Špik nad Nosom

 Pot: planina Pecol, Špik nad Nosom (Foronon del Buinz), Špik hude police (Cima di Terrarossa), planina Pecol

Čas vzpona: 3 ure in pol .

Nevihte so za nekaj dni prenehale klestiti našo deželo in napovedano je bilo vsaj tri dni sončnega vremena, 

ki sva ga nameravala preživeti v gorah.

Izbrala sva najino priljubljeno izhodišče, Rabeljsko jezero, ki je že nekaj let zelo oblegano.

 Letos je uveden še  nov prometni režim ob cesti, ki vodi ob jezeru. Vsi dostopi do parkirišč 

so zaprti z ograjo ali z zapornicami. Ob jezeru je dovoljeno parkiranje le na nekaterih plačljivih parkiriščih.

To nama seveda ni bilo všeč.

Planina Pecol pa na najino veselje ni bila tako hudo oblegana. 

Že zgodaj zjutraj sva se zadovoljna odpravila v nama prijeten svet kozorogov.

Pot na Špik nad nosom v začetku vodi po isti poti kot na Špik hude police.

Na drugi strani doline lahko neprestano občuduješ Kaninsko pogorje, tam nameravava pohajati jutri.

Po dvournem vzponu se najina pot loči desno proti sedlu nad katerim je Špik nad nosom.

Tu se začne tisto najlepše. Kozorog na visoki polici je uživač, ki v jutru opazuje svet okoli sebe.

Saj ne moreš, da jih ne bi občudoval in fotografiral.

Za sedlom sledi polurni vzpon, ki je dobro varovan.

Nato je pot speljana po razglednem grebenu in izpostavljenih policah.

Nama je v užitek biti vsaj občasno del  tega gorskega sveta.

Na vrhu stoji lično opremljen Lukov bivak, s katerega lahko občuduješ sončne vzhode in zahode. 

To očitno vedo tudi kozorogi, ki prihajajo sem gor in radi pozirajo pred fotoaparati.

Vedno jih občudujeva in še sedaj ne vem ali želijo biti občudovani od nas 

ali pa se nam le milostno kažejo v vsej svoji lepoti.

Foronon del Buinz (Špik nad nosom) , 2531 m. 

V ozadju je Viš levo, Koštrunove špice ter lepotec Mangart v ozadju desno.

Še vedno sva na vrhu.

Potrebno bo iti navzdol, med kozorogi in v prelepem gorskem svetu.

Zopet se spustiva med jeklenicami ...

...ter zavijeva še navzgor na Špik hude police (2420 m). 

Na žalost so se proti vrhu priplazile megle in tako zakrile najin Špik nad nosom.

Tudi tu se kar nekaj časa zadrživa in uživava v pogledih na blizu in daleč.

V ozadju je Grande Nabojs levo in Viš v sredini.

Zahodno sonce je precej segrelo pobočje Špikov ampak kozorogov to prav nič ne moti.

Planina Pecol pod nama.

Na spodnji sliki je Strma peč, vrh kjer še nisva bila pa še ne vem kdaj bova tudi tam.

Zapuščava kozoroge in dobro veva, da se ob priložnosti ponovno vidimo.

_____________________

 

Veška kopa in Bistriška špica

 Pot: planina Luže iz doline Koprivne, Zg.Luža, Veška kopa, Bistriška špica, Križnik, dolina Koprivne.

Čas: okoli 8 ur

Tokrat sva izbrala manj obljudeno pot iz doline Koprivne pri Črni. 

Od avstrijske planšarije na spodnji Luži vodi označena pot na zahodno pogorje Pece.

Ob poti  uživava v cvetočem zelenju vsenaokrog. 

Še vedno poimensko ne poznava vseh cvetlic, pa zato svoje znanje počasi dopolnjujeva. 

Kmalu sva na planini Zgornja Luža, na kateri kraljuje stara brunarica na zelo razglednem travnatem pomolu.

S planine je čudovit razgled na Savinjske Alpe.

Pot se nato vzpenja skozi iglast gozd in obsežen pas ruševja. Kmalu sva na zelenih planjavah Pece. 

Spodaj je pogled na Veško kopo v ozadju. Najprej zavijeva levo na Veško kopo (Wackendorfer spitze, 2079 m).

Nato ob vršnem grebenu hodiva nazaj do Bistriške špice ( Feistritzerspitze, 2113 m).

Pogled navzdol se razprostira po Koroški vse do vrhnje postaje vzpenjače smučišča na Peci.

Tu pričneva šteti pohodnike, ki jih srečujeva. 

Večinoma so to avstrijci, ki se z žičnico pripeljejo vrh smučišča in se nato po krožni poti vračajo do izhodišča. Naštejeva jih 31. Stopiva še do Križnika (2019 m),  ter se nato odločiva za spust v najino dolino.

Spodaj je pogled na skoraj celotno pogorje Pece z Bistriške špice. 

