Veška kopa in Bistriška špica

 Pot: planina Luže iz doline Koprivne, Zg.Luža, Veška kopa, Bistriška špica, Križnik, dolina Koprivne.

Čas: okoli 8 ur

Tokrat sva izbrala manj obljudeno pot iz doline Koprivne pri Črni. 

Od avstrijske planšarije na spodnji Luži vodi označena pot na zahodno pogorje Pece.

Ob poti  uživava v cvetočem zelenju vsenaokrog. 

Še vedno poimensko ne poznava vseh cvetlic, pa zato svoje znanje počasi dopolnjujeva. 

Kmalu sva na planini Zgornja Luža, na kateri kraljuje stara brunarica na zelo razglednem travnatem pomolu.

S planine je čudovit razgled na Savinjske Alpe.

Pot se nato vzpenja skozi iglast gozd in obsežen pas ruševja. Kmalu sva na zelenih planjavah Pece. 

Spodaj je pogled na Veško kopo v ozadju. Najprej zavijeva levo na Veško kopo (Wackendorfer spitze, 2079 m).

Nato ob vršnem grebenu hodiva nazaj do Bistriške špice ( Feistritzerspitze, 2113 m).

Pogled navzdol se razprostira po Koroški vse do vrhnje postaje vzpenjače smučišča na Peci.

Tu pričneva šteti pohodnike, ki jih srečujeva. 

Večinoma so to avstrijci, ki se z žičnico pripeljejo vrh smučišča in se nato po krožni poti vračajo do izhodišča. Naštejeva jih 31. Stopiva še do Križnika (2019 m),  ter se nato odločiva za spust v najino dolino.

Spodaj je pogled na skoraj celotno pogorje Pece z Bistriške špice. 

Od leve Kordeževa glava, Končnikov vrh ter Križnik. Za nama je Bistriška špica ter Veška kopa.

Sledil je še sestop nazaj v dolino Koprivne.

 Malo se še ohladiva na malem snežišču ter nato zaključiva pot strmo navzdol v Koprivno, 

ter po cesti navzgor do najinega izhodišča.

Pogled navzdol na kmetijo Kumer v dolini Koprivne.

Pa še ena slikica današnjega sončnega vzhoda.

Nič posebnega ampak vedno imava prijetne občutke kadar se dan že ob zori vzpodbudno prične.

__________________________

Lopar (Rab)

 Premužičeva staza je najbolj znana na Velebitu, obstaja pa tudi na Rabu in sicer od Loparja do Barbata. 

Dolga je 8 km. Z nje je prelep pogled na Lopar in njegovo Rajsko plažo. 

Ta steza pa je za razliko od velebitske bolj sprehajališče in je lepo urejena. 

Na vrhnjem delu steze so Fruge, ostanki starih bivališč. 

Od tam vodi tudi označena pot do vrha Kamenjaka.

Drugi del Premužičeve staze poteka po parku Dundo ter polotoku Kalifront na severnem delu Raba. 

 To je gozdnati predel s katerega se lahko spustiš  do manjših plaž v lepih zalivih. 

V bližini je še Kamporska draga, kjer so ostanki koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne.

Midva pa sva naenkrat imela dovolj pohodov po Rabu in tudi čas je že bil, da se vrneva domov. 

_________________________

 

Kamenjak (Rab)

Pot: rt Mišnjak, Kamenjak, mesto Rab

Čas: okoli 10 ur in okoli 18 km poti

Na vrhu Raba, na Kamenjaku še nisva bila. Omislila sva si malo daljšo pot, ker če sva že tu,

 potem se spodobi, da prehodiva celo pogorje Kamenjaka.

Kako dolga pot bo to, ob startu še nisva vedela. Kljub temu sva s seboj nesla veliko vode,

 kar se je izkazalo kot dobra odločitev.

Od trajektne luke Mišnjak se najprej sprehodiš do zaliva Mag. 

 Pokrajina naju je spominjala na puščavo..

 Pogled navzdol proti zalivu Mag se nama je zdel v tej jutranji svetlobi mističen.

V nadaljevanju vodi pot ob zalivih ter malo ali veliko gor in dol po kamenju.

Med ravnicami iščeva markacije, ki so zakrite v zelenju.

In zopet gor...

...in nato dol.

Na drugi strani velebitskega kanala gledava masiv severnega Velebita.

Po štirih urah hoje sva mislila, da sva že blizu Kamenjaka...

...pa naju je presenetila tabla, da je do Kamenjaka še za štiri ure hoje.

 No ja, ni kaj pot je treba vzeti pod noge.

Proti koncu poti je potreben še vzpon  na Srednjak (320 m) in to seveda spet od 0 m navzgor.

Na sliki zgoraj je s Srednjaka pogled nazaj, ter spodaj še pogled dalje proti Kamenjaku.

