Mosor treking - veliki Kabel, Vickov stup

Pot: vas Gornje Sitno, koča H. Giromettija, Veliki Kabal, Vickov stup, Ljuban, G.Sitno

Čas; okoli 8 - 9 ur

Višinska razlika okoli 1200 m, 

Orkanska burja je razpihala oblake in naredilo se je prekrasno jutro. 

Pogled je tokrat segal do Splita in še malo dalje.

Iz G. Sitna vodi več označenih poti do koče prof. Humberta Giromettija, 

nato pa je možnih spet več pristopov na najvišji vrh Mosorja, Veliki Kabel.

Kot sva že predvidevala, tudi tukaj pot najprej preči trnasto makijo. 

Kot dodano vrednost sva tokrat naletela še na zelo poledenele gladke skale, 

kar nama je dan še bolj popestrilo. Precej previdno sva se motala preko njih.

Kasneje so bile skale že suhe, pa sva lahko hitro stopala proti vrhu.

Najvišji vrh Mosorja je Veliki Kabel - 1339 m, ki za spremembo nima imena po kakšnem svetniku.

Desno v ozadju je drugi najvišji vrh Mosorja, Kozik, na katerem sva bila prejšnjič.

Tudi tokrat se nisva želela vračati po isti poti, 

pa sva se zato odločila nadaljevati pot po grebenu do Vickovega  Stupa.

Smer je potekala večinoma po grebenih, ponekod je bil potreben pogon 4x4, 

včasih pa sva se morala spustiti na severno stran, kjer pa je bilo vse poledenelo,

 kajti sem v zimskem času sonce nikoli ne posije.

Bilo nama je lepo pohajati na osončenih vrhovih daleč nad dolinami in z morjem v bližnjem ozadju.

Nekajkrat sva se morala izogniti še globokim vrtačam na poti.

Čez Ljubirno je nama šlo zelo gladko...

... pa tudi do Vickovega stupa je pot enostavna in prijetna.

Vickov stup je osmerokoten in je podoben našemu Aljaževemu stolpu. Zgrajen je bil 1952 leta.

Lahko bi že tukaj sestopila v dolino a midva sva raje nadaljevala še naprej po grebenu.

Šla sva vse do najinega zadnjega vrha na Mosorju, do Ljubana.

Večkrat sva se ozrla nazaj proti vzhodu in opazovala grebene in vrhove, ki sva jih že osvojila.

Nastopil je čas, ko je bilo treba najti kakšno primerno pot za sestop.Bilo je nekaj označenih poti za spust v dolino, vendar sva bila v dilemi katero izbrat, 

saj na nobeni ni bilo jasne označbe kam dejansko vodi.

Vrh Ljubana je bil za nama, midva pa vse nižje in na orientacijsko zahtevnem terenu 

med pikasto makijo in globokimi vrtačami.

Iskanje prave poti sva kombinirala z upoštevanjem najine naravne intuicije 

in podatkov z elektronskega zemljevida, ki je naložen na mojem GSM -u.

 Na ta način sva uspela najti najdaljšo pot do najinega izhodišča.

To se nama ni zdelo nič hudega, saj je bilo še dovolj časa do mraka.

 Vmes sva odkrila lepo brezno ...

...pa kamnitega slončka, uuu kak je srčkan...

...pa stezo kot da je vklesana med stene...

,,,pa takšnale zaščitena rastišča za drevesa.

Pot je bila prijetna, toda precej dolga. Prečiti sva morala skoraj celotno pogorje Mosorja nazaj.

Najino hribolazenje po Biokovem, Omiški Dinari in Mosorju je bilo zaključeno.

 Bilo je lepo, nepozabno. Preizkusila sva marsikaj: od plezanja po trdnih skalah, brezpotja, 

hoje po grebenih in tudi po lepih potkah. Vse poti tu pa so večinoma težje, 

ker  hodiš po ostri, neravni podlagi. Mehkih gozdnih poti, 

posutih z macesnovimi iglicami tu ni.  Razgledi naokrog pa so impresivni; 

segajo daleč do Lastova, Mljeta, Visa in Biševa pa do drugih otokov na južni strani, pa vse do zasneženih bosanskih gora na severu in še dalje v notranjost. 

Ocena? Kaj češ več kot čista desetka!

 

________________

 

 

 

Mosor treking - Kozik

Pot: naselje Gata,  vrh Kozik,  Mali Kozjak, sestop proti vasi Dubrava, naselje Gata

Višinska razlika:  okoli 1100 m

Čas: okoli 7 ur

Mosor je bil naslednji del dinarskega pogorja, ki sva ga prehodila.  

Nahaja se severno od Omiša. Najino izhodišče je bilo tokrat v vasi Gata iz 

katere sva krenila strmo navzgor. Pot se je vila med primorsko trnasto makijo. 

 Tu res ni pametno, da bi zavil s poti stran, oziroma je to skoraj nemogoče.

Tudi pot med trnovjem se je končno nehala pa so se prikazale lepe zaobljene skale

 zelo zanimivih oblik, med katerimi sva vijugala in jih občudovala.

Kar dolgo sva hodila po takšnih dinarskih podih.

Takole je to izgledala ta pot; na vsakih 50 do 100 metrov je bila markacija,

 ki si jo od daleč videl ali pa ne. Vmes pa je treba prosto naštrikati svojo pot in pazit,

 da ne končaš pohod v kakšni luknji.

