Od Zelenice, prek Vrtače, pa do Stola

Pot: Ljubelj - Zelenica - Vrtača - Svačica - sedlo Belščica - Stol - Potoški Stol - Prešernova koča na Stolu

Čas: 8 ur 

Razmere: krasne

Koča na Zelenici je bila v zgodnjem jutru že obsijana z soncem. 

Najin današnji cilj - Stol, je še daleč.

Hm, ali bo vrh zamegljen, ko bova prispela tja gor?

Na vrhu Vrtače so se oblaki za nekaj časa razmaknili.

Zopet sem lahko občudovala greben Na možeh, ki smo ga prehodili pred leti.

Vrh Vrtače - 2181 m.

Redke planike so tudi tu krasile pobočje Vrtače.

Sledil je spust in prečenje melišč proti sedlu Belščica.

Pot sicer ni označena ne v naravi ne na mojem zemljevidu, je pa dobro sledljiva, če ni megle.

Še tjale gor na Svačico je bilo potrebno skočit, če sva že tukaj. Kdove kdaj bova naslednjič tu?

Utrinek ob poti na Svačico. Pot vleče naravnost gor - nič ovinkov za počivat.

Pogled z vrha na Celovško kočo in Kozjak ( Ovčji vrh ) v ozadju.

Vrh Svačice - 1953 m.

Pogled nazaj na prehojeno pot od Vrtače.

Sledil je vzpon na Mali Stol.

Gor pa Prešernova koča. Na odlični razgledni točki.

Na Velikem Stolu ( 2236 m ) je križ podrt. Premočan veter?

Greva še proti Potoškemu Stolu in Vajnežu.

Oblaki so še vedno nakazovali, da bi radi spustili kakšno kapljo dežja a se nisva dala odgnati.

Pogled nazaj proti Malemu Stolu tudi ni bil več čist in jasen.

Sestopila sva s Stola kar povprek ob grebenu. 

Sestop s V. Stola na sedlo in zopet gor na Potoški Stol. ( 2014 m ).

Pogled nazaj na Stol kamor se morava še vrniti. Za danes sva prehodila pravzaprav več kot dovolj.

Morda celo preveč.

Gorski utrinek.

Napis, da ne zgrešiš vrha?

Čudovit sončni zahod se nama je obetal.

In res sva ga užila.

Kmalu je ostalo le še malo svetlobe na obzorju.

 Načrti za nasledni dan?

Pogled v dolino.

Oblaček pohajaček nad meglicami.

Tihožitje ob koči.

Za ta dan se je nabralo kakšnih 2500 prehojenih višinskih metrov,

 zato bo spanec krepko zaslužen ampak kratek.

Jutri naju čaka zgodnje vstajanje in zanimiv sestop s Stola.

_____________________

Ojstrica

Pot: Planina Podvežak - koča na Molički planini - stara Kocbekova pot - M.Ostrica - Ojstrica 

Jutro na planini Podvežak je veliko obetalo.

Koča na Molički planini je samevala; tod res ne hodi veliko planincev.

Vstop na staro Kocbekovo pot je označen z novimi markacijami. 

Še pred leti ta pot ni bila markirana.

Na poti ti srce zapoje od lepih razgledov naokoli.

Lepotice planike vzdušje še polepšajo.

Na M.Ojstrici je občutek že veličasten.

Pogled navzdol na prehojeno pot še povečuje zadovoljstvo.

Po robu dalje do okna je pa potrebno že bolj previdno.

Veliko okno ima stalen prepih - tokrat osvežilen.

Malo okence proti vrhu Ojstrice je pa z manjšim prepihom.

Z vrha Ojstrice ( 2350 m ) proti Rinkam in Skuti so pogledi vedno čudoviti.

Letos je manjše snežišče ob poti obstalo še do sedaj. Verjetno bo pričakalo tudi nov sneg.

Pogled na pogorišče koče na Korošici je še vedno žalosten. Tudi nadomestnih kontejnerjev še ni.

Nad Srebrnim sedlom so se zopet začeli nabirati oblaki. A bova ponovno mokra?

Nad V.zelenico in V.vrhom so se oblaki tudi nabirali. Sumljivo je ...

Pogled nazaj na prehojeno pot. Kmalu bo treba to ponovit!

