Uršlja gora

 Pot: Ciganija, Križan, Uršlja gora ter po zimski poti nazaj

Razmere: sneg skorjast, ponekod že kopno, južno ter oblačno, po stezah ponekod ledeno.

Ja, meteorologi so zjutraj rekli, da bo baza oblakov na okoli 1500 m, 

v severni Sloveniji pa da bo celo sončno. 

No že vedo, sem rekla in sva šla preverit, če bo res tako.

Na križanovih travnikih sva ugotavljala, da imajo sončno južno od nas, ter da je baza oblakov

 precej nad  1500 m. No, meteorologi že vedo; mogoče bo kaj drugače v naslednjih urah.

Prva razglednica z vrha Urške - 1699 m je bila taka, da je sončno še vedno 

precej južneje od naju in meteorolgov. Tam nekje daleč za Zasavjem.

Druga razglednica (zgoraj) s hribov pokaže, da baza oblakov ni na 1500 m, 

ampak višje od Ojstrice torej nad 2300 m.

Tretja razglednica pokaže, da tudi v severni Sloveniji ni razjasnitve!

(kje pa je Peca, če ne v severni Sloveniji?).

In tako sva spoznavala, da je najina pot k soncu bila misija nemogoče danes. Pa nič hudega. 

Sva uživala v kosilu na prostem. (v dolini itak ne smemo jesti zunaj, menda).

Pa sva še uživala ob pogledu na najino smučišče 5*- Jelovec. 

Od tu je lep pogled na Javorje, Raduho ter dalje na Ojstrico ter Veliki vrh.

In nato tale zgornja razglednica pa res pokaže, da je bilo sonce severno, 

le da to ni severna Slovenija ampak nekje v Avstriji, kar daleč gor.

Na poti h soncu sva hodila in uživala kot vedno....

... pa še malo se igrala s sodobno igračko, ki je nama priznala za danes 732 m višinskih metrov

 ter 10 km poti v povprečju 4 km na uro. Kar v redu za naju.

Hitreje nama ni več treba.

______________

Javorca

 

Pot: cesta na Golte - Gosteče - Javorca in nazaj

Megla je bila vsepovsod v dolinah. 

Letos je toliko megle; tiste taprave in tudi tiste v glavah ljudi, se mi zdi.

Zato sva sklenila narediti en hiter skok ven iz megle. Kam?

Pogledala sva kaj kažejo spletne kamere na naših hribih.

Potem odločitev ni bila več težka in tudi uspeh je bil zagarantiran.

Z avtom sva se zapeljala tik nad meglo, ki je tokrat segala skoraj do Gosteč. 

Od tam sva peš nadaljevala  proti Goltem, ki so že bile osončene v polni meri.

Splačalo se je.

 Zlato sonce je bilo vsepovsod daleč naokrog nad belimi jezeri dolinske megle.

Zdaj že veliko ljudi ve, da je D vitamin sila pomemben za naše zdravje in počutje. 

Sonce nenadoma ni več naš sovražnik, ki mu je treba z močnim faktorjem v kremah 

preprečiti dostop do kože, ampak je spet naš zaveznik in podpornik. 

Zna bit, da bodo tudi ostali deli velike Resnice kmalu ljudem pravilno razodeti. 

... še vedno na poti k soncu...

_________________

Jelovec - ponovno

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Jelovec, Javorje, pl. Vodol, Kosmačeve Rastke

Razmere: delno oblačno, južen sneg

Višinska razlika: okoli 900 m

Naravni sneg je zadnja leta postal sila redka dobrina, zato je pametno, da ga užijemo dokler je. Ker nama je bilo včeraj zelo lepo, sva se odločila, da zgodbo ponoviva

. 

Iz Kosmačevih Rastk je bila cesta že nekoliko bolj zvožena, pa naju to ni pretirano motilo. 

Še vedno je bilo dovolj snega za smuči.

Spet sva se vzpenjala po planinski poti do planine Cirkovnica in nato do koče na Loki.

Kmalu sva bila nad meglo v dolini.

Za spremembo sva tokrat krenila navzgor po planinski poti od koče na Loki proti planini Javorje.

Kmalu sva pot zapustila in ob gozdni meji krenila povprek čez pašnik direkt proti vrhu Jelovca.

 Vzpon sva skrajšala za dobro uro, je pa zato bila pot bistveno bolj strma.

Sneženo zimsko okrasje je že odpadlo s smrekic in borovcev saj je bila včerajšnja odjuga premočna.

In odjuga še kar traja tudi danes.

Pogled na vrh Raduhe ter na oblake je nakazoval, da se danes sončila ne bova.

Ampak pogledi naokrog so še vedno bili vredni vzpona sem gor. 

