Raduha, 2.dan

 

Pot: Zg.Sleme, koča na Grohatu, Raduha in nazaj čez Durce.

V dolini je bilo 35 stopinj in več, pa sva se odločila,

 da bova po Krofički prespala kar zunaj nekje pod Olševo na prijetnih 18 stopinj toplote.

 Bilo je čudovito spati tako v naravi, tiho, prijetno hladno. 

Skupno sva se odločila, da morava to še ponoviti.

Naslednje jutro sva na hitro skočila še na najbližnjo goro po zahtevnejši poti.

Plezalna pot je urejena in varna, klini lepo držijo in hitro sva bila na vrhu Raduhe (2062 m).

Tudi zapustila sva vrh na hitro, ker so se že pričeli nabirati pohodniki.

Na Raduhi greva vedno še na najino skalo in to je zame pravi vrh.

Takole...

,,,in takole, kjer uživava v samoti.

Razgledi so seveda prekrasni. Ojstrica, Rinke, Skuta.

Sedaj pa nazaj po robu Raduhe in opaziva trop ovc, ki si išče hlad.

Nazaj do Durc...

...do lepega macesnovega gozdnega roba ...

...in nazaj do koče na Grohatu, ki je gostila že nekaj pohodnikov 

in še nazaj do Zg.Slemena in nato skok v hladno Savinjo. 

Letošnje poletje nas res razvaja z vročimi in sončnimi dnevi.

_________________________

Krofička, 1.dan

Pot: Dom planincev v Logarski dolini, Klemenča jama, Škrbina ter po lovski poti na Krofičko, Klemenča jama,

 

Tokrat sva izbrala lovsko pot za vzpon na Krofičko. To pot sva že prehodila pred leti, 

zdaj pa naju je zanimalo, če je še tako samotna in če jo bova sploh našla, 

saj je bila takrat težko sledljiva.

Mimo Klemenče jame navzgor sva se usmerila proti Škrbini.

 Pred Škrbino je potrebno poiskati neozmačeno stezico levo v smeri Krofičke. 

Pred vstopom v plezalni del, so na najbolj neugodnem mestu klini izpuljeni do te mere, 

da ne veš ali bi se oprijel zajle ali ne.

Ko izplezaš iz zajl in stene ven so pred teboj Zadnji travniki.

Poti tu ni najti, pa sva hodila malo gor in dol, da sva našla nadaljevanje proti Krofički.

Na zgornji sliki je pogled navzdol na Škrbino.

Tu pa je vedno lepi pogled na Robanov kot.

Nato je treba poiskati pravi pristop proti vrhu. Po možnosti brez ruševja, seveda.

Ko priplezava do te stene z luknjami, jo spoznava in veva da sva v pravi smeri...

...in vrh Krofičke (2083 m)  je res kmalu znova osvojen.

V tem sončnem in jasnem dnevu so razgledi čudoviti. 

Meni je najlepši pogled na Skuto in Rinke...

... in še pogled po grebenu dalje proti Utam. 

Dober občutek je, ker sva to pot že nekajkrat prehodila.

Še nekaj slik, počitek in malica in sledila je pot navzdol 

po običajni markirani stezi proti Klemenči jami.

Znani macesni na gozdnem robu in že sva bila na koči pri Klemenči jami. 

Koča ni več samevala, zato sva se napotila kar nazaj v dolino. 

 

Krofička ni najvišja v svojem okolju, pa vendar nudi prekrasne razglede po savinjskih alpah. 

_____________________

 

Polška planina

 

Pot:  kmetija Bevšek, Bevškova planina, planina Polšak, kmetija Travnikar, Bevšek - raziskovalna tura

Čas: 10 - 11  ur

Od kmetije Bevšek sva pričela hoditi po gozdni cesti, ki se kasneje spremeni v novo vlako; 

zelo strmo in večkrat vrezano v skalovje.

 Pripelje te do starega Bevšekovega stanu na planini.

S te vlake pa presenetijo prelepi pogledi na Turnco ter Olševo in Raduho.

Na gornji sliki je ostanek opuščenega Bevškovega stanu pod gozdno vlako. 

Od tu dalje sva se usmerila levo v grapo navzgor, ki kmalu  postane gola in skalnata. 

Pri solnici ob grapi zagledava rahlo stezico, ki preči grapo v levo in desno. 

Nadaljevala sva desno in kasneje ugotovila, da stezica zavije proti prepadnim stenam Križevnika. 

Poskušala sva se prebiti preko ruševja nazaj v grapo, pa sva kmalu odnehala in se vrnila 

do solnice ter po grapi nadaljevala strmo navzgor.

Na nekaj mestih je bilo potrebno izplezat preko manjših skokov..

Ponekod se je grapa rahlo zaprla toda vedno sva našla nadaljevanje. 

Proti vrhu je grapa postala kar konkretno strma.

Ni in ni je bilo konec.

Pogled nazaj pa je bil prekrasen, v ozadju je bil lepo viden jugozahodni greben Raduhe.

Po nekaj urah plezarije in hoje strmo v breg sva končno le izstopila na rob planote,

 kjer se nahaja Polšakova planina. Pogled navzdol v zgornji iztek grape je na spodnji sliki.

Po planoti se med ruševjem, skalami in poraslimi vrtačami vije več potk in orientacija je precej odvisna od intuicije,

 ki zna v tem labirintu zatajiti kljub dejstvu, da sva v tem področju bila že večkrat.

 Pa sva z vztrajnostjo po hoji med borovci sem in tja končno le ugledala Polšakovo planino.

Ob zasluženem počitku sva opustila misel na vzpon na Križevnik in se raje pogovarjala o spustu nazaj. 

Imela sva izbiro, da greva po markirani poti daleč okoli Velikega vrha preko Moličke peči v Robanov kot 

ali pa poiskati novo varianto za sestop.

Odločila sva se zopet za raziskovanje.

 Že dolgo veva, da obstoja potka označena  na celi trasi s štirimi ali petimi zelenimi pikami, 

ki vodi do Bevšekove planine nazaj. Midva sva videla le prvo piko. 

 Potko pa sva izgubila pri lovski koči pod Polšakovo planino.

Tako sva našla svojo varianto za sestop.

Ponekod je bila neka stara potka vidna, ponekod sva se morala spustiti po hudi strmini gozda navzdol.

Našla sva čudovite kotičke samote s prelepimi pogledi navzdol.

In po izredno strmem spustu prek ruševja prišla zopet do grape, ki je bila primerna za spust.

Ko sva se previdno spuščala po njej sva ugotovila, da je to prava smer.

Na koncu naju je pričakalo še nekaj plezarije čez podrta debla, ki jih je odložil hudournik, 

ki očitno vlada v tej grapi.

Na drugi strani pa sva uspešno izstopila na novo gozdno vlako, ki naju je vodila še malo navzdol.

Gozdna vlaka se je počasi spremenila v gozdno cesto, 

ki naju je pripeljala navzdol do glavne ceste pri kmetiji Travnikar.

Bilo je nepozabno doživetje. Tako raziskovanje je čudovita izkušnja, 

ko si sam v občasno neprehodnem svetu in iščeš možnosti za nadaljevanje. 

Skratka zelo lepo in nepozabno. Bilo pa je tudi precej naporno, orientacijsko zelo zahtevno, skoraj vsak korak je moral biti premišljen. Na koncu pa je gps pokazal  12 km s skoraj 1700 višinskimi metri. prehojene poti.

___________________________