Anatolija: Od Egirdirja do jezera Salda

 

 Iz mesta  Egirdir sva se odpeljala dalje proti Isparti. 

Pokrajina je tukaj še vedno rahlo gorata, vmes so  doline ter višji hribi gorovja Taurus.

V tem delu dežele so veliki nasadi jablan in hrušk prevladujoči.

Ob Črnem morju so bili kilometrski nasadi lešnikov, nato so sledila žitna polja in sedaj jablane. Sadovnjaki niso taki kot pri nas, so bolj vključeni v okolico in zgledajo bolj naravno.

V načrtu sva imela obiskati še staro mesto Sagalassos.

Leži visoko v hribih tam nekje okoli 1600 m nadmorske višine.

Zanimivo je to, da je bilo naseljeno že v neolitiku, nato so si mesto podajali v upravljanje različni zavojevalci dokler ga potres ni razrušil v 7. stoletju. Takrat so se preostali prebivalci odselili.

Mestece so znova poselili v 13. stoletju.

Sedaj so v mestu ostanki grških in rimskih ruševin nekatere so prav dobro ohranjene. 

Zaradi nedeljske turistične gneče nisva šla v notrajnost na temeljit ogled.

Bolj je nama bilo všeč ob jezerih mimo katerih sva se vozila,

 Burdur, Yarisli (tu domujejo pelikani, ampak jih nisva videla) ter Salda jezero...

...ki je najbolj privlačno očem.

Opazno je, da vsa ta jezera izgubljajo vodo in se manjšajo. 

Po najinih opažanjih je gladina vseh teh jezer nižja za približno dva do tri metre.

 

Jezero Salda je tretje najgloblje turško jezero in se nahaja v kraterju prastarega vulkana.

Ob obali se ponekod nalagajo magnezijeve usedline in zato so tam bele brežine, kar privlači pogled.

Za pogledat je res zelo zanimivo za kopanje pa ni...

... ker je obrežje blatno in obalni pas plitek daleč proti nevarni skoraj dvestometrski globini.

 

 

Zato sva raje udobno sedela malo višje nad obalo in uživala ob pogledu na barvit sončen zahod,

kar menda spada med viške potovalnih užitkov vseh popotnikov, ki kaj dajo nase. 

(kot da sončnih zahodov nimamo doma)

___________

Anatolija: Davraz Dagi ( Davraz gora, 2635 m)

Nad mestom Egirdir se dvigajo visoke gore masiva Tauros. 

Gledala sva jih in se odločala katero bi naskočila.  

Našla sva le izhodišče na Davraz Dagi, zato sva se odpravila tja.

Izhodišče za vzpon je v dolini Kayak Merkezi, ki nama je bila takoj všeč. 

Za okoli 900 m višinske razlike sva potrebovala dve uri in pol do vrha. 

Pot proti vrhu je speljana zelo naokrog, zato je trajala malo več kot sva pričakovala 

glede na višinsko razliko vzpona.

Pod pogorjem Davraza je tudi majhno smučarsko središče,

 smučarske proge pa so prav lepe indobro speljane.

Avto sva pustila na višini okoli 1900 m ter se pričela vzpenjati najprej po smučarski progi,

 nato pa le našla neoznačeno stezo za naprej.

Steza ni pogosto obiskana in tudi ni obvezna za vzpon, 

zato se pogosto izgubi in se kasneje spet pojavi.

 

Po strmem vzponu sva prišla na pašnike pod Davrazom. 

 

 Zagledala sva pastirski stan in pokukala v notrajnost, če je kdo doma.

Nikogar ni bilo videti, je pa še vse v funkciji, kot da je lastnik samo malo skočil ven.

 

Pot je nato zavila na širok greben.

Najprej sva prišla do opuščene in uničene radioamaterske točke z antenami in oddajnikom. 

Akumulator je žalostno sameval ob antenskih drogovih in jeklenicah.

Sledil je vrh Davraz Dagi ( 2635 m)

Na vrhu je tudi vpisna knjiga v lepi skrinji. 

Tako sva zvedela, da vrh ne sameva, ampak ga tu in tam le kdo obišče.

 

Zaradi močnega vetra sva se umaknila v zavetrje.

Vmes občudovala tele čedne kupčke rožic, ki pa niso za šlatat,

 imajo namreč polno majhnih bodic(preizkušeno)

Vmes sva še opazilo okostje ovčke, ki je bila očitno žrtev ene od gorskih zveri, 

kot so razodevali ostanki dlak poleg.

Sledil je sestop in pogled nazaj nama je povedal, da je tale Davraz Dagi kar razpotegnjena gora.

Ko sva se vozila nazaj v mesto pa sva zopet opazovala veliko elektrarno. 

Takih kompleksov, kot je ta na sliki, je bilo tri ali štiri.

 Tudi to je nama bilo novo in zanimivo. 

 

_________________

 

 

Turška jezera Beysehir in Egirdir

Ko se pelješ iz velikega mesta Konya proti JZ prečiš gorovje Taurus,

ki sega med 2000 pa do 2900 m v višino. Leži ob Egejskem morju od Pamukkale do jezera Van.

Tu sta tudi dva večja jezera . 

Prvo je Beysehir, ki pa je trenutno precej zarastlo z algami in trstiko in iz prve roke lahko povem,

 da so roji muh povsod kjerkoli sva se ustavila ob njem. 

