Vivodnik

Pot: cesta na Menino pod planino Travnik, Vivodnik, Špic.

 koča na Menini planini in čez Dolge trate nazaj

 

Višinska razlika: okoli 400 m

Razmere v naših hribih so postale negodne tudi za turno smuko. 

Po močni otoplitvi in močnih vetrovih je težko najti predele, kjer je še možno smučati. 

Kljub temu sva se odločila preveriti stanje na Menini.

Na severnem pobočju Menine se zvezni sneg prične šele nad 1200 m. 

Na gornji sliki je pogled v Savinjsko dolino in na Golte, kjer se že nabirajo megle.

Na planjavah Menine je še dovolj snega, 

proti vrhu Vivodnika (1508 m) pa ga v gozdu že zmanjkuje.

S stolpa sva ocenila razmere v Savinjskih Alpah glede pokritosti s snegom.

Približan posnetek Ojstrice in Velikega vrha je pokazal veliko rjavih reber na pobočjih,

 na vrhovih pa je vse ledeno in trdo. To se ve.

Po pomrznjenem pobočju sva se spustila mimo koče, nato pa se povzpela še na Špic (1499 m).

Tokrat sva smuči odnesla na vrh Špica po kopnem južnim grebenom.

Od tu je najlepši pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na gornji sliki je prepihana  Lepenatka spredaj  ter Križevnik, Velika zelenica,

 Veliki vrh, Ojstrica ter Babe z desne proti levi.

Sledijo Rinke, Skuta, Grintavec ter v ozadju Kočna z desne proti levi.

Sledi priprava smuči za spust. Ko je toplo in brez vetra je vse lepo in prav. 

Če pa je vetrovno in mrzlo pa ni volje za fotografiranje.

Po spustu sva se kar dolgo zadržala pri koči, kjer sva opazovala planince, 

ki so prihajali in odhajali na vse strani. Med njimi je bil še en turni smučar, 

s katerim sva izmenjala informacije o snežnih razmerah v naših gorah. 

Skupaj smo ugotovili, da do novih obilnejših snežnih padavin kvalitetna turna smuka odpade!.

Še zadnji pogled na planjavo pred kočo...

... v iskanju zveznega snega  malo mimo dreves...

...ko pa naletiš na skalno oviro prekrito z rahlim snegom se zgodi nenačrtovan pristanek.

Še en pogled proti soncu in nato po zasneženi cesti navzdol vse do avta..

Zaključila sva, da bo to najina zadnja turna smuka v tej zimi, če ne bo zapadlo še kaj snega. 

Ugotovila sva tudi, da je tale možnost smuke od planine Ravni do Vivodnika prav prijetna 

kadar je dovolj snega.

Kljub skromnim snežnim razmeram sva iztisnila za dobrih 9 km poti in presmučala 300 m višinske razlike. Navajena sva na več ampak tokrat nam je bilo dano le toliko. 

Hvaležna sva tudi za ta lep dan.

________________

 

Veliki Travnik

Pot: vas Planina, sedlo Hlipovec, koča na Velikem Travniku, Turnovka ter smuka nazaj do izhodišča

Prejeli smo novo pošiljko snega. 

Na vrhovih in severnih straneh je bil sneg odpihan zaradi močnega vetra, 

na najini smučarski trasi pa ga je ostalo dovolj.

Zgoraj na sliki so prikazane snežne razmere na sedlu Hlipovec pod Komnom.

Vmesni lepi pogled na Uršljo goro, ki je menda dobila 30 cm novega snega, sva zvedela.

Po postanku ob koči na Velikem Travniku je sledil še vzpon na Turnovko ( 1637 m)

 in tu sva srečala Milana, s katerim se pogosto srečujeva na zimskih vzponih. 

Izmenjali smo si vse novice s planinskega sveta ter tudi ostale,

 našli skupne ideje kam bomo letos še šli, ugotovili da je bilo tole srečanje zelo prijetno 

in se nato odpravili dalje, vsak v svojo smer.

Naju je čakal lep spust po nedotaknjeni belini navzdol. Juhuhu.

Na koncu še najin podpis in...

...nabralo se je za kakšnih 600 višinskih metrov smučanja in 14 km poti.

Popoln dan; nič mu ni manjkalo!

____________

Kordeževa glava

Pot:  Mitnik, Kordeževa glava in nazaj

Višinski metri: okoli 1150 m

Razmere: zimske, dobrodošle so vsaj male dereze

Peca je drugi dvatisočak v najinem bližnjem okolju, ki je pozimi varno dostopen. 

Seveda pa si lahko popestriš pot tako, da ne greš ravno po markacijah, 

ampak kar navzgor po malce uhojeni vlaki, se dodobra ugreješ 

ter nato višje zaviješ na označeno pot.

Skoraj vedno je veter gospodar Pece in pobočja so tudi letos precej spihana ali pa trda, ledena.

Pa nič zato, vrh Kordeževe glave ( 2126 m) je tu, 

zadaj pa se vrstijo lepi beli vrhovi ostalega grebena Pece: Končnikov vrh in Bistriška špica.

Na vrhu se malo umakneva vetru in takoj naj obiščejo kavke. 

Vedo, da bova z njimi delila malico.

Pogledi naokrog naju vedno pritegnejo. V ozadju so Savinjske Alpe.

Koroške doline so zamegljene, kot se pogosto dogaja.

Približan pogled na severno stran Raduhe.

Pogled na dolino Koprivne in Tople ter Rinke in Storžič(desno) v ozadju.

In za konec še Uršlja gora, nato pa po trdem snegu strmo navzdol. 

Nabrala sva približno 14 km poti in zmogla sva okoli 1100 višinskih metrov.

__________

 

Raduha

 Pot:  izpod Konjskega vrha mimo lovske koče in planine Cirkovnica do Loke na vrh ter nazaj.

Višinska razlika: okoli 1100 m

Zadnji dan v letu 2021 nam je ustregel s čudovitim nebeško modrim dnevom, 

sicer malce pretoplo in preveč južno za turne smuči ampak lepo toplo za pohod na bližnji dvatisočak.

Pogled v dolino na zgornji sliki. in pogled proti vrhu na spodnji sliki.

Gaz je bila narejena že pred nama, toda bila je malce čudno speljana, 

pogosto kar naravnost navzgor med pokritimi borovci,

 zato je nudila ogromna ugrezanja do riti in še dlje...

Posledično sva se kar namučila, da sva prišla na vrh Raduhe (2062 m).

Ampak razgledi v tem sončno sijočem dnevu so bili izredni.

Najprej seveda pogled na Julijce in našega očaka.

Sledi lepi greben Košute, zgoraj.

Približana Ojstrica ter Mrzla gora spredaj desno.

...ter še Obir malce proti severu.

Olševa v ospredju in še vse drugo kar si le oko zaželi.

Vrh Raduhe je bil spihan, sneg močno južen tako da ja bila prava odločitev, da so smuči ostale doma.

Tako sedaj pa nazaj mimo koče na Loki, kjer se je že kar nekaj ljudi martinčkalo, 

ampak ni bilo gneče za čudo. 

Nabiranje D vitamina pod toplim soncem sredi zime prav lepo ugreje dušo in telo. 

Pa čeprav greš nato nazaj v dolino med ljudi, kjer pogosto mrak prekriva narode in tema njihove misli.

_______________