Svinjak

Izhodišče : Kal-Koritnica pri Bovcu
Čas: šest ur
Višinska razlika:  1200 m

Nad Bovcem nadvse pritegne oko špičast hrib - Svinjak ali tudi"bovški Matterhorn"

kot ga nekateri imenujejo povsem upravičeno.

S svojo višino -1653m se res ne ponaša, toda pravo veljavo dobi v očeh vsakega, ki se povzpne nanj.

Na začetku poti je tabla, kjer piše da za vzpon potrebuješ 3 ure. Midva sva mislila no da, vsaj v dveh urah pa se bova le povzpela gor, saj se hrib res ne ponaša z svojo višino. Strmina se prične kmalu z vstopom v gozd in ko misliš, da si vsaj na pol poti, zagledaš zopet strmo pobočje Svinjaka  pred seboj in se zaveš, da še sploh nisi na pol poti. Ko se to ponovi nekajkrat samo še hodiš strmo navzgor, brez pričakovanja skorajšnjega vrha. In kar naenkrat stopiš ven iz gozda

in lahko začneš občudovati dolino pod seboj in hribe okoli.

Višje vzpon poteka po edini poti po grebenu, ki se čedajle bolj oži. Ožji kot je greben, bolj strmina narašča in lepši razgledi pod teboj se odpirajo.

Ko je približno pol poti za teboj, prideš do travnate zaplate, kjer so se tokrat bohotile visoke rumene trave, ki so prizorišču dodale poseben čar. V ozadju je Čukla in Rombon na Kaninskem pogorju.

Prebrala sva, da je ta travnati del pred približno 50 leti pogorel in tu so zato ostali ostanki dreves in nova redka mlada drevesca med travami. Travnik se ni nanovo pogozdil in tako so ta predel v tem jesenskem času krasile visoke rumene trave.

Trave so bile letos res dobro zalite od dežja in seveda zaradi tega precej visoke,

ponekod so presegale celo najino višino.

Pogled na drugo stran bovške doline, Kaninsko pogorje, Rombon levo in Jerebica desno.

V dolini Koritnice ob Soči se je nabiral dim, nekdo je prav lepo zakuril v svoji hiši.

Podvršni greben Svinjaka  je postajal vse ožji in strmejši.

Spodaj strmo navzdol se nama je tudi odprl pogled na Sočo v dolini Spodnje Trente

in cesto, ki vodi proti Vršiču.

Po treh urah sva se le povzpela na vrh Svinjaka- 1653 m , ki ga je krasil tale stolpek. Če bi imela čas, bi lahko pot nadaljevala po vršnem grebenu dalje,

bi bilo verjetno kar pestro glede na že dosedanji strm dostop.

Dolina Bavščice je daleč spodaj. Vidi se tudi cesta, ki vodi proti Predelu, na drugi strani doline pa se dviga markantna Jerebica.

Pot navzdol je bila enako razgledna, če ne še bolj.

Zopet sva prišla do rumenih trav in občudovala prekrasne motive vse naokrog.

V zgornji tretjini vršaca je strmina res huda, greben po katerem vodi steza pa precej ozek .

Na sliki spodaj je idiličen del srednjega dela poti, kjer je na severni strani

skoraj navpična gozdnata strmina.

Od dreves v gozdu prevladujejo bukve in tako sva si domislila, da ima ta hrib takšno ime - Svinjak zaradi žira od bukev in divjih svinj, ki ga pridejo sem jest.

V tem delu med travami so tudi ostanki kamnitih zaklonišč, verjetno iz 1.sv.vojne.

Že velikokrat fotografirana je  Jerebica v ozadju, verjetno zato ker se bo nanjo še potrebno povzpeti.

V spodnjem delu se nahaja Čelo, obširen muzej na prostem. Tu je ostanek zaklonišč in rovov, kjer je avstroogrska vojska vzdrževala bojno linijo z Italijani v 1.sv.vojni. Hkrati pa je prelepa razgledna točka zlasti za tiste, katerim se ni več potrebno vzpenjati visoko in strmo, kot je npr tale Svinjak.

Svinjak je res hrib , ki iz doline pritegne oko in ni razkošen s svojo višino, ko pa se povzpneš nanj pa je razkošen z razgledi in ti ostane v trajnem spominu.

Ga priporočam vsem! A tisti vroglavi ga raje obiščite takrat, ko bo v megli.

_____________________________

Cima di Terrarossa ( Špik hude police )

Izhodišče: planina Pecol
Opis poti: dolina Pecol - Špik hude police - greben Terrarossa - dolina Pecol
Višinska razlika:: 1000 m

Cesta vodi do planine Pecol, kjer je veliko parkirišče. Čez planino je speljanih precej poti  v smeri Montaža in drugih vršacev. Dobro bi bilo, če bi imela pri roki planinsko karto za orientacijo, pa je žal nisva imela. 