Pohajanje po lepi poti nazaj proti planini Podvežak spada že med del zasluženega počitka.

Doma le še kakšna osvežilna pijača in obujanje spominov na prehojen dan.

_________________________

Srebrno sedlo, Najvišji rob

Pot: Lučka Bela - Korošica - Srebrno sedlo - Najvišji rob - (Zeleniške Špice) in nazaj

Višinska razlika: okli 1200 m

Čas: tam nekje okoli 8 ur



Pot iz Lučke Bele je bila v zgodnjem jutru mokra, preveč zaraščena z ruševjem, vendar samotna.

Na Ojstrici so se kljub zgodnjemu jutru že opazili planinci. Ni presenetljivo, 

saj so bile tudi za to popoldne napovedane nevihte.

Ostanki pogorišča koče na Korošici seveda samevajo, a so ob njih pravkar betonirali temelje za namestitev treh kontejnerjev, kjer bo oskrbnica Mojca do zgraditve nove koče lahko stregla planincem. Pri prečenju pobočja za Korošico, so naju pozdravili svizci z glasnim žvižganjem. Fotoaparat je ujel le enega, ki se je sončil na skali.

Že pred poldnevom so se po vrheh pričele preganjati megle. Na Srebrnem sedlu ( 2115 m )

sva zavila še na  levo, na Najvišji rob ( 2127 m - Zeleniške Špice).

Pogled navzdol na Zeleniške špice je vedno čudovit.

In sedaj je to kar je, megle so se dvigovale in spuščale, razgledi so bili vedno močneje okrnjeni.

V ozadju so se je proti Korošici valili grozeče črni oblaki. Pogled  do njih pa je vseeno lep.

Ko so se megle za trenutek dvignile, se je ponovno prikazala Ojstrica, Škarje ter Babe pred Planjavo.

Pobočja vse naokoli pa so vsa v cvetju, čudovito so obarvana.

Zaslišala sva padajoče kamenje, zato sva se ozrla naokrog in na grebenu zagledala nekaj gamsov.

Vedno bolj nama je bilo jasno, da plohi ali nevihti ne bova mogla uiti in res se je zgodilo tako.

Med sestopanjem v dežju, mokra do kože, sem skoraj stopila na gada. Pripravil se je na  obrambo in naju pozorno opazoval. Midva pa njega.

Ko sva premočena sestopila v strmo grapo Lučke Bele, pa se je ponovno prikazalo sonce.
Za naslednje dni in nove poti.

Smrekovec

Izhodišče: nekaj km nad ljubenskimi Rastkami

Razmere: mrzlo in zelo vetrovno na vrhu. T okoli -15

Čas:štiri ure

Cesta iz Ljubnega do Smrekovca je splužena do odcepa za kmetijo Kugovnik. 

Od tu dalje prometni znak pozimi brez potrebe opozarja, da se dalj ne moreš peljat.

 Sneg in  mraz v tej zimi kraljujeta tudi tukaj.

 Zimske skulpture so čudovita paša za oko.

 Snežene kape vrh smrekic vedno pritegnejo pogled.

Proti vrhu Smrekovca se je začel vzdigovati zelo mrzel veter.

 Pobočje Smrekovca je okovano v debelo belino, ki vabi smučanja željne.

 V led vkovane smrekice vedno kljubujejo tej ostri zimi.

 Sledov smuči z vrha Smrekovca ( 1577 m ) tokrat ni bilo veliko, kar naju preseneča, 

saj je to priljubljena zimska destinacija. 

Strupen mrzel veter nama je hitro odpihnil misel za nadaljevanje poti proti Krnesu.

Nekaj sledi pa le ostaja za nama. 

Koča na Smrekovcu je zametana do oken in ponekod se čez.

 Snega je toliko, da moraš iskati smerokaze in markacije bolj pri tleh, ne v višini oči. 

Itak v taki zimi ne pomagajo dosti, če ne poznaš terena zelo dobro.

Ko sva spravljala smučarsko opremo v avto, so premrzli prsti na rokah odpovedali poslušnost in bila sva še kako vesela, da sva smuknila v toplo zatočišče. 

Živali sedaj preživljajo res hude čase. Med vožnjo navzdol sva opazila gamse in kmalu zatem zajca, ki so kar vztrajali na cesti in se niso želeli umakniti in zbežati v globok sneg. 

_________________________