Pa tudi smuka bo še dobra, sva složno ugotavljala.

Na spodnji sliki je levo Rogatec s Kašno planino, na sredini prelaz Rak ter zamegljena dolina Podvolovljeka in desno v ozadju Velika planina.

Tudi tokrat sva najin vzpon zaključila nekaj metrov pod vrhom Jelovca - 1845 m. 

Na isti točki kot včeraj.

Sedaj pa navzdol.

Tu pa bova vrezala nekaj novih smučin na nepopisano podlago. Juhuhuuuu!!!

Poezija v belem je trajala neprekinjeno vse do planine Javorje, 

kjer je naju zopet tiho čakala najina klopca.

Po izdatnem počitku je sledilo še poldrugo uro dolgo smučanje do avta v Kosmačevih Rastkah. 

Ta pot, ki sva jo danes opravila, nama zelo odgovarja in res na njej uživava. 

Ko bo zapadel v gorah nov sneg, bova gotovo tukaj spet smučala. Pa še kje drugje, seveda.

Zimskih pravljic se nikoli ne naveličava.

_________________

Jelovec

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, planina Javorje, Jelovec, 

planina .Mrčišce,  Kosmačeve Rastke

Razmere: čudovite, 50 cm svežega sipkega snega in sonce

Višinska razlika: okoli 900 m

Snega je bilo dovolj in sva tokrat zavila s ceste kar na planinsko pot do pl.Cirkovnica.

Bilo je sicer strmo ampak splačalo se je. Hitro sva prišla ven iz megle do sončnih žarkov.

Kmalu sva bila pri lepi mali brunarici, ki je nekako na pol poti do koče na Loki pod Raduho.

Pred kočo na Loki sva zavila desno in urezala smučino navzgor do planine Javorje.

Na začetku planine sva krenila navzgor proti vrhu Jelovca.

Daleč naokrog ni bilo nikogar; pod nama megla v vseh vidnih in nevidnih dolinah, 

za nama najina smučina, naju pa vabi neokrnjena planina, ki se razteza daleč navzgor. 

Pri vzpenjanju sva se razdelila: eden levo strmo gor, drugi desno po položnejši smeri.

Prvi postanek malo pod vrhom Jelovca, ko je sonce preveč pogrelo že pregreta kosti.

Proti vrhu se je odpiralo področje pravljičnih snežnih skulptur.

Vreme brez oblakov, brez vetra in z bleščečo belino polno svetlečih kristalov naokrog.

Neizmerno sva uživala, ko sva se počasi vzpenjala proti vrhu.Pred nama je bilo nekaj sledi živalskih stopinj, verjetno gamsov ali srn. 

Eden je bil hudo zaljubljen saj  je naredil celo čeden srček zgoraj, kakor da bi znal risati.

Če si še tako utrujen, te med temi snežnimi skulpturami kar samo vleče navzgor.

Ruševje in macesni pozimi izgledajo zelo privlačno. 

Malo pod vrhom Jelovca se je najin vzpon končal. 

Vrh Jelovca - 1845 m je namreč popolnoma porasel z ruševjem in je višji kot skrajni vrh 

pogorja Raduhe, ki je označen s križem - 1808 m. V ozadju se vidi Golica (Koralpe).

Počasi sva snela pese in smuči pripravila za smuko do doline. 

Ker se nama v prijetno toplem okolju ni nikamor mudilo, sva se dolgo razgledovala naokrog  - smučišče na Golteh je letos na žalost zaprto kljub krasnim snežnim razmeram. 

Vrh Raduhe še ni zadosti obložen s snegom, manjka še kakšen meter snega, 

preden bo enostavno dostopen s smučmi. 

Pa je kljub najinemu zavlačevanju prišel trenutek, ko sva se odločila za spust navzdol.

Le sledi smučk ostajajo kot neme priče najine zimske zgodbe.

Pogled navzdol v megleno dolino naju opominja, da se bo najina pravljica kmalu končala.

Do takrat pa duša kar vriska z lepotami zimskega dneva.

Čaka naju še spust po neokrnjeni belini do planine Javorje.

Pogled v najino domačo dolino, Golte so na levi.

V tem dnevu sva užila res veliko sončnih žarkov ob izdatni malici pri pastirski koči.

Zapustila sva tiho planino Javorje. Morava v dolino, zimski dnevi so kratki. 

Čaka naju še uro in pol dolga smučarija prav do avta, ki naju zvesto čaka nekje dol v megli.

                                 Zgodil se je zopet eden od tistih prekrasnih zimskih dni. 

    Veliko snega, neokrnjena belina, gluha tišina, to morava ponoviti še enkrat, sploh ni druge variante. 

Torej jutri spet!!!

_________________