Na planini se nahaja  planinska koča Rif. Brazza, od koče dalje pa vodita poti na Montaž 

in najina na Špik hude police.

V opisu poti sva prebrala, da je tu svet kozorogov. Opazila sva, da jih v zgodnjih dopoldanskih urah še ni bilo videti, ko je postajalo topleje pa so le prišli na plan.

Lahko si prišel čisto blizu do njih in izgledalo je kot da se radi fotografirajo.

Ostenje Hudih polic je povsod zelo slikovito in privlačno za oko.

Spraševala sva se, le čemu plezajo kozorogi na vrhove in špičke gora in nepremično zrejo v dolino.
Toda saj tako delamo tudi mi. Le čemu?

Proti vrhu so bile skalne poličke ponekod malo bolj izpostavljene prijetnim globinam.

Vrhovi teh gora so podobni  našim Karavankam, samo da so tile višji; 

vsi so namreč visoki med  2400 in 2600 m.

Na vrh Špika hude police ( 2420 m ) sva prišla med prijetnim opazovanjem zanimive okolice, zato nama je čas vzpona hitro minil. V ozadju se v vsej svoji mogočnosti kaže Jof di Montasio - ( Montaž).

Vrh je seveda lepo razgleden,  v ozadju je viden severni del našega Kaninskega pogorja .

Obširna planina Pecol s katere sva se povzpela, se nahaja približno 1000 m nižje.

Kozorogov je res veliko, pravi užitek jih je gledati, kako spretni plezalci so.

Za vrhom Hude police sva nadaljevala najino prečenje grebena vse dokler nama  nadaljevanje ni preprečila globoka grapa, za katero nisva zbrala dovolj volje, da bi jo preplezala.

Pobočje gore je res polno polic, velikih in malih tako ni čudno, da je dobila tako ime.

Ko sva se pripravljala za obisk te gore, sem mislila da ima tako ime zato, ker bo treba preplezati kakšno hudo težko polico za dostop na vrh, pa se je izkazalo, da so bile police prav lepo travnate in primerne za razgledovanje po dolinah.

V pozno popoldanskem času je sonce  rumene macesne še bolj pozlatilo.

Mama kozoroginja se je z mladičem spustila navzdol skoraj do planine Pecol..

Na teh travnatih poljanah je v poletnih mesecih verjetno veliko rož.

Čakala sva na vznožju gore, dokler niso drevesa zažarela v svetlobi toplih žarkov zahajajočega sonca.

Na vzhodnem obzorju pa je Kanin že skoraj tonil v mrak.

Zlata barva trav in macesnov nama v zahajajočem dnevu vedno pritegne oko.

Dan se bo dokončno umaknil in sonce nam je tudi tokrat zapustilo krasno sled v tej jeseni.

Počasi sva se tudi midva spustila na rob planine. Odšla sva v dolino malo za soncem.

__________________________________

Cima del Cacciatore (Kamniti lovec)

Izhodišče: Spodnja postaja žičnice na Višarje
Razmere: toplo in kopno, zimske razmere v severni steni Kamnitega lovca
Višinska razlika: 1400 m

Na Višarje ali Monte Santo di Lussari sva želela iti iz vasi Riofreddo - Mrzla voda po grebenskih poteh. Začetek poti sva neuspešno iskala kar precej časa in ker je bila ura že precej v dopoldnevu sva spremenila plan in šla navzgor kar po znani poti, ki vodi v bližini žičnice na Višarje.

Nisva bila preveč zadovoljna, ker je bila to strma romarska pot s številnimi zavoji, predvsem pa se mi je motala po glavi misel, da bo treba tu tudi navzdol..

Toda macesni s svojo zlato barvo v tem sončnem dnevu so kmalu pregnali rahlo slabo misel o poti.

Tri ure sva hodila iz doline po tej poti do Višarij in se nato napotila kar dalje proti najinemu cilju Cima del Cacciatore.

Steza je kmalu zavila v osojno stran Kamnitega lovca in temu primerna je bila drseča tudi pot.

Ko se steza izvije iz sneženih melišč je potrebno prelesti še varovano steno pod vrhom, ki je sicer  kratka toda tokrat je bila zelo ledena in spolzka.

Na vrhu Kamnitega lovca - 2071 m je mala ravnica obdana s skalami krog in krog.

Razgled na italijanske gore je bil prekrasen, spoznala pa sva tudi smer Višarij od koder sva prišla.

Viš in Montaž sta bila zelo blizu - vsaj tako se je zdelo.

Tudi Mangart in Jalovec sta bila lepo vidna in prepoznavna.

Po obvezni malici s kavkami na vrhu sva se podala zopet nazaj po drseči in ledeni steni in nato med zlate macesne in dalje v dolino.

Dnevi so zdaj kratki, pa sva dolino dosegla ko je že padel mrak.

_________________________