Olševa

Pot:  Sv.Ana nad dolino Koprivne,  Zadnji Travnik,  Olševa, Visoka peč,  Gladki vrh,  Sv Jakob,  dolina Koprivne,  Sv Ana

Čas: okoli 10 ur

Višinska razlika: okoli 1200 m 

Tokrat na Olševo malo drugače, s koroške strani in sicer od cerkvice sv.Ane, 

ki je razgledna točka na griču nad dolino Koprivne. 

Za začetek sva korakala kar po cesti do bivše domačije Rep, ki pa je sedaj preurejena v lično hišico.

Koroška transverzala nato zavije na kolovoze. 

Poti občasno ni, ker so tu bili obsežni vetrolomi in so poti še vedno v sanaciji.

Mimo lovske koče Forštnerica navzgor, kjer pa na Planinski kopi zavijeva desno na lovslo stezico 

in odkrijeva nov pristop na vrh Olševe.

Lična stezica naju pelje še kar desno.

Nato pa zavije naravnost gor proti vrhu Govce (Olševe). 

Povzpeti se morava preko nekaj strmih snežišč, 

ki so sicer že ojužena, vendar občasno pregloboka.

Počasi se sprijazniš, da se pogrezneš tudi preko kolen.

In ne da se jim ognit ne levo ne desno. Gre pa še vedno le navzgor.

Ko imava vgrezanja po snegu že dovolj, se končno le prikaže vrh. Izstopiva točno na vrhu Govce - stezica je dobro zakrita običajnim očem, kar je zelo dobro.

Na vrhu Govce - 1929 m pa je sončno in toplo, vendar hitiva dalje.

Pogled nazaj proti Peci in na že prehojeno pot in obsežne čistine, ki so posledica vetrolomov.

Na vrhu še pogled proti Raduhi...

...in še proti našim Alpam, kjer kraljuje sneg...

...tu pa čudovita pomlad.

Sedaj pa dalje po lepem grebenu Visoka peč 1849 m, Gladki vrh  - 1850 m. 

Pod Lepim vrhom se spustiva navzdol in najdeva primerno vlako za nazaj na koroško stran.

Vmes pa še izvir z vodo, ki odžeja suha grla. Uh kako paše!

Po kolovozu nadaljujeva do kmetije Mežnar in čedne cerkvice sv, Jakob.

Priznati je treba, da so jo lepo in skrbno obnovili.

Na karti iščeva pristop nazaj na izhodišče in ga seveda najdeva in ko imava triurnega pešačenja po kolovozih in cestah že ravno dovolj, zaokroživa najino pot zopet pri domačiji Rep. 

Če mi ne bi sodobna igračka risanja gps poti nagajala in vmes crkovala, 

bi mi  narisala lepo krožno pot, s kakšnimi 1700 m višinskimi metri in okoli 30 km poti.

________________________

Uršlja gora ter Smrekovec

 Pot: Jazbinski potok, Naravske ledine, Uršlja gora, Sleme, Smrekovec

Čas: okoli 6 - 7 ur.

Višinska razlika: okoli 1000 m

 Od zaselka Žerjav v Mežiški dolini sva zavila ob Jazbinskem potoku navzgor. 

Ozka dolina je res prijetno slikovita s svojimi ravnicami, hišicami in čebelnjaki. 

Kmalu sva zapustila ozko cesto ter se napotila po strmem kolovozu 

ter nato po mehki gozdni stezi do koče na Naravskih ledinah.

Nekaj lepih šopkov narcis se je bohotilo na velikem travniku pod kočo. 

Ali so prinešene ali avtohtone? Kdo bi vedel.

Na vrhu Uršlje gore - 1699 m pa je vedno lepo - pogled proti Šaleški dolini.

 Sledil je spust do Križana in po cesti do Slemena nato pa spet prijetno rahlo navzgor in počez mimo Kozamurškega vrha, Osekanega vrha ter Stalnetovega vrha.

 Pot je prelepa, mehka, posuta z iglicami.

 Ob poti se visoko vzpenjajo mogočne stare bukve. 

Občutek je kot bi hodil po starodavnem drevoredu.

 Sledil je spust do Koroške Kramarice ter vzpon mimo koče do vrha Smrekovca.

