Poljske device - prečenje pod stenami

Izhodišče: Robanova planšarija
Čas: 10 ur

Okoli šestih zjutraj smo pričeli hoditi iz Robanovega kota proti planšariji. 

Malo preden smo jo dosegli, smo zavili ostro levo v prvo  strmo grapo proti Križevniku.

Zagrizli smo se v strmino grape, ki so jo občasno zapirale velike skalne gmote, ki jih je bilo treba nekako obiti. Kakor se je komu zdelo. Eni po desni, drugi po levi, nekateri pa so oviro tudi preplezali.

Grapa se nenadoma konča pod steno Križevnika,  zato smo jo zapustili in po krajšem iskanju prišli do velikega brezna,

 ki smo ga našli pred dvema letoma. Takrat smo o najdbi obvestili jamarje, ki so ga registrirali in poimenovali, 

a ga še niso raziskali, saj je težko dostopno in težko ga je najti. Brezno je zelo globoko.

 Lani se je vanj spustil eden od jamarjev, a ni dosegel dna, kljub temu da je imel  30 m vrvi.

Po kratkem počitku in malici je sledilo prečenje prve strme grape.

Brezpotja ponujajo vrsto užitkov.  Med drugim tudi hojo in plezanje med ruševjem in vzpenjanje po strminah naravnost navzgor.

Kamniti divji svet med Križevnikom in Poljskimi devicami je poln jam, votlin in razpok, med katerimi se da najti zelo prijetne stezice, 

ki pa se tudi hitro končajo, da je treba stalno iskati nove.

Zopet je bil na vrsti strm spust ob steni.

Pred nami so se prikazali Hudičevi travniki.
Čakal nas je nov spust in nato strm vzpon na te travnike, pod Moličko pečjo.

Stene Poljskih devic so takole stisnjene z vijugastimi plastmi skal.
Čudoviti ornamenti so to. 

Stroka pa pravi, da so to sinklinale in antiklinale.
Ni pomembno, važno da je lepo za videt!

Pogled nazaj na prehojeno in preplezano pot nas spomni
od kod smo prišli do sem.

 Takole od daleč se sploh ne zdi mogoče, da je tam prehod,
ki se ga da preplezat brez vrvi in klinov.

Najlepše od vsega pa je gotovo takšno poplezavanje navzgor po trdni skali z dobrimi oprimki. A tega na tej poti ni v izobilju.

V steni Poljskih devic se skriva takšna luknja.
Zakaj se že imenujejo poljske device?

Zaslužen počitek polovice članov naše odprave smo preostali štirje gledali od zgoraj. In tudi poslušali, saj je njihova glasna meditacija  odmevala v deviških stenah, kar pa nikogar ni motilo. Bili smo sami, daleč naokoli ni bilo nikogar.

Dva najbolj radovedna sta šla pokukat v vsako luknjo ob poti.
Lojze in Milan seveda.

Molička peč je bila končno pred nami. Odločitev je bila,
da ne bomo izstopili po zgornji poti, 

ampak po spodnji skozi okno na markirano pot , ki vodi iz Robanovega Kota proti Korošici, oziroma Ojstrici.

Sledil je strm spust ob steni v krasnem divjem svetu in  

spet občudovanje novih skalnih ornamentov.

Spust je potekel po krasni gorski zelenici z enim in edinim 

macesnom daleč naokoli. Ta prizor smo kasneje občudovali, 

ko smo pregledovali  prehojeno pot nazaj.

Po spustu je na spodnjem robu zelene livade še ena stena, 

ki jo je bilo potrebno prosto preplezat.

Nato je sledil ogled nadaljne poti. Zgornje prečenje po spolzkih in krušljivih stenah ali spodaj pod njimi?

Odločili smo se za spodnjo pot. 

To je pomenilo še en vzpon navzgor do čednega okna.

Kaj je na drugi strani? Vsi smo radovedno pokukali in res se nam je na drugi strani odprlo kratko melišče in pod njim markirane oznake za pot nazaj na Robanovo planšarijo.

