukkale se belina v pobočju vidi že na daleč.

Vstopnina znaša 700 TL na osebo, za pohod po tem gradu je potrebno biti bos.

Vhoda sta dva, spodnji in zgornji in za moj okus se je bolje poslužiti spodnjega vhoda.

Dobro je da imaš s seboj tudi kopalke,

 saj je oktober tu lahko precej topel in se tako ohladiš v snežnobelih ponvicah.

Sedaj ko sva bila midva tu, je bilo le nekaj ponvic za namakanje.

Izgledalo je, kot da tudi tukaj primankuje vode, saj je bila velika večina bombažnega gradu suha.

Snežnobele ponvice so res nekaj posebnega, pravijo, da se pomladiš za kakšnih pet let, 

če se namakaš v teh termalnih vodah

 

Taki reklami pač radi nasedemo.

Pogled navzdol, obiskovalcev je bilo kar nekaj, če pa prideš zjutraj si lahko sam v teh ponvicah.

Je pa zjutraj kopanje bolj hladno, v oktobru gotovo prehladno.

Ko se sprehodiš po bombažnem gradu navzgor, se na vrhu razpostrejo ostanki oziroma izkopanine antičnega mesta Hierarpolis.

 

Razprostira se na zelo velikem področju.

Vstop je prost tudi za v muzej, kjer hranijo veliko sarkofagov, kipov ter manjših predmetov.

 

 

 

Staro mesto je res na velikem področju, dobro je ohranjen tudi teater.

 

 

Ko si ogledaš mesto pa se spustiš še nazaj po bombažnem gradu navzdol.

Ob sončnem zahodu sva počasi krenila navzdol.

Se še malo razvajala in namakala.

 

 Voda se s ponvic steka spodaj v jezerce kjer pa domuje velika jata glasnih gosk. 

Otroci jih krmijo in ni nobene table prepovedi krmljenja.

 Morda se ravno zaradi tega tako veselo in glasno množijo.

 Pamukkale so res vredne ogleda in svoje cene.

Jutri pa se premakneva do morja. Če se ne odločiva nocoj kako drugače.

____________________

 

Anatolija: Od Egirdirja do jezera Salda

 

 Iz mesta  Egirdir sva se odpeljala dalje proti Isparti. 

Pokrajina je tukaj še vedno rahlo gorata, vmes so  doline ter višji hribi gorovja Taurus.

V tem delu dežele so veliki nasadi jablan in hrušk prevladujoči.

Ob Črnem morju so bili kilometrski nasadi lešnikov, nato so sledila žitna polja in sedaj jablane. Sadovnjaki niso taki kot pri nas, so bolj vključeni v okolico in zgledajo bolj naravno.

V načrtu sva imela obiskati še staro mesto Sagalassos.

Leži visoko v hribih tam nekje okoli 1600 m nadmorske višine.

Zanimivo je to, da je bilo naseljeno že v neolitiku, nato so si mesto podajali v upravljanje različni zavojevalci dokler ga potres ni razrušil v 7. stoletju. Takrat so se preostali prebivalci odselili.

Mestece so znova poselili v 13. stoletju.

Sedaj so v mestu ostanki grških in rimskih ruševin nekatere so prav dobro ohranjene. 

Zaradi nedeljske turistične gneče nisva šla v notrajnost na temeljit ogled.

Bolj je nama bilo všeč ob jezerih mimo katerih sva se vozila,

 Burdur, Yarisli (tu domujejo pelikani, ampak jih nisva videla) ter Salda jezero...

...ki je najbolj privlačno očem.

Opazno je, da vsa ta jezera izgubljajo vodo in se manjšajo. 

Po najinih opažanjih je gladina vseh teh jezer nižja za približno dva do tri metre.

 

Jezero Salda je tretje najgloblje turško jezero in se nahaja v kraterju prastarega vulkana.

Ob obali se ponekod nalagajo magnezijeve usedline in zato so tam bele brežine, kar privlači pogled.

Za pogledat je res zelo zanimivo za kopanje pa ni...

... ker je obrežje blatno in obalni pas plitek daleč proti nevarni skoraj dvestometrski globini.

 

 

Zato sva raje udobno sedela malo višje nad obalo in uživala ob pogledu na barvit sončen zahod,

kar menda spada med viške potovalnih užitkov vseh popotnikov, ki kaj dajo nase. 

(kot da sončnih zahodov nimamo doma)

___________