Greva dalje zopet gor in dol, pokrajina je resnično čudovita in samotna. 

 Pred vrhom Kamenjaka je še spust v kanjon in nato zopet gor. 

 Temu sva se izognila in sva se namenila kar naravnost do vrha. Mislila sva da bo to lažje in bližje, 

pa je najina "bljižnica" bila dolga za kakšno uro in pol.

Z vrha Kamenjaka (408 m) je razgled naokoli seveda prelep. 

Zgoraj je pogled na mesto Rab...

...ter severni gozdnati polotok Raba, kjer je tudi veliko pohodniških poti.

Kasneje sva ugotovila da je pot po celotnem grebenu Kamenjaka označena, Vodi od rta Mišnjak do Loparja in je dolga okoli 22 km in da na smerni tabli piše, da potrebuješ zanjo okoli 12 ur hoje. 

 Pot je prelepa vendar je primerna bolj za jesenski ali pomladni celodnevni pohod, 

v tem letnem času pa je bilo zelo vroče hoditi po razgretem kamenju.

Sedaj bi morala še nazaj po isti poti 18 km čez cel greben. 

Rajši sva izbrala pot navzdol do mesta Rab, se zapodila v prvo trgovino, si nakupila preveč pijače, 

se dobro napojila in začela misliti kako bi prišla nazaj do rta Mišnjak, kjer naju je čakal avto. 

Najbolj enostavna in cenena rešitev je bila "taxi" ter 20 eur za plačilo le tega. Na vožnji nazaj sva poslušala modrovanje voznika, da je v taki vročini ta najina pot docela neprimerna in nepotrebna.  Seveda sva se strinjala ampak bova zopet šla, ko se bo zanjo prikazala nova priložnost.

In še pogled na Kamenjak iz Loparja; od tu je pot gor dolga le tri ure.

_____________________

 

Nanos

 

Pot: Razdrto, po strmi poti navzgor, po položni navzdol, Razdrto

Je minilo precej let kar sva zadnjič hodila po tej poti, pa se je spodobilo, 

da na hitro skočiva gor, preden zavijeva na morje. 

Po uri hoje sva se izvila iz strmine in že uživala v lepih razgledih daleč naokoli.  

Na vrhu opaziva, da kočo obnavljajo. S prejšnjih potepanj po tej obširni planoti se spomniva obsežnih rastišč čemaža naprej proti Suhemu vrhu in jih greva pogledat. 

Vendar sva letos prepozna, čemaž  že cveti zato danes čemaževe solate ne bo.

Mimo koče nato odhitiva nazaj po razglednem grebenu Nanosa. 

Razgledi sežejo do Vipave in Ajdovščine, Čavna ter Golakov. Res je prelepo.

Po položni poti se spuščava proti Razdrtemu.

Lep in razgleden je tale Nanos, kot vedno ponovno ugotavljava.

____________________

Veliki Kozjak (severni Velebit)

Izhodišče: Veliki Lubenovac

Na Veliki Kozjak vodijo poti od Careve kuče ali koče Mrkvište. 

Te stojijo cesti Krasno - Gospič.

 Od koč dalje vodi slabša makadamska cesta vse do izhodišča blizu Velikega Lubenovca. 

Veliki Lubenovac je obširna planjava s kočami in pašniki.

 Pravijo, da je najlepši del nacionalnega parka. Včasih so tu bivali pastirji s svojo živino. 

Veliki Lubenovac sva prečila že lani ob raziskovanju hribov okoli Alana,

 Rosijevega bivaka, pa vse do Gromovače.

S hojo pričneva skozi gozd strmo navzgor. 

Popestrila sva si pot še tako, da sva se povzpela ali bolje malo poplezala čez Obli kuk.

Ob poti so naju spremljale tudi takšne strukture kamnin.

Najprej sva prišla pod tale vrh spodaj. Sva mislila, da sva že blizu cilja, pa ni bilo tako.

Pot je vodila namreč še daleč mimo in okoli njega do pravega vrha Velikega Kozjaka.

Na Velikem Kozjaku (1620 m).

Z vrha je dober razgled  na vse vrhove severnega Velebita.

Za Veliki Kozjak sva prebrala, da je najlepši vrh severnega Velebita.

 Pot nanj je resnično slikovita. Vzpenjaš se skozi lep gozd,

 pot si lahko popestriš ali otežiš še z vzponom na Obli kuk. 

Zatem hodiš med skalnimi skulpturami, nato pa proti koncu poti vstopiš v skalni svet, 

ki je resnično tisti pravi alpski svet, ki sva ga vajena iz naših hribov.

Sestop sva opravila po približno enaki poti, nato pa nadaljevala vožnjo do koče Alan, 

kjer sva prespala in naslednji dan sklenila najin obisk severnega Velebita. 

____________________