Od leve Kordeževa glava, Končnikov vrh ter Križnik. Za nama je Bistriška špica ter Veška kopa.

Sledil je še sestop nazaj v dolino Koprivne.

 Malo se še ohladiva na malem snežišču ter nato zaključiva pot strmo navzdol v Koprivno, 

ter po cesti navzgor do najinega izhodišča.

Pogled navzdol na kmetijo Kumer v dolini Koprivne.

Pa še ena slikica današnjega sončnega vzhoda.

Nič posebnega ampak vedno imava prijetne občutke kadar se dan že ob zori vzpodbudno prične.

__________________________

Lopar (Rab)

 Premužičeva staza je najbolj znana na Velebitu, obstaja pa tudi na Rabu in sicer od Loparja do Barbata. 

Dolga je 8 km. Z nje je prelep pogled na Lopar in njegovo Rajsko plažo. 

Ta steza pa je za razliko od velebitske bolj sprehajališče in je lepo urejena. 

Na vrhnjem delu steze so Fruge, ostanki starih bivališč. 

Od tam vodi tudi označena pot do vrha Kamenjaka.

Drugi del Premužičeve staze poteka po parku Dundo ter polotoku Kalifront na severnem delu Raba. 

 To je gozdnati predel s katerega se lahko spustiš  do manjših plaž v lepih zalivih. 

V bližini je še Kamporska draga, kjer so ostanki koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne.

Midva pa sva naenkrat imela dovolj pohodov po Rabu in tudi čas je že bil, da se vrneva domov. 

_________________________

 

Kamenjak (Rab)

Pot: rt Mišnjak, Kamenjak, mesto Rab

Čas: okoli 10 ur in okoli 18 km poti

Na vrhu Raba, na Kamenjaku še nisva bila. Omislila sva si malo daljšo pot, ker če sva že tu,

 potem se spodobi, da prehodiva celo pogorje Kamenjaka.

Kako dolga pot bo to, ob startu še nisva vedela. Kljub temu sva s seboj nesla veliko vode,

 kar se je izkazalo kot dobra odločitev.

Od trajektne luke Mišnjak se najprej sprehodiš do zaliva Mag. 

 Pokrajina naju je spominjala na puščavo..

 Pogled navzdol proti zalivu Mag se nama je zdel v tej jutranji svetlobi mističen.

V nadaljevanju vodi pot ob zalivih ter malo ali veliko gor in dol po kamenju.

Med ravnicami iščeva markacije, ki so zakrite v zelenju.

In zopet gor...

...in nato dol.

Na drugi strani velebitskega kanala gledava masiv severnega Velebita.

Po štirih urah hoje sva mislila, da sva že blizu Kamenjaka...

...pa naju je presenetila tabla, da je do Kamenjaka še za štiri ure hoje.

 No ja, ni kaj pot je treba vzeti pod noge.

Proti koncu poti je potreben še vzpon  na Srednjak (320 m) in to seveda spet od 0 m navzgor.

Na sliki zgoraj je s Srednjaka pogled nazaj, ter spodaj še pogled dalje proti Kamenjaku.

Greva dalje zopet gor in dol, pokrajina je resnično čudovita in samotna. 

 Pred vrhom Kamenjaka je še spust v kanjon in nato zopet gor. 

 Temu sva se izognila in sva se namenila kar naravnost do vrha. Mislila sva da bo to lažje in bližje, 

pa je najina "bljižnica" bila dolga za kakšno uro in pol.

Z vrha Kamenjaka (408 m) je razgled naokoli seveda prelep. 

Zgoraj je pogled na mesto Rab...

...ter severni gozdnati polotok Raba, kjer je tudi veliko pohodniških poti.

Kasneje sva ugotovila da je pot po celotnem grebenu Kamenjaka označena, Vodi od rta Mišnjak do Loparja in je dolga okoli 22 km in da na smerni tabli piše, da potrebuješ zanjo okoli 12 ur hoje. 

 Pot je prelepa vendar je primerna bolj za jesenski ali pomladni celodnevni pohod, 

v tem letnem času pa je bilo zelo vroče hoditi po razgretem kamenju.

Sedaj bi morala še nazaj po isti poti 18 km čez cel greben. 

Rajši sva izbrala pot navzdol do mesta Rab, se zapodila v prvo trgovino, si nakupila preveč pijače, 

se dobro napojila in začela misliti kako bi prišla nazaj do rta Mišnjak, kjer naju je čakal avto. 

Najbolj enostavna in cenena rešitev je bila "taxi" ter 20 eur za plačilo le tega. Na vožnji nazaj sva poslušala modrovanje voznika, da je v taki vročini ta najina pot docela neprimerna in nepotrebna.  Seveda sva se strinjala ampak bova zopet šla, ko se bo zanjo prikazala nova priložnost.

In še pogled na Kamenjak iz Loparja; od tu je pot gor dolga le tri ure.

_____________________