Še spust, pomenek o prehojeni poti, osvežitev pod slapom in pijača ob koči na Robanovi planšariji.  Skupen zaključek je bil: tura je bila čudovita toda zahtevna, prečenja marsikje začinjena s pogledi strmo navzdol, tura ki zahteva zbranost , izkušnje in trden korak. Se pa ve, da je svet pod Križevnikom in Poljskimi devicami težko prehoden in orientacijsko zelo zahteven.

Potem so se naše poti razšle, kakor se je pač komu mudilo domov. 

Eni prej, drugi malo kasneje.

Gotovo pa drži, da je po Robanovem kotu najlepše uživati na konju, mar ne?

Koča Bruner - krožna pot

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 4 - 5 ur

V mirnem okolju ob mnogih potočkih, ki se stekajo v Rabeljsko jezero, sva si privoščila spanje na prostem pod milijoni zvezd. 

Kot v starih dobrih časih.

Nameravala sva še na naslednji dvatisočak - Jerebico. Zaradi bližajočega nestabilnega vremena pa sva si rajši izbrala 

krožno pot do koče Bruner pod vrhovi zahodnih Julijcev nad Rabeljskim jezerom.

Beli potok in drugi hudourniki ob njem so vrezali široke, strme in prepadne grape proti Rabeljskemu jezeru. 

Najina pot pa naj bi prečila vse te grape in grapice do koče Bruner.

Po strmem a prijetnem vzponu sva našla pot, ki sva jo prej videla na zemljevidu. 

Dobro je zavarovana, kljub temu bi jo označila kot zelo zahtevno. 

Prečenje vseh teh grap visoko v stenah nad dolino je zahteven šport tudi za naju, čeprav sva hribov vajena.

Grap je veliko in zahtevajo nenehne spuste in vzpone, zato je vsako novo prečenje predstavljalo nov izziv.

Nikoli ne veš kaj te čaka na skritem delu stene, ko se ji približuješ. Tokrat gremo strmo gor, že čez nekaj minut je potrebno težko prigarano višino zapustiti, da se lahko kmalu zatem spet nesramno strmo vzpenjaš. In tako brez konca in kraja. 

A je vseeno lepo, saj imaš vseskozi razgled v grozečo globino in dolino daleč spodaj.

Ponekod so pod skalnatimi previsi postavljene takšne skuplture in po natančnem ogledu od blizu sva ugotovila, da so to solnice.

Solnica od blizu zgleda kot majhna hišica za ptiče a je očitno namenjena le kozorogom, 

saj nobena druga štirinožna žival ni sposobna priplezati po teh stenah.

Novo prečenje je bilo pred nama. Tole je potekalo po ozki razpoki čez sredino stene. 

Od tukaj zgleda zahtevno, ko pa si tam, pa gre.

Na koncu nama je bila prihranjena še tale spolzka gladka stena. Šlo je kot po maslu.

Čisto na koncu se je dolina le odprla in v gozdu se je prikazala mala kočica Bruner.

Koča je dobro skrita v gozdu, da jo komaj opaziš preden ne stojiš pred njo. 

Žal oskrbnikov ni bilo doma zato z najino tako zaželjeno kavo ni bilo nič.

Od koče Bruner  vodijo številne poti navzgor v vrhove gora, najina pot pa je zavila navzdol ob Belem potoku.

 Neprestano pa sva pogledovala navzgor v navpične stene grap in hudournikov, 

ki skrivajo številne lepe prehode, ki sva jih prečila.

Viš in Koštrunove špice

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 12 ur
Krožna pot: Rabeljsko jezero - koča Corsi - pot Via normale na Viš - navzdol del poti Anita Goitan - Škrbina zadnje Špranje - Koštrunove špice - škrbina - koča Corsi - Rabeljsko jezero.

V najinih glavah je že nekaj časa zorela želja za vzpon na gore zahodnih Julijcev. Ni lepšega, če se želja lahko izpolni. 

Avto sva zapustila malo nad Rabeljskim jezerom. V vročini sobotnega popoldneva smo se  počasi vzpenjali proti koči Corsi, 

kjer smo prenočili. Koča stoji na čudoviti manjši planoti pod gorami, s pogledom na naše - slovenske Julijce.

Zadnji sončni žarki so osvetlili Jerebico, Briceljk ter kaninsko pogorje. 