Plaže za kopanje so le v mestu Beysehir in v campu malo dlje od mesta in vse je plačljivo. 

Je pa to ruralno okolje, kjer se pase živina.

Nato sledi drugo jezero Egirdir, ki pa je že na prvi pogled bolj privlačno.

 Ob dolgi peščeni in mivkasti plaži je dovolj prostora za kopanje in prenočevanje, 

najdejo pa se tudi drugi prijetni kotički. Smeti je tukaj manj, tudi muh ni toliko 

in voda je še vedno prijetno topla. Je pa ob obali daleč v notranjost plitvo le do kolen, 

pa zato plavalcem ni najbolj naklonjeno.

Ker je to jezero dovolj veliko, ob vetru udarjajo valovi v mivkasto plažo in dobiš občutek,

da si že na morju. In morja sva si res že zaželela, zato se zna dogodit, da bova kmalu tam.

 

______________
 

Anatolija: Zazadin Han - karavanseraj

 Malo pred velemestom Konya, se nahaja Zazadin Han.

 

Konya je bila od XI. do XIII. stoletja glavno in zelo pomembno mesto Anatolije,

pa so se tukaj križale poti karavan, ki so prenašale dobrine od vzhoda na zahod.
 V karavanserajih so se karavane ustavile, prenočevale, okrepčale 

in v tukajšnjih bazarjih bazarjih tudi sklepale posle.

Tukajšnji karavanseraj se je ohranil v originalni podobi in obliki in je spremenjen v muzej.

Ker sva bila midva trenutno edina obiskovalca, je prijazen kustus imel čas,

da se je nama posvetil in pojasnjeval vse, kar sva želela izvedeti.

Na gornji fotografiji je sprejemnica, kjer so vpisali goste in se dogovorili o namestitvi

za ljudi in kamele.

Osrednja sobana z ležišči. 

Fotografiral sem tudi ti dve sliki (izmed mnogih na stenah),

ker je kustus rekel, da jih moram obvezno, ker so pomembne.

Nisem ugotovil zakaj, ker mi ni znal razložit v angleščini in jaz ga 

nisem razumel v turščini.

Pomembno je, da jih imam!

Delovna soba.

Danes bi temu rekli sultanova sprejemnica.

V Konyji je bil ustanovljen red plešočih dervišev,

gornja fotografija pa predstavlja bivališče enega od njih.

Središčni prostor pa je veliko dvorišče s pokritim bazarjem ob eni strani.

Več o tem zanimivem kulturnem spomeniku si lahko prebereš tukaj:

ZAZADIN HAN

Midva pa sva se uspešno prebila skozi grozno veliko Konyo

in se ustavila ob prvem primernem kraju ob Beysehir Golu,

prvem od velikih jezer, ki jih nameravava obiskati v prihodnjih dneh.

___________________

Anatolija: Od kanjona Ihlare do jezera Tuz Golu

 Kanjon Ihlara oziroma rečica Ihlara polni jezero Bahraj Golu. 

Vulkansko delovanje ognjenika Ercyes Dagi se ob kanjonu Ihlare pozna tudi 

po pojavljanju toplih vrelcev.  V mestu Ihlara so zato urejene terme.

Midva pa sva danes uživala v samo najinem termalnem bazenčku, 

ki sva ga nepričakovano odkrila, ko sva se zjutraj odpravila na pot.

Voda ima okrog 40 stopinj Celzija in to se nama zdi ravno prav za prijetno razvajanje. 

Seveda sva to izkoristila na polno.

 Ampak konec koncev je bilo potrebno zopet iti na pot.

Do večera sva se pripeljala do jezera Tuz Golu. Slanost jezera je kar 340 promilov. Včasih je bilo to jezero drugo po velikosti v Turčiji in znano po tem,

 da je bilo zaradi alg pogosto celo rdečkasto obarvano.

Jezero se je okoli leta 1980 začelo intenzivno koristiti tudi za namakanje, 

kar je povzročilo, da je postajalo vedno manjše.
Do leta 2000 je jezero kljub poletnemu izparevanju ohranilo vsaj 20% površine 

in zato vedno privabljalo flaminge, ki so se tu razmnoževali.

 

Od leta 2000 pa je vse drugače. Vode je vsako leto manj in ugotovili so , da zaradi vremenskih razmer in segrevanja je do leta 2020 ostal le ozek pas jezera na JV strani. 

V juliju 2021 je jezero ponovno ostalo brez vode, kar je pomenilo tudi konec naseljevanja ptic tu.

 

Ob jezeru sva tako videla napeljane veliko cev iz katere polnijo jezero. 

Tako sva tudi midva obstala ob ozkih

 pasovih vode obdane s soljo. Izgleda, da je od jezera to vse.

 

 Bova jutri zadevo še natančneje preverila.

 _________________

 

 Jutro se je rodilo vzpodbudno, pa sva sklenila da dopoldan še preiskujeva obale tega nesrečnega jezera.

Danes sva se res potrudila, da sva našla dostop do velike slane pokrajine, 

ki je ob obilnejšem deževju verjetno še vedno podobno jezeru.

Neskončna bela planjava se je širila prav do obzorja.

 

Ko sva začutila, da sva tukaj našla tisto kar sva iskala,

sva se obrnila nazaj in nadaljevala najino pot proti morju.

 

_________________