Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 

ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.

 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 

Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.

Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 

Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,

 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 

Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 

Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 

kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.

 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.

Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 

 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 

Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 

Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 

ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.

Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 

ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 

V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________

Stagor

 

Pot: mestece Steinfeld ter po asfaltirani cesti z avtom navzgor do nekje 900 m višine, planina Stagorer, planine Hierleben,  vrh Stagor, (delno označena pot), Speickbichl, ter nazaj mimo Gaberbodna.

Odpeljala sva se čez Korensko sedlo, do popularnega turističnega jezera Weissensee, 

ki sva si ga ogledala kljub temu, da naju je motila množica turistov. 

Zato kmalu nadaljujeva do mesteca Steinfeld ter nato po gorski cesti v smeri Stagorja.

Ta vršac sva izbrala, ker sva domnevala, da bo bolj samoten in da ga trume pohodnikov ne bodo oblegale.

Izkazalo se je, da sva izbrala dobro.

 Na planini Hierleben vodi steza čez pašnik, 

kjer sva se morala za prehod pogajati s kravami in z bikom, 

ki so trdno držali strmi breg v svoji lasti.

Je trajalo, preden sva uspela nadaljevati pot.

Delno označena pot v nadaljevanju vodi malo višje še mimo dveh prelepih planin...

...nato pa preči strmino Stagorja, ki je bila poraščena z visokimi travami. 

Slabo uhojeno pot sva zato morala vseskozi iskati, kar ni bilo vedno enostavno.

Za tem pa se prične tisto najlepše....

...ko se razkrijejo razgledi daleč naokrog...

Nato sva končno prispela na greben, ki povezuje poleg Stagorja še druge podobne vršace.

Tudi na vrh sva prišla v predvidenem času.

Stagor (2289 m).

Zgoraj je pogled še na sosednji Speikbichl...

Pa ni šlo, da ne bi skočila še tja. 

Na Speikbichlu (2285 m).

Pogled v dolino na Steinfeld.

V dolini vročina, tu gor pa je zapihalo in pripodile so se meglice, 

ki so se trudile, da bi naju prikrajšale za razgled.

Z roba Stagorja sva se nato odpravila na spodnje planine. 

Malica na vrhu je odpadla zaradi močnega vetra.

Še vedno so naju obdajale prelepe planine Kreuzeckberge,

 podobne našim Karavankam po višini in po obliki.

Po poti navzdol sva ugotavljala, da tu dežja ne manjka. 

Tako sva z veseljem spremenila tudi meni za večerjo.

Na planini Hiereben sva zavila po drugi poti navzdol in sicer po zanimivi cesti, 

ki je večinoma kar vrezana  v skalno steno. 

Prav lepo sva hodila navzdol in se vpraševala čemu so delali tako drago cesto.

Namena te ceste sicer nisva ugotovila, toda na koncu naju je pričakal takle znak. 

No v najino obrambo lahko povem da zgoraj ko sva vstopila na to cesto, ni bilo nobene prepovedi.

Samoten vrh, ovenčan z meglicami in pogledi na prelepe planine je bil za nama...

in opravila sva  15 km poti in nekaj več kot 1000 višinskih metrov.

___________________

Olševa

 

Pot: vasica Sv.Duh, Lipševa vrata, Obel kamen, Govca, Potočka zijalka, Lipševa vrata , Sv.Duh.

Zopet je bil na vrsti skupinski pohodniški izlet. 

Kar devetnajst nas je bilo v skupini! 

Ko hodiva po tej poti, greva vedno najprej pogledat velika Lipševa vrata. 

Pot do vrat je sedaj prav lepo očiščena padlih dreves, ki so bila med žrtvami hudega vetra pred par leti. 

Od Lipševih vrat gre strmo navzgor neoznačena pot  do Oblega kamna ( 1911 m) , 

prvega vrha v masivu Olševe. Od tod gre pot lepo po grebenu vse do najvišjega vrha, Govce.

V tem času smo vsi prišli na vrh Govce (1929 m), 

večina po običajni markirani poti, nekateri pa po grebenu.

Po počitku na vrhu Govce smo se lepo v vrsti odpravili navzdol do Potočke zijalke, 

ki so jo nekateri  lepo raziskali..

Nato pa še enkrat do prelepih Lipševih vrat ter zopet nazaj do izhodišča.

Moj sledilec je pokazal za dobrih 9 km  in 911 višinskih metrov poti.

______________________

Jerebica (Cima del Lago)

 

Pot: Rabeljsko jezero, Krivi rob, Jerebica in nazaj

Od znanih gora v teh koncih nama je manjkala še Jerebica.

Na kraju Rabeljskega jezera je označena pot proti Jerebici. 

Čez nanose peska vodi cesta, ki preide v pot ter kmalu zavije navzgor v gozd. 

Iz gozda sva se povzpela na zaraslo plazovino. V tem delu pot nikakor ni prijetna. 

Veliko kamenja je, vmes pa drseča črna prst.

Na sedlu med Velikim snežnim vrhom ter Gorenjim Voglom, se priključi pot iz Možnice. 

In tu se pričnejo prvi lepi razgledi. 

Zgoraj je pogled na Rombon preko Možnice.

Pot je nato peljala mimo Gorenjega Vogla in Krivega roba (2008 m) malo navzdol,

 nato pa zopet navzgor na rob Jerebice.

Zgoraj je pogled s Krivega roba navzdol na manjšo dolinico od koder je končni vzpon na Jerebico.

Čudovit pogled z roba Jerebice na Rabeljsko jezero.

Jasno se vidi zelo nizek vodostaj zaradi suše.

Po vršnem grebenu prav do koder se da, preden se prevesi.

V ozadju so naše gore.

Razgledi so bili jasni daleč naokoli. 

Zgoraj je pogled na Kraljevo špico, kjer sva bila včeraj.

Na vrhu Jerebice (2127 m).

Zgoraj je približan pogled na naše gore.

Navzdol sva šla po isti poti, ker druge izbire ni bilo. 

Po neprijetnem starem zaraščenem melišču nama tudi navzdol ni bilo prijetno. 

Po gozdu navzdol sva se počutila veliko bolje. 

Na koncu je kot velika jagoda na čokoladni torti prijala osvežitev v čudovitem zelenem Rabeljskemu jezeru. Daljše plavanje s pogledom na Jerebico je bilo polno zadovoljstva..

V letošnjem vročem poletju je mnogo ljudi poiskalo osvežitev v tem jezeru. 

Gladina jezera pa je v letošnjem izredno sušnem poletju vsaj za štiri  metre nižja kot običajno.

Bolj zanimiv se nama je zdel potoški hudournik, ki je poniknil preden se je izlil v jezero.

Ob strugi navzgor sva raziskala kar nekaj skritih tolmunov, 

ki očitno nudijo odlično osvežitev tudi v največji suši. To si velja zapomnit.

Pot na Jerebico ni bila dolga. Nabralo se je 1233 višinskih metrov ter 9 km poti.

_____________________________