Še malo smo uživali v toplem večeru, potem pa smo se odpravili k počitku.

Od koče Corsi - 1874 m vodijo številne poti. S slovensko planinsko karto zahodnih Julijcev smo si pomagali, 

da smo končno določili pot po kateri se bomo vzpenjali na vrh Viša. Oznake nam niso bile dovolj jasne, da bi bili res prepričani, 

da smo na pravi poti. Pač treba je nekako navzgor, pa smo šli malo po svoje 

in zato bili nagrajeni z bližnjim srečanjem s čredico kozorogov.

Škrbina zadnje špranje je bila pred nami, mi pa smo se usmerili na bolj označeno pot levo proti Višu.

Čudovita so srečanja teh živalc, neustaršnih plezalcev nad prepadi . So res kralji in kraljice gorskih planjav.

Že so se nam vedno bolj odpirali razgledi na prostrana gorstva ter dolino pod nami.

Pot je občasno varovana z jeklenico, kar pogosto pride zelo prav.

Pot Via normale vodi tudi pod takšnim previsom.

Na zadnjem strmem pobočju Viša se je pod nami odprla italijanska dolina Zajezera.

Na vrhu Viša -  Jof Fuart 2666m .

Gora je toliko , da dobiš občutek kot da si na strehi sveta. V ozadju se kažejo obrisi naših gora,

spredaj pa se šopiri krasen skalnat amfiteater.

Na vrhu se spodobi slikat, malo za spomin, pa malo za dokaz. 

V ozadju se bohoti Montaž, ki bo tudi kmalu na vrsti, da ga pregledamo še od zgoraj navzdol.

Na vrhu smo bili sami, čudovito razkošje, ki ga lahko doživiš zaradi zgodnje ure odhoda iz tople postelje. 

Strokovni posvet za nadaljevanje poti? Ne, samo utrjevanje terestične navigacije.

Na vrh Viša so čez dobre pol ure pričeli prihajati pohodniki, zato smo se mi takoj umaknili na sosednji, malo nižji vrh Viša. 

Semkaj pa ni silil nihče, zato je ta vrh ostal  naš dokler ga nismo zapustili.

In imeli smo kaj videti. Mali kozorog je na zelo izpostavljeni skalni polički užival v razgledu na gorske lepotce.

Na poti navzdol smo si privoščili še raziskovanje  gamsjih in kozorogovih stezic. 

Šli smo malo po svoje z željo, da bi nekako le priplezali do amfiteatra. Neuspešno. Ko smo bili tik pred ciljem, 

nas je ustavil oster in strm greben, ki ga brez plezalne opreme ni bilo mogoče preplezati. Pa kdaj drugič!

Mogočna ostenja pod Višem kar vabijo, vendar za vse danes res ni časa.

Čudovite sklane skulpture so bile povsod okrog nas. Z očmi smo iskali morebitne skrite poti in stezice.

Tanja naju je morala zapustiti, ker se ji je mudilo domov, midva pa sva nadaljevala po poti Anite Goitan proti 

Škrbini zadnje špranje (2271 m) in na Koštrunove špice (2502 m).

V Škrbini je prijetno pihalo, kar v vročih dnevih prav vsem prija.

Pogled na drugo stran Koštrunovih špic je razkrival, da so tudi tam mogočne gore.

Pod vrhovi špic so vklesani bunkerji. Spomin na čas, ko so naivni ljudje še verjeli, da je z vojno mogoče doseči mir ...

Neverjetne skalne skulpture so bile povsod. Le kdo je vse to ustvaril?

Še kozorog je očitno prišel občudovat skalne skulpture, kajti tu resnično ni nobene paše. 

Pa nekateri pravijo da živali ne zaznajo lepote. Velika zmota!

Tudi tale mladič je šel malo po svoje.Uživa v okolju za katerega je tako dobro opremljen.

Počasi sva zapuščala gorske višave in se spustila mimo koče Corsi navzdol preko Viške planine do izhodišča pri Rabeljskemu jezeru. Prekrasni gorski svet zahodnih Julijcev je ostal na fotografijah. Naša doživetja pa bodo ostala z nami.