 Na vrhu Smrekovca - 1577 m ...

 ... ter prelepi pogled na še vedno zasneženo Ojstrico.

Kako lepo da naju je pod kočo čakal avto, da nama ni bilo treba po dolgi cesti še peš v dolino.

_____________________

Malič, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

Pot:   kmetija Tratnik nad Libojami, Šmohor, Malič, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

Čas: okoli 8 ur

 Ko se povzpneš v griče nad Libojami proti Šmohorju, 

se na drugi strani doline takole vidi Kotečnik, najin današnji zadnji cilj.

 Na poti do Šmohorja na lepi ravnici sameva nedokončana hišica 

ter čaka lastnika da nadaljuje z gradnjo.

 Na Šmohorju - 784 m je vse drugače kot pred 30 leti, ko sva ga zadnjič obiskala, 

le stare mogočne  lipe so še vedno enake.

 Malič - 936 m ter oddajnik na njem. Zraven pa kontejner domačih radioamaterjev.

 Pogled v dolino z Maliča.

 In še pogled na oddaljeni Kum.

 Tokrat sva hodila med spominčicami in ne več med čemažem.

 Dom na Šmohorju sameva.

 In še zgovoren napis ob domu, ki mu ni kaj dodati. Res predvsem zato hodimo v hribe.

 Znane šmohorske lipe nudijo poleg bogate sence tudi zavetje.

 Na poti na Gozdnik sva pogledovala nazaj in Malič, ki se je hitro oddaljeval.

 Gozdnik - 1090 m ter bivak na samem vrhu.

 Na kraju najine poti sva skočila še na Kotečnik - 772 m. Pogledat sva šla tudi plezališče in vzpodbujat spretne plezalce v težkih smereh.

 Sva pokukala tudi proti domači gori Oljki.

Lep dan sva zaključila zadovoljna.

Krvavica in Čemšeniška planina

Pot: vas Loke, Krvavica, Zajčeva koča, koča na Vrheh, Čemšeniška planina, vas Loke

Višinska razlika: 1200 m

Čas:  okoli 7 ur

Tokrat so prišli na vrsto bližnji zasavski griči, po katerih že dolgo nisva pohajala. 

Kak kilometer za vasjo Loke sva pustila avto in se zagrizla v strmino po poti za Krvavico.

 Ob poti je raslo samo zdravje...

Zlezla sva še skozi okno...

...in bila sva kmalu na vrhu Krvavice (909 m),

Z vrha je lep razgled po Savinjski dolini.

Sestopila sva v smeri Zajčeve koče mimo  razgledne točke, ki je kar vabila k malici.

Pogled nazaj na Krvavico ter njeno okno.

Zajčeva koča je bila zaprta, kar pa naju nikakor ni motilo.

Še prazno korito je samevalo ob koči.

Od Zajčeve koče sva malo podaljšala najino pot in nadaljevala proti koči na Vrheh. 

Tudi ta koča je bila zaprta kar ni čudno, saj je bilo sredi tedna.

S poti proti Čemšeniški planini se je nenadoma ponudil markanten pogled na Krvavico.

Nato je sledil vzpon na Čemšeniško planino mimo 

Gunetove glave ( 926 m), čez Veliki vrh (1184  m). 

Na tem ozkem grebenu drevesom ni lahko obstati, kar dokazujejo nekatere bukve, 

ki kažejo sledove borbe z močnimi naravnimi silami.

Pot je naju vodila dalje mimo  Črnega vrha (1204 m). 

Zadnji vrh Čemšeniške planine - Tolsti vrh ( 1170 m ) in kočo sva tokrat izpustila.

S planine sva se spustila po severni strani, ki je bila letos že lepo polepšana z zvončki.

 Zelo sva bila previdna, da ne bi kakšnega pohodila. 

Spuščala sva se v širokih serpentinah navzdol po mrzli severni strani.

 Za konec je bilo potrebno prepešačiti še nekaj kilometrov makadamske ceste. 

Zelo naju je osrečilo, ko sva končno zagledala najin avto.

Gps nama je malo težje sledil, a je zmogel na koncu pokazat, kaj sva zaštrikala tokrat. 

Nabralo se je za 1200 m višinskih metrov ter 15 km poti.