Nama je to prav lepo uspevalo, bi pa bilo zelo zanimivo to pot opraviti v megli. 

Tega pa si seveda nisva želela. 

Drugi najvišji vrh Mosorja,  Kozik (ali Sveti Jure) - 1339 m je bil kmalu nad nama.

Na vrhu nisva bila sama, pa je tako je nastala tudi najina skupna fotografija. Redkost, ki se pamti!

Izvedela sva tudi za možnost nadaljevanja poti, kar je olajšalo najin namen, 

da vsekakor opraviva tudi tukaj krožno pot.

S Kozika sva tako lahko z večjo samozavestjo nadaljevala dalje proti severu po neizrazitem grebenu.

Ta hrvaška Dinara sicer ni primerljiva z našimi Alpami po višini, kar pa se tiče zahtevnosti hoje, 

pa nič ne zaostajajo in tudi občutek je ta pravi. Na spodnji sliki je pogled na Split.

Redke poti so sicer označene z markacijami, pogosto pa manjkajo smerne table kam sploh vodijo, 

zato si vedno v dilemi kam boš prišel in kdaj. Še posebej je to zanimivo takrat, 

ko z brezpotja najdeš osamljeno markacijo.

Po neizrazitem grebenu se je najina smer vila dalje. 

In potem zopet strmo navzdol skozi makijo s katero se v vseh teh dnevih nisva prav nič spoprijateljila.

Ko sva se znebila makije, sva za nagrado najine vztrajnosti prišla do krasnega izvira hladne vode,

 ki teče po naravnem žlebu vrezanem v skali. Je že popolnoma pripravljen za žejne popotnike.

Sledil je obvezen počitek ob osvežilni studenčnici.

Kmalu zatem sva naletela na prijeten kolovoz, 

ki naju je v dobri uri popeljal nazaj do izhodišča v vasi Gata.

Vseskozi sva lahko pred seboj opazovala Omiško Dinaro (desno) ter Biokovo (levo), ki sva ju prehodila v preteklih dneh. Počutiva se tukaj že zelo domače.

__________________

 

Cetina - kanjon

V času najinega bivanja v Omišu je dva dni pihala zelo močna burja, pogosto celo orkanska.

V takih razmerah ni ne prijetno, ne priporočljivo hodit po tamkajšnjih grebenih, zato sva se umaknila raziskovat kanjone Cetine, ki sva jih prejšnje dneve opazovala le mimogrede z vrhov gora.

Marsikje kanjon ni dostopen drugače razen s plovilom.

So pa ponekod označene ali neoznačene stezice s pristopi na razgledne točke pa tudi do same Cetine,

 ki je ponekod krotka, drugod pa polna brzic in skrivnostnih tolmunov.

Stezica naju je vodila gor in dol.

Včasih je bilo potrebno tudi del poti preplezati.

Drugič je najino pozornost pritegnila kakšna razpoka ali jama.

Se je dogajalo tudi, da sva morala narediti dolgo pot naokrog, 

preden sva se lahko spet približala kanjonu.

Ponekod ni bilo prav nobene poti, pa sva si jo morala izmisliti.

Dostikrat nisva vedela, kako bi nadaljevala.

Pričakovala sva, da bova imela danes en kratek in lažji sprehod, pa se je kmalu izkazalo tako kot že večkrat, da nama pogosto rata, da tudi iz običajnih poti iztrživa težjo avanturo.

Spet sva naletela na skalno razpoko, ki je obetala, da bi lahko postala tudi jama.

Najina jamarska preteklost in preostala jamarska strast se ob takih srečanjih vedno znova prebudi

 in se znava hitro preleviti iz pohodnika v jamarja. 

Kako prijetne so te temnozelene globine. Zelo pritegnejo.

Vsaka reka ima svojo barvo. Cetina je za najin okus gotovo ena najlepših.

Se bo treba kdaj poleti ustaviti tukaj in se okopati v njenih tolmunih. 

Sva ugotovila, da tudi v novembru ni prav nič hladna.

Kam pa zdaj? Čas je, da se spet spustiva dol.

Ob reki sva kmalu naletela na predel, kjer je okoli naju zelo prijetno dišalo. 

Pravi lovorov gozdiček poln lepega in popolnoma zdravega lovorja.

Kaj gozdiček, cel lovorov gozd je bil pred nama! Nekaj lovorja je kmalu skupaj z nama nadaljevalo pot. Spet bodo pozimi okusne juhce in prikuhe ob katerih se bom vsakič spominjal Cetine.

Tele gobe pa že zelo dolgo nisem nikjer videl. Sem mislil, da je že iztrebljena, 

kljub temu, da ni užitna. Srečala sva torej tudi Navadno mrežnico.

Na najinem zemljevidu je bila označena tudi ena jama. 

V naravi pa do nje ne vodi nobena tabla ali označena potka, zato je zjutraj nisva našla. 

Ko sva se proti večeru vračala do avta, pa sva se bolj potrudila in jo tudi našla.

 Preden sva zapustila Cetino, je bilo že proti koncu dneva 

in zelena voda je že dobivala temnejše odtenke.

Midva pa sva bila polna vtisov, ki sva jih nabrala ob bistri